VSRS Sodba I Ips 12534/2019

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 12534/2019 z dne 18. 10. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi te določbe mu je izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 12534/2019 z dne 15. 11. 2024 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji ter obsojencu znižalo kazen na enajst mesecev zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje drugemu senatu.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

O aktivnem personalitetnem načelu in identiteti norme

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je obsojenec v obdobju od marca 2017 do 26. 2. 2018 kaznivo dejanje izvršil v Beljaku, to je v Republiki Avstriji. S tem v zvezi v temeljnem trdi, da v obravnavani zadevi ni podana identiteta norme, ki se v takšnih primerih zahteva na podlagi tretjega odstavka 14. člena KZ-1. Najprej se sooči z razlogi pritožbenega sodišča, ki je v točki 5 obrazložitve navedlo, da se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na trenutno veljaven 107.b člen Kazenskega zakonika Republike Avstrije, z veljavnostjo od 1. 1. 2020. Slednje je po mnenju vložnika neustrezno, saj so bila očitana ravnanja izvršena v obdobju od marca 2017 do 26. 2. 2018 in bi torej sodišče moralo v okviru ugotavljanja identitete norme uporabiti takrat veljaven avstrijski zakon. Zatrjuje, da je zato kršen 7. člen, 12. člen in tretji odstavek 14. člena KZ-1. Nadalje navaja, da v kolikor je drugostopenjsko sodišče storilo napako le pri navajanju veljavnosti Kazenskega zakonika Republike Avstrije, pa je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika ne da preizkusiti. Zato uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6V 12. členu KZ-1 je uzakonjeno t. i. aktivno personalitetno načelo (tudi nacionalno, nacionalitetno, subdikcijsko načelo), katerega namen je preprečiti "imuniteto" našega državljana, ob upoštevanju 47. člena Ustave. To načelo pride v poštev v primerih, ko naš državljan izvrši kaznivo dejanje zunaj ozemlja Republike Slovenije, pa ne gre za kazniva dejanja iz 11. člena KZ-1. Obravnavano načelo je subsidiarno; to pomeni, da se naš kazenski zakonik uveljavi le, če kazenskopravna intervencija v tujini ni zadostna, ob upoštevanju načela "ne bis in idem", tujih določb o zastaranju in posebnih pogojev za pregon (drugi odstavek 14. člena KZ-1). Za uveljavitev naše kazenske zakonodaje pa je potreben še dodaten pogoj, tj. "identiteta norme" ali dvojna kaznivost (tretji odstavek 14. člena KZ-1),¹ ki deluje kot procesna predpostavka.² Identiteta norme se ugotavlja (a) in abstracto, torej, ali je določeno ravnanje inkriminirano tako v naši kot tudi v tuji zakonodaji, in (b) in concreto, ali v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, protipravnost ali kazensko odgovornost. Pri presoji in abstracto se ne zahteva popolno ujemanje inkriminacij, temveč gre za vrednotenje podobnosti med kazenskopravnimi normami dveh držav na podlagi vrednostne in teleološke presoje.³

7Pritrditi je mogoče vložniku v delu, ko navaja, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 5 drugostopenjske sodbe) nepravilno navedlo, da je pri presoji o dvojni kaznivosti treba uporabiti določilo 107.b člena Kazenskega zakonika Republike Avstrije, ki je bilo sprejeto z novelo št. 105/2009, veljavno od dne 1. 1. 2020. Vložnik v okviru te kršitve materialnega prava ustrezno izpostavlja, da je treba pri presoji identitete norme - za potrebe primerjave besedil relevantnih členov obeh zakonodaj - primarno uporabiti zakon tuje države, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, kar izhaja iz prvega odstavka 7. člena KZ-1.

