14. člen KZ-1

Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago. Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznive

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

O skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki ga korporacijska zakonodaja opredeljuje v prvem odstavku člena 263 ZGD-1, se je izrekla že sodna praksa, iz katere izhaja, da je sklicevanje na to določbo in s tem povezano vsebinsko opredelitev obsojenčevega pričakovanega, vendar pa v posledici storitve kaznivega dejanja neizpolnjenega ravnanja dopustno, če je za tem tudi sam pomen te določbe glede protipravnosti ravnanja odločevalca ustrezno obrazložen. Iz obstoječe sodne prakse in strokovne literature namreč jasno izhaja, da je premoženje družbe v pravnem smislu zbirni pojem premoženjskih pravic, vrednostnih papirjev in pravic intelektualne lastnine. Navedeno pomeni, da je v primeru zlorabe položaja vedno oškodovana družba, kot gospodarski subjekt. Iz teh razlogov je potrebno ločiti premoženje družbe in družbenikov (lastnikov) in da je premoženje družbe, ne glede na razmerje družbenikov do družbe, torej njihovo lastništvo (celo v enoosebnih družbah) tuje premoženje, ki terja od poslovodje poslovno zvestobo ne glede na morebitni lastniški delež poslovodje v tej isti družbi. Pranje denarja je tisto ravnanje storilca, ki omogoči, da prejemnik nezakonite koristi p

Navedene kršitve zato, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo prevoda 158. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške in se v sodbi ni opredelilo do identite norme, niso podane. Gre za pomanjkljivost v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jo je odpravilo pritožbeno sodišče in pritožba tudi nima prav, ko trdi, da bi morala biti v postopku "v materialnem in procesnem smislu" uporabljena določba hrvaškega Kazenskega zakonika. Sodišče v postopku le ugotavlja, ali je dejanje kaznivo po pravu obeh držav in ali niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo sojenje pred pred sodiščem v Republiki Sloveniji izključeno, podatek o tujem pravu pa lahko pridobi tako, da samo neposredno vpogleda v tuj kazenski zakon, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Pritožba trdi tudi, da bi se morali oškodovanki dobro spomniti, kdaj sta doživeli spolno zlorabo in dan, uro ter okoliščine natančno opisati, če bi jo res doživeli, ker si žrtev vsako spolno nasilje dobro zapomni. Zaključku pritožbe pa ni mogoče pritrditi, saj tega ne gre pričakovati niti od odraslih, kaj šele od otrok, ki spolno zlorabo doživijo v domačem okolju.

V kazenskem postopku zoper polnoletne storilce kaznivih dejanj lahko smotrnost iz razloga oportunitetnega načela uporabi samo državni tožilec, ne pa sodišče. Če se ugotovi, da ni podana identiteta norme se lahko kazenski pregon (postopek) nadaljuje ob pogoju iz četrtega odstavka 14. člena KZ-1, z dovoljenjem ministrstva pristojnega za pravosodje.

Pri presoji dokazov, pridobljenih v tujini, velja splošno načelo proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP, ki določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Sodišče torej ni vezano na zakonska pravila, kako naj ovrednoti posamezni dokaz, vendar pa mora pri tem upoštevati dokazne prepovedi in načela kazenskega postopka, ki jih določa ZKP.

Ker bi naj obdolženi po opisu dejanja le-to storil v Sloveniji in Romuniji, sme biti preganjan po slovenskem kazenskem zakonu (12. člen KZ-1), vendar samo, če je dejanje kaznivo tudi po romunskem kazenskem zakonu (tretji odstavek 14. člena KZ-1).

V prvem odstavku 186. člena KZ-1 je predvidenih več alternativnih izvršitvenih oblik, ki pomenijo proizvodnjo in promet z drogami in za dokončano kaznivo dejanje zadošča zgolj izpolnitev zakonskih znakov ene od teh. Obsojencu se očita izvršitvena oblika „zaradi prodaje hranil“ in v obravnavanem primeru je storilec izpolnil vse zakonske znake na območju Republike Slovenije, zato je sklicevanje na peti odstavek 14. člena KZ-1 neutemeljeno.

Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011). Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi. Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh poja