47. člen URS

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnic, notark v krajih, v katerih se z izpodbijanim aktom (Odredba o spremembi odredbe o številu in sedežih notarskih mest) spreminja (povečuje) število notarskih mest, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odredba v položaj pritožnic kot notark ne posega, saj bosta lahko še naprej opravljali notarsko službo na podlagi položaja, na katera sta bili imenovani. Odredba tudi ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark. Prav tako pa je očitno, da Ustava (tudi) notarjev ne varuje pred spremembami okoliščin, ki lahko vplivajo na obseg njihovega dela in ustvarjanja dohodka. Iz Ustave tudi ne izhaja, da bi moral biti že imenovanemu notarju zagotovljen določen minimalen obseg dela (in s tem dohodka) iz poslovanja v okviru te javne službe, kot to uveljavljata pritožnici, da bi lahko taki spremembi nasprotovali. Prav tako iz 14. člena Ustave ne izhaja, da bi morali imeti vsi notarji enak dejanski dohodek iz opravljanja svoje službe. Zgolj dejanski interes, da ne bi bil imenovan nov notar na območju, na katerem opravljata notarsko službo, pa ne pome

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da bo v določeni poslovni enoti reorganizirala delovni proces tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu zaradi potrebe po znižanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata. Delodajalec je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca poleg obstoječih delovnih mest prodajalcev na bencinskem servisu postalo nepotrebno in da se lahko delovne naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporedijo na druge prodajalce. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 (s katerim je ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo v tem individualnem delovnem sporu sodbo sodišča 1. in 2. stopnje) navedlo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca in je zato postal nepotreben le en prodajalec. V kolikor je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka vedela, da bo prenehalo delovno razmerje drugemu prodajalcu (tožnikovemu bratu), navedeno kaže na to, da odpovedni razlog takrat več ni obstajal, saj je odpadel zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju po

1. Pritožničine navedbe v celoti držijo, saj je mogoče in dopustno predati slovenskega državljana drugi državi članici Evropske unije tudi v primeru, če v naši državi zoper isto osebo teče kazenski postopek, pri čemer je mogoče predajo skladno s 1. odst. 31. člena ZENPP odložiti. 2. Navedeni odlog predaje ne preprečuje sklenitve posebnega medsebojnega pisnega sporazuma med Okrožnim sodiščem v N. in pristojnim italijanskim (odreditvenim) pravosodnim organom, glede začasne predaje M.T. Republiki Italiji še pred pravnomočnim zaključkom citiranih kazenskih postopkov, ki so zoper obdolženega M.T. v teku pred Okrožnim sodiščem v N.

Z materialno presojo možnosti izpolnitve obveznosti iz predlagane prisilne poravnave se sodišče ukvarja takrat, kadar je vložen predlog za ustavitev postopka po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL (ker ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za prisilno poravnavo). Tak predlog pa je utemeljen samo v primeru, če predlagatelj izpodbije formalno oceno prvostopnega sodišča, da je dolžnik v NFR verjetno izkazal pogoj iz 5. odstavka 47. člena ZPPSL. To pa je takrat, kadar je mogoče s prepričanjem ovreči verjetnost, da bo dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz predlagane prisilne poravnave. Velik del pritožbenih navedb se nanaša na dvom v nadaljnje poslovanje dolžnika po potrditvi prisilne poravnave. O tem delu NFR pa upniki ne odločajo z glasovanjem, niti zakon sodišču ne daje prav nobenih pooblastil za presojo tega dela NFR. V 47. členu namreč Ustava RS zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Predmet sodne presoje torej ne more biti tisti del NFR, ki pojasnjuje poslovanje v prihodnosti, če nima vpliva na izpolnjevanje dolžnikovih obveznosti iz prisilne poravnave.