8Po pregledu zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer navedlo, da je uporabilo določilo 107.b člena Kazenskega zakonika Republike Avstrije, kot je bilo sprejeto z novelo št. 40/2009 in je bilo veljavno tudi v času spornega inkriminiranega obdobja; to je izrecno poudarilo v točki 14 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Vendar je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče - glede na besedilo relevantnega člena, ki ga je povzelo v točki 13 obrazložitve prvostopenjske sodbe - uporabilo trenutno veljavno določbo 107.b člena, ki res velja šele od 1. 1. 2020. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča (točka 5) je nadalje mogoče ugotoviti, da se je to v nadaljevanju sicer sklicevalo na pravilno določilo, ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi (opombe št. 1 in 2 drugostopenjske sodbe - sklici na spletno stran avstrijske zakonodaje z besedilom relevantnega člena in datumom veljavnosti novele, s katero je ta bil sprejet; tj. od dne 1. 6. 2009 do dne 31. 12. 2019, kar vključuje sporno inkriminirano obdobje). Vendar je, kot je razvidno, v obrazložitvi sodbe storilo očitno napako v zapisu glede veljavnosti relevantnega avstrijskega zakona, na kar pravilno v nadaljevanju zahteve (sicer podredno) opozarja tudi vložnik.

9Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ne sprejema stališča vložnika, da se zaradi takšne očitne napake v zapisu številke (datuma veljavnosti zakona), drugostopenjske sodbe ne da preizkusiti, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev 395. člena ZKP in 22. člena Ustave. Sodišče druge stopnje je namreč s tem, ko se je kljub navedeni očitni napaki sicer sklicevalo na pravilno in za presojo identitete norme vsebinsko ustrezno določbo zakona - ta je bila v veljavi v času izvršitve kaznivega dejanja na območju Republike Avstrije - še zadostilo (ustavno)sodnim standardom, ki se od pritožbenega sodišča pri obrazložitvi sodbe zahtevajo. V razlogih je tudi izrecno poudarilo, da sta določba trenutno veljavnega 107.b člena (ki jo je v obrazložitvi sodbe citiralo prvostopenjsko sodišče) in določba 107.b člena, veljavna v času izvršitve kaznivega dejanja, v relevantnem delu v bistvenem podobni. Ob upoštevanju vsega navedenega je osrednjega pomena, da razlogi pritožbenega sodišča z vsebinskega vidika - ki je za presojo pravilne uporabe zakona ključen - omogočajo preizkus pritožbenih navedb vložnika. Da slednjemu ni zadoščeno, kar zatrjuje vložnik, zato ne drži.

10V nadaljnjem koraku pa je glede na navedbe vložnika v zahtevi Vrhovno sodišče opravilo tudi presojo, ali je identiteta norme dejansko podana. Ta del obsega primerjavo relevantnih določb 107.b člena Kazenskega zakonika Republike Avstrije (BGBl. št. 60/1974 z novelo št. 40/2009, veljavno od dne 1. 6. 2009 do dne 31. 12. 2019)⁴ in tretjega v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, ki je na slovenskem ozemlju veljal v času izvršitve kaznivega dejanja v Republiki Avstriji. Vložnik meni, da si primerjani normi nista v bistvenem podobni, saj je avstrijska zakonodaja milejša; 107.b člen Kazenskega zakonika Republike Avstrije namreč ne vsebuje po oceni vložnika ključnega zakonskega znaka, tj. "spravljanje v podrejen položaj". Meni, da bi zato bila lahko kvečjemu podana identiteta norme s kaznivim dejanjem nasilništva po 296. členu KZ-1.

11Kazenski zakonik Republike Avstrije je v relevantnem obdobju v 107.b členu (kaznivo dejanje "trajajoče izvajanje nasilja") določal naslednje:

"(1) Kdor dalj časa izvaja nasilje nad drugim, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2)Nasilje iz prvega odstavka tega člena izvaja tisti, ki drugega telesno poškoduje ali z namenom kaznovanja ogroža njegovo življenje in telo ali mu omejuje svobodo gibanja, pri tem pa so izključena kazniva dejanja iz členov 107a - zalezovanje, 108 - prevara in 110 - zdravljenje brez privolitve.

(3)Z zaporno kaznijo od šestih mesecev do petih let zapora se kaznuje, kdor:

1dejanje stori zoper osebo, ki je mladoletna ali nemočna zaradi starosti, bolezni ali duševne prizadetosti, ali

2s tem dejanjem vzpostavlja celovit nadzor nad vedenjem druge osebe ali bistveno omejuje njeno avtonomno življenje.

