401. člen ZFPPIPP

Ravnanje dolžnika pomeni razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, dolžnik pa brez vednosti in soglasja upravitelja oziroma sodišča ne sme ustvarjati dejanskih ali pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uporabo, izpraznitev, izročitev, prodajo ali unovčenje tega premoženja.

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če je ravnal in ravna vestno in pošteno ter v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Odpust med drugim ovirajo kršitve dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP (torej tudi obveznosti mesečno poročati upravitelju o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev), saj imajo tudi te kršitve značilnosti nevestnega ali nepoštenega ravnanja. Ne dolžnost poročanja dolžnika ne nadzor stečajnega upravitelja nista sama sebi namen, ampak služita osnovnemu namenu postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo hkrati in v enakih deležih. V konkretnem primeru ni okoliščin, ki bi onemogočale zavrnitev predloga za odpust na podlagi dolžnikove kršitve obveznosti poročanja iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP. Takšne okoliščine ni utemeljeno iskati v neobstoju stečajne mase, saj bi bilo nasprotno stališče nevzdržno in bi pomenilo, da so obveznosti, ki jih dolžniku nalaga zakon ali upravitelj, zanj brezpredmetn

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem zavezujejo tudi druge obveznosti. Če ni zaposlen in je sposoben za delo, si mora prizadevati najti zaposlitev, ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela (razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati) in mora upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev (prvi odstavek 401. člena ZFPPIPP). Kršitev dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP je razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, ki samostojno utemeljuje ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. č

Sodišče prve stopnje je glede dolžnikovega ravnanja, ki je bilo podlaga za odločitev, ki jo je sprejelo, navedlo, da je, ker se dolžnik ni opredelil do upraviteljičinega ugovora, štelo, da dolžnik upraviteljičine trditve priznava. Oprlo se je na drugi odstavek 214. člena ZPP, ki določa, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana in ki naj bi se uporabil skladno s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je le navidez v nasprotju z določbo, da se sicer narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti lahko izvede v primeru dolžnikove neudeležbe, vendar po petem odstavku 405. člena ZFPPIPP izrecno na podlagi izida dokazovanja. Kar je upraviteljica očitala dolžniku, so bile opustitve, t. i. negativna dejstva, ki jih ni mogoče neposredno dokazovati (v nasprotju z zatrjevanjem neobstoja dejstva je pri zatrjevanju obstoja dejstva po pravkar navedeni določbi ZFPPIPP dejstvo treba dokazovati kljub njegovi neprerekanosti - vendar pa to ni primer, ki bi bil zdaj pod presojo).

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj. Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja. Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s

Za fikcijo umika ugovora proti odpustu obveznosti po tretjem odstavku 405. člena ZFPPIPP ni bistvenega pomena, kdaj se je vlagatelj ugovora seznanil s preklicem naroka, pač pa je bistveno, ali se je udeležil (nepreklicanega) naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti.

V primeru, ko upravitelj vloži ugovor zoper odpust obveznosti, kar je njegova zakonska obveznost, pa z ugovorom ne uspe, uporaba pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP ni niti smiselna niti primerna. Stečajni upravitelj v razmerju do stečajnega dolžnika ni „nasprotna stranka“, ampak je organ postopka zaradi insolventnosti. Postopek odpusta obveznosti je voden izključno v korist dolžnika, stečajni dolžnik in upravitelj pa nista stranki v sporu. Zato v tem razmerju (stečajni upravitelj – stečajni dolžnik) ni mogoče uporabiti pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP.

Sodelovanje dolžnika je v okviru poročanja ter odzivanja upravitelju in sodišču v primeru postopka odpusta obveznosti še posebej poudarjeno.

Obveznost vzdrževanja dosegljivosti upravitelju ni odvisna od razloga, iz katerega se dolžnikovi kontaktni podatki spremenijo, nespoštovanje te obveznosti pa bi lahko bilo manj pomembno, samo kadar (in kolikor: tipično začasno) bi obstajal upravičen razlog zanj. Za zadevnega dolžnika to v bistvenem ne velja.

Stečajni upravitelj mora na podlagi podatkov, ki so mu dostopni, preveriti, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (prvi odstavek 402. člena ZFPPIPP) in opravljati nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti dolžnika iz 401. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP). V kakšni zvezi je z opravljanjem tovrstnih nalog pritožbeni očitek, da je iz stečajnega spisa razvidno, da je stečajna upraviteljica delo slabo opravljala, pritožnica ne pojasni. Nagrada se izplača kot strošek postopka v breme stečajne mase po pravnomočnosti sklepa o odmeri (osmi odstavek 104. člena in 353. člen ZFPPIPP).

