VSL Sklep Cst 214/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti (p. d. 259).

2Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnik, ki višjemu sodišču predlaga, da ga spremeni in ugovor proti odpustu obveznosti zavrne, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša.

3Odgovora na pritožbo ni bilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vsak upnik ali upravitelj lahko vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, če obstaja ovira zanj iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ali če dolžnik krši svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP. Če sodišče presodi, da obstaja kateri od navedenih razlogov, ki se uveljavlja z ugovorom, ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti (prvi odstavek 403. člena in prvi odstavek 406. člena ZFPPIPP).

6Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na več razlogov. Pritrdilo je ugovoru upravitelja, da je dolžnik kršil obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP, ker je po začetku stečajnega postopka sklenil posojilno pogodbo brez soglasja sodišča. Sledilo je tudi ugovoru upnice, da je dolžnik v petih letih pred uvedbo stečajnega postopka prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjem (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP), in da upravitelju ni podal ustreznih pojasnil o premoženju in poslih v skladu z 2. točko šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP.

7Dolžnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po začetku stečajnega postopka sklenil posojilno pogodbo s posojilodajalcem A. A. brez soglasja sodišča, temveč opozarja na okoliščine, ki po njegovem mnenju izključujejo kršitev obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP oziroma položaj iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Posojilna pogodba naj bi bila namreč sklenjena izključno zato, ker je posojilodajalec grozil dolžniku in njegovi družini. Dolžnik je s sklenitvijo pogodbe od sebe in družine odvračal neposredno nevarnost za življenje in telo, pri čemer je povzročena škoda (oškodovanje ostalih upnikov) manjša od grozečega zla, zato je ob analogni uporabi določb Obligacijskega zakonika (OZ) protipravnost dolžnikovega ravnanja izključena in mu ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz ZFPPIPP. Ker je posojilodajalec na dolžnika pritiskal s pištolo v roki, posojilna pogodba niti ni mogla nastati oziroma je bila zaradi grožnje sklenjena zgolj fiktivno in ni veljavna. Pogodba tudi ni bila nikoli realizirana, zato dolžnik na njeni podlagi ni najel posojila. Ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da te okoliščine ne vplivajo na kršitev obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP, ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanje B. B. in vpogled v spis Okrožnega sodišča na Ptuju II K 9458/2022), zato je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. O neizvedbi dokazov prav tako ni sprejelo dokaznega sklepa in svoje odločitve ni obrazložilo.

8Pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP niso utemeljeni. Za presojo silobrana, na katerega se v pritožbi smiselno sklicuje dolžnik (prvi odstavek 138. člena OZ), so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen Kazenskega zakonika - KZ-1),¹ med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada.² Dolžnik ne more uspeti z navedbami, da je bila nevarnost, ki naj bi jo odvračal s sklenitvijo posojilne pogodbe, neposredna, in da je posojilodajalec nanj pritiskal s pištolo v roki, saj so te trditve nedopustna novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pred sodiščem prve stopnje je dolžnik grožnje zatrjeval le splošno in jih ni opisal, še zlasti ne kot neposredne oziroma take, da jih ne bi bilo mogoče odvrniti drugače kot s podpisom sporne pogodbe (npr. s pomočjo policije). Nasprotno; trdil je, da so grožnje trajale daljši čas (bile naj bi nenehne) in da je posojilodajalec po začetku stečajnega postopka začel pritisk stopnjevati. Takšne trditve ne omogočajo sklepanja o nujni potrebnosti obrambe dolžnika, ki že zato ni ravnal v silobranu.

9Neutemeljeno je tudi dolžnikovo sklicevanje na fiktivnost sporne pogodbe zaradi prisile oziroma grožnje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o neučinkovitosti sporne pogodbe. Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam.³ Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s katerimi bi zatrjevane grožnje ustrezno opisal. Ker se je nanje le splošno skliceval, zadošča tudi splošen odgovor, da je pogodba, sklenjena zaradi nedopustne grožnje, zgolj izpodbojna, ne pa morda nična ali celo neobstoječa oziroma fiktivna. Dolžnikovo sklicevanje na fiktivnost pogodbe je tudi sicer navrženo in ne izhaja iz njegovih trditev glede razmerja s posojilodajalcem. Kot je pojasnil, mu je ta že leta 2016 posodil 55.000,00 EUR, ki jih je dolžnik prejel, ker pa je pristal na oderuške obresti, je njegov dolg, zavarovan s hipoteko, narasel na 670.000,00 EUR. Dolžnik je trdil, da je moral dolg poplačati, čeprav je šlo za oderuško pogodbo, saj ga je bilo strah zaradi groženj. Do sklenitve nove posojilne pogodbe z istim posojilodajalcem za 230.000,00 EUR, zaradi katere je dolžnik ob odpust, pa naj bi prišlo zato, ker se je posojilodajalec po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom zavedal tveganja in je stopnjeval pritisk na dolžnika. Povzete trditve ne ustrezajo navideznosti nove posojilne pogodbe (50. člen OZ), saj jo povezujejo z obveznostmi dolžnika na podlagi prej prejetega posojila, ki so bile z novo pogodbo kvečjemu nadomeščene. Dolžnik zato zmotno meni, da izpolnitve ni prejel in da pogodba sploh ni nastala.

10Neutemeljena sta pritožbena očitka, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dolžnikovih dokaznih predlogov in da svoje odločitve ni obrazložilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Kot je bilo pojasnjeno, dolžnik glede sporne posojilne pogodbe ni podal sklepčnih trditev, zato jih ni bilo treba dokazovati. Navedeno smiselno izhaja iz (pravilnih) razlogov izpodbijanega sklepa, da kršitev obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že ugotovitev, da je dolžnik posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča (in da zato ne more uspeti z navedbami, da je pogodbo sklenil zaradi grožnje oziroma fiktivno in da posojila ni prejel). S predlaganim zaslišanjem B. B. in vpogledom v kazenski spis II K 9458/2022 dolžnik tudi ne bi mogel dopolnjevati svoje trditvene podlage. Dolžnik ne nazadnje ne more uspeti z navedbo, da sodišče prve stopnje o njegovih dokaznih predlogih ni odločilo z dokaznim sklepom. Takšen očitek pomeni le relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), za katero pa dolžnik ni opredeljeno navedel, v čem bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ter kako naj bi se tak vpliv izrazil.

11Opisana presoja kršitve dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP samostojno utemeljuje zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP). Ker je prestala pritožbeni preizkus, za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali so podani tudi drugi ugovorni razlogi, ki jim je sledilo sodišče prve stopnje in ki jim dolžnik nasprotuje v preostalem delu pritožbe. Ker ti pritožbeni očitki ne bi mogli vplivati na usodo izpodbijanega sklepa, se do njih ni bilo treba opredeliti.

12Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

¹ Jadek Pensa, D., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 808.
² Primerjaj Šepec, M., v: Šepec, M. (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, komentar 22. člena, robna št. 63.
³ Sodbi VS RS II Ips 281/2017 z dne 1. 2. 2018 in II Ips 245/2018 z dne 28. 11. 2019.