(4)Kdor stori dejanje iz tretjega odstavka na krut in boleč način ali kdor večkrat stori kaznivo dejanje zoper spolno samoodločbo in integriteto v okviru nadaljevane uporabe nasilja iz tretjega odstavka, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Če dejanje iz tretjega odstavka povzroči telesno poškodbo s hudimi trajnimi posledicami (85. člen) ali če nasilje iz tretjega odstavka traja več kot eno leto, se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let; če pa povzroči smrt poškodovane osebe, se storilec kaznuje z zaporom od desetih do dvajsetih let.

(5) Storilec se ne kaznuje po določbah tega člena, če je za posamezno dejanje po drugih določbah tega zakona zagrožena strožja kazen."

12Na tem mestu je treba najprej ponovno poudariti, da se pri primerjavi kazenskopravnih norm dveh držav primarno upošteva vrednostna primerjava; to pomeni, da primerjamo zlasti, ali kaznivo dejanje, ki ga pozna slovenski kazenskopravni sistem, vrednostno ustreza kateremu izmed kaznivih dejanj, ki ga pozna tuji pravni red. Za izpolnjenost identitete norme se torej ne zahteva dobesedno ujemanje domačega in tujega besedila posamezne določbe, temveč ustrezanje v tistih bistvenih zakonskih znakih, v katerih je mogoče z vrednostnega vidika prepoznati namen inkriminacije.

13Vložnik zato ne more uspeti z navedbami, da iz razloga, ker relevantna avstrijska kazenskopravna norma (zgoraj citirani 107.b člen) ne vsebuje zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj", identiteta norme ni podana. Slednje namreč ne more negirati dejstva, da avstrijska zakonodaja z vrednostnega vidika ustreza določbam 191. člena KZ-1, ki se je v relevantnem obdobju glasil:

"(1) Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2)Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti.

(3)Če je dejanje iz prvega odstavka storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec kaznuje z zaporom do treh let."

14Ob primerjavi citiranih določb je mogoče zaključiti, da obe kazenskopravni normi v jedru inkriminirata izvajanje dolgotrajnega nasilja nad drugo osebo. V bistvenem se ujemata tudi v definiciji nasilja oziroma izvršitvenih ravnanjih, ki v obeh zakonodajah zajemata predvsem grobe posege v življenje in telo, svobodo gibanja ter osebno svobodo oškodovanca. V vrednostnem smislu sta si normi že v tem obsegu primerljivi in je v njih že na tej točki mogoče prepoznati t. i. identiteto norme. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje nadalje sklicevalo tudi na določbo splošnega dela avstrijskega kazenskega zakonika (33. člen), ki določa, da se v kolikor so kazniva dejanja posebnega dela zakonika storjena zoper sorodnika, kamor se štejejo tudi zakonci in partnerji v zunajzakonski skupnosti, to upošteva pri odmeri kazni kot obteževalna okoliščina - na kar izrecno opozarja vložnik - na ugotovljeno identiteto norme zato nima nobenega vpliva.

O pomanjkljivi dokazni oceni

15Nadaljnji očitek vložnika je usmerjen v uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. člena Ustave, ker dokazna ocena sodišča naj ne bi bila ustrezno obrazložena. Izpostavlja zlasti dokazno oceno tistega dela kazenskopravnega očitka, ki se navezuje na dejanja, izvršena v Republiki Avstriji. Do slednjih se je sodišče prve stopnje v točkah 47 in 86 obrazložitve po oceni vložnika opredelilo le na način, da je povzemalo izpovedbo oškodovanke, brez da bi to konkretno glede posameznih dejanj, izvršenih v obdobju od marca 2017 do 26. 2. 2018, ocenilo in povezalo z ostalimi dokazi v spisu. Nadalje izpostavlja tudi, da se sodišče v točki 45 le splošno opredeli o tem, da so izpovedbe oškodovanke skladne z njenimi predhodnimi pisnimi izjavami in listinami v spisu, o čemer pa ponovno, kot meni vložnik, ne ponudi argumentirane presoje.