Dolžnik je po bolezni stričeve žene moral v celoti prevzeti skrb za kmetijo, kjer je družina s tremi mladoletnimi otroci tudi živela. Premajhno prizadevanje dolžnika za iskanje zaposlitve v kritičnem obdobju štirih mesecev v primerjavi s tri letno preizkusno dobo, ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so obremenile dolžnika, ni mogoče vrednostno oceniti kot tako stopnjo kršitve, katere posledica bi bila za dolžnika tako huda kot je ustavitev postopka odpusta obveznosti ter zavrnitev predloga za odpust. Po oceni pritožbenega sodišča je šlo za blago kršitev dolžnikove obveznosti mesečnega poročanja upravitelju o iskanju zaposlitve. Poleg tega je upravitelj v ugovoru navedel, da do poplačila upnikov ne bo prišlo. To pomeni, da dolžnikovo ravnanje ni imelo nobenih negativnih posledic za stečajno maso, ki je neznatne vrednosti.

Dolžnik v pritožbi navaja, da se je naroka dne 5. 12. 2023 ob 10. uri udeležil, kar naj bi bilo razvidno iz „evidence, kjer se je osebno in pisno verificiral pri vhodu“. Ne trdi pa, da je na narok pristopil. Iz zapisnika naroka izhaja, da je nanj pristopila (le) pooblaščenka stečajnega upravitelja A. A. ter da za dolžnika ni pristopil nihče, vabilo pa je izkazano. Četudi bi bilo torej res, da se je dolžnik 5. 12. 2023 ob 10. uri na vhodu sodišča verificiral, s tem še ne bi dokazal, da je na narok ob 10. uri tudi pristopil.

Ko sodišče ustavi poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika zaradi razlogov iz 2. ali 5. točke prvega odstavka 389.c člena ZFPPIPP, hkrati ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik kršil obveznosti iz 384., 389.b in 401. člena ZFPPIPP. Izpostavilo je, da dolžnik upravitelju ni dal vseh informacij, potrebnih za nadzor po sedmem odstavku 389.b člena ZFPPIPP in mu ni omogočil pregleda njegovih poslovnih knjig ter dokumentacije, in je tako kršil obveznost iz osmega odstavka 389.b člena ZFPPIPP, s tem pa tudi obveznost iz 384. člena ZFPPIPP.

V tem postopku osebnega stečaja, v katerem teče postopek odpusta obveznosti, je tako treba upoštevati, da je upravitelj dolžan opravljati tudi dodatne naloge in pristojnosti v postopku odpusta obveznosti (nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti dolžnika iz 401. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ne vidi razumnega razloga, da upravitelju v situaciji, kot je obravnavana, ko stečajna masa ne zadošča tudi za plačilo navedenega nadomestila, upravitelj do tega ne bi bil upravičen.

Pritožnica je grajala stališče sodišča prve stopnje, da potrdili "dentalnega centra" nista imeli "narave zdravniškega potrdila", pritožbeno sodišče pa mu v tej meri pritrjuje, da takšne narave nista imeli v tem ključnem smislu, da bi bilo v njiju izraženo kakršnokoli strokovno mnenje, kaj so pomenili zobozdravstveni posegi za pritožničino fizično in psihično počutje ter delazmožnost.

Večina dolžnikov, pri katerih stečajne mase ni ali je neznatna, s svojo pasivnostjo (na primer nepošiljanje poročil, plačilnih list ipd.) ne ovira postopka in ne poplačila upnikov. Vendar pa to po presoji pritožbenega sodišča vseeno niso kršitve, ki bi onemogočale zavrnitev predloga za odpust, saj bi bilo nasprotno stališče – če se posploši – nevzdržno in bi pomenilo, da so obveznosti, ki [...] jih [tudi navedeni skupini dolžnikov, ki so bili vendar sami predlagali začetek postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti] nalaga zakon ali upravitelj, za[nje] brezpredmetne.

Zmotno je dolžnikovo stališče, da upraviteljici ni dolžan poročati, če od nje ne dobi obvestila o napačnem ravnanju. Stečajni dolžnik ni tisti, ki bi se lahko sam odločal, kdaj in o čem bo upraviteljici poročal, saj zanj v času postopka osebnega stečaja veljajo določene obveznosti in omejitve, hkrati pa je njegova dolžnost tudi aktivno sodelovanje z upraviteljem.

Odpust obveznosti posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine iz 33. člena URS, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Zakonodajalec se je odločil, da je tak poseg sicer dopusten, vendar pa le v primeru, da tudi dolžnik sodeluje v postopku odpusta obveznosti tako, da izpolnjuje