16Glede navedenih očitkov je najprej treba poudariti, da je pritožbeno sodišče ravno glede očitanih dejanj, izvršenih na območju Republike Avstrije v obdobju od marca 2017 do 26. 2. 2018, spremenilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo in določena dejanja (iz 1., 2., 12., 13. in 14. alineje kazenskopravnega očitka) iz razloga, ker ta niso bila z gotovostjo dokazana, izvzelo iz opisa. Vložnik pri svoji argumentaciji v zahtevi navedeno ignorira in se v ničemer ne sooči z razlogi sodišča druge stopnje, medtem ko je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v preostalem delu obrazložitve celovita in podkrepljena z več različnimi medsebojno povezanimi tako personalnimi kot materialnimi dokazi; slednje je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče (točka 9 drugostopenjske sodbe). Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje v točki 45 obrazložitve ugotovilo, da so predhodne izjave oškodovanke v bistvenem skladne z njeno izpovedbo na glavni obravnavi (pri čemer jih je določno navedlo), ni pa izrecno povzelo njihove vsebine, ne more pomeniti zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Očitki vložnika so zato neutemeljeni.

O kršitvi pravice do obrambe - upoštevanje strokovnega mnenja, ki ga je predložila obramba

17Vložnik nazadnje uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in s tem tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 29. člena Ustave. Slednje utemeljuje z razlogi, da sodišče ni upoštevalo strokovnega mnenja psihologa dr. C. C., s katerim je obramba želela izpodbijati verodostojnost izvedenskega mnenja dr. Emila Benedika, ki je izdelal mnenje predvsem o osebnih značilnostih oškodovanke. Izpostavlja, da je predloženo strokovno mnenje ključnega pomena, da se obramba lahko s strokovnega vidika opredeli do izvedenskega mnenja. Meni, da bi šele na podlagi prebranega strokovnega mnenja sodišče lahko odločalo o dokazni vrednosti izvedenskega mnenja dr. Emila Benedika oziroma odločilo o tem, ali je potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja ali angažiranje drugega izvedenca.

18Že iz ustavnosodne presoje⁵ izhaja, da je ena izmed temeljnih pravic obdolženca, da se izjavi tudi o izdelanem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca - ki v okviru svoje dvojne vloge hkrati deluje kot dokazno sredstvo in kot pomočnik sodišča - in da, če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, opozori na njegovo dokazno neustreznost. Eden izmed načinov, da to stori, je ta, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži mnenje izdelano po njegovem naročilu. Takšno mnenje, četudi ga izdela strokovnjak, ki ima sicer status sodnega izvedenca, ni izvedensko mnenje, ki bi ga bilo mogoče uporabiti kot dokaz; strokovnjak je pomočnik stranke in deluje v njenem interesu. Sklicevanje na strokovno mnenje ima zato pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega izvedenskega mnenja, ki ga je odredilo sodišče.⁶ Vrhovno sodišče je že odločilo, da mora zato sodišče tudi predlog, da se predloženo strokovno mnenje, ki ga je izdelal strokovnjak, angažiran s strani stranke, vpogleda oziroma prebere, ocenjevati v skladu z merili, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o dokaznem predlogu.⁷ Na drugi strani takšno strokovno mnenje lahko predstavlja bodisi nadaljnji dokazni predlog, naj sodišče odredi novo izvedenstvo, bodisi vodi vanj.⁸

19Jedro pravice do obrambe je možnost opredeljevanja do dokazov in polno sodelovanje v dokaznem postopku. Če je okrnjen ta element, obdolžencu ni omogočena učinkovita obramba. Učinkovito uveljavljanje pravice do izjavljanja o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, se kaže tudi kot možnost kritike izbire in uporabe metod, ki jih je sodno imenovani izvedenec uporabil pri svojem delu.⁹ Bolj zahtevno in zapleteno je strokovno področje, težje se stranke spustijo v vsebinsko tehtno obravnavo izvedenskega mnenja. Zato je bistveno, da ima obramba možnost uporabiti pomoč strokovnjaka pri uresničevanju pravice, da se lahko izjavi o vsem procesnem gradivu, ki ga bremeni. Le tako ga lahko učinkovito, primerno in tehtno presoja ter o njem zavzema stališča.

20Pomoč strokovnjaka torej zagotavlja učinkovito izvrševanje obdolženčeve pravice do obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja (a) z metodološkega vidika ali (b) z vsebinskega vidika ali (c) glede nepravilnosti izvida. Tej pravici obdolženca na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da navedbe obrambe preuči in se do njih, če so za obravnavano zadevo relevantne, tudi opredeli. Opustitev te dolžnosti pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ko gre za navedbe, s katerimi se obramba izjavlja o sicer izvajanem dokazu, se mora sodišče do njih opredeliti v svoji presoji tega dokaza; ko gre za izvajanje dokaza z izvedencem, mora sodišče navedbe obrambe upoštevati in se do njih opredeliti, preden je izvedba dokaza končana, saj le tako lahko presodi, ali je nastopila situacija iz 257. oziroma 258. člena ZKP. Obramba s pomočjo strokovnjaka namreč poskuša vnesti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja ali prikazati njegovo nejasnost, nepopolnost ali notranja nasprotja. Presoja, ali je taka situacija nastopila, je v primeru, da je obdolžencu zagotovljena pravica do aktivne in učinkovite obrambe, lahko posledica sodelovanja strokovnjaka na strani obrambe. Hkrati to pomeni, da četudi sodišče ne postavi novega izvedenca in napori obrambe po izpodbijanju pravilnosti in tehtnosti izdelanega mnenja izvedenca niso bili uspešni, mora sodišče navedbe obrambe, ki jih je ta podala s pomočjo strokovnjaka, upoštevati v oceni dokaza z izvedencem in se do njih opredeliti. Če tega ne stori, krši ne le omenjeno pravico obdolženca iz 22. člena Ustave, temveč obdolženca primarno prikrajša za pravico do primerne in učinkovite obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.¹⁰

21O primerljivih situacijah se je izreklo tudi že Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je glede upoštevanja strokovnih mnenj, predloženih s strani obrambe, v kazenskih postopkih kriterije vzpostavilo v okviru pravice do poštenega sojenja, adversarnega postopka in enakosti orožij. V svojih odločitvah je poudarilo, da prvi odstavek 6. člena, skupaj s točko d tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), obrambi ne zagotavlja absolutne pravice do izvedbe določenega dokaza s strokovnjakom, vendar pa mora imeti obramba možnost izvajati aktivno obrambo (active defence). Pri presoji, ali ravnanje sodišča pri dokazovanju z izvedenci in strokovnjaki krši načelo poštenosti postopka, ESČP upošteva dokazni postopek kot celoto. EKČP v 6. členu nacionalnim sodiščem ne nalaga obveznosti, da angažirajo izvedence, če pa se sodišče odloči, da je treba izdelati izvedensko mnenje, mora imeti obramba možnost, da na strokovnjake naslovi vprašanja ter jih izzove in zasliši neposredno na sojenju. Vendar mora biti po stališču ESČP izvrševanje pravic obrambe uravnoteženo z načelom pravičnosti. V sodbi v zadevi Matytsina proti Rusiji¹¹ je tako izpostavilo predvsem, da nacionalna pravila o dopustnosti posameznih dokazov obrambi ne smejo onemogočati učinkovitega izpodbijanja dokaza z izvedencem, ki ga je naročil preiskovalec, tožilec ali sodišče, zato mora imeti obramba možnost pridobitve in predložitve na lastno pobudo pridobljenega alternativnega poročila ali mnenja strokovnjaka.

22Glede na povzeta izhodišča Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do navedb obrambe v okviru predloženega strokovnega mnenja opredelilo (točka 82 prvostopenjske sodbe) in tega torej pri svoji presoji ni povsem zanemarilo. Strokovno mnenje strokovnega pomočnika obrambe dr. C. C. je zavrnilo iz naslednjih nosilnih razlogov: (i) strokovno mnenje, s katerim obramba izpodbija izvedensko mnenje dr. Emila Benedika - kliničnega psihologa, je izdelal strokovnjak psiholog, ki ne razpolaga s potrebnim znanjem klinične psihologije; (ii) obramba s strokovnim mnenjem izpodbija le metodologijo dela sodnega izvedenca kliničnega psihologa (oporeka primernosti testov, ki so bili uporabljeni zaradi sestave izvedenskega mnenja), ne pa tudi vsebinskih zaključkov izvedenskega mnenja; (iii) delo sodnega izvedenca in metode dela, ki jih uporablja klinična psihologija, bi lahko izpodbijal le strokovnjak z enako izobrazbo, izkušnjami in znanjem ter je usposobljen, da rezultate posameznih testov tudi strokovno, ustrezno in neodvisno vrednoti ter obrazloži.

23Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče nadalje ustrezno obrazložilo, da obramba utemeljenega dvoma v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja dr. Emila Benedika s svojimi navedbami ni uspela vzpostaviti. S tem ni zadostila niti svojemu bremenu, da z zadostno stopnjo pravne relevantnosti utemelji izvedbo dokaznega predloga. Na drugi strani pa je sodišče izvedensko mnenje dr. Emila Benedika ocenilo kot strokovno, objektivno in neodvisno ter mu je zato v celoti sledilo. Posledično je odločilo, da angažiranost novega sodnega izvedenca ni bila potrebna, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (točki 78 in 82 prvostopenjske sodbe ter točka 52 drugostopenjske sodbe). Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je zagovornik o primernosti testov, ki jih je uporabil sodni izvedenec, imel možnost slednjemu na glavni obravnavi postavljati neposredna vprašanja, kar je tudi izkoristil.¹²

24Vrhovno sodišče navedene razloge sodišča ocenjuje kot razumne. Kot je izhodiščno predstavljeno, je sicer res ustaljeno ustavnosodno stališče, da je obrambi treba omogočiti enakost orožij tudi v primeru, ko gre za presojo strokovnih vprašanj v kazenskem postopku, saj je v nasprotnem primeru obramba v tem delu prikrajšana in s tem postavljena v neenakovreden položaj. Vendar pa je v obravnavani zadevi pomembno predvsem, da je obramba s strokovnim mnenjem izpodbijala izključno metodo dela sodnega izvedenca kliničnega psihologa in pod vprašaj postavila v tej specializirani vedi psihologije, tj. klinični psihologiji, uveljavljene teste. Ker je obramba to poskušala storiti s strokovnjakom psihologom, Vrhovno sodišče sprejema razloge, da je takšen način izpodbijanja same metode dela - ki torej v ničemer ne seže v strokovne zaključke sodnega izvedenca kliničnega psihologa - neprimeren. Mogoče se je strinjati s stališčem, da bi lahko dvom v ustreznost uporabe določene metode obramba izpodbijala le s strokovnim mnenjem ustreznega specializiranega strokovnjaka; v tem primeru s strokovnjakom klinične psihologije. Ob upoštevanju navedenega Vrhovno sodišče kršitve pravice do obrambe ni prepoznalo.

C.

25Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

26Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju. Obsojenec se namreč nahaja v hišnem priporu v Italiji in je oče dveh otrok, ki ju je dolžan preživljati, zaradi česar bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka lahko ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje njegovih otrok.

27Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ A. Erbežnik, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 180; primerjaj z I. Bele, v: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 654-657 in Kazensko pravo, splošni del, šesta izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2014, str. 122.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61339/2013 z dne 8. 3. 2018.
³ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 117/2001 z dne 24. 4. 2001.
⁴ https://www.ris.bka.gv.at/eli/bgbl/1974/60/P107b/NOR40105139.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014.
⁶ Prav tam; enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 325/2009 z dne 21. 1. 2010 in I Ips 50189/2010-228 z dne 1. 12. 2016.
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11271/2010-123 z dne 6. 6. 2013.
⁸ Odločba Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014; primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 20411/2014-94 z dne 2. 6. 2016.
⁹ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014 in Up-271/07 z dne 3. 7. 2008.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča Up-234/13 z dne 27. 11. 2014.
¹¹ Zadeva Matytsina proti Rusiji (št. 58428/10) z dne 27. 3. 2014.
¹² Razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 9. 2023 in prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 11. 9. 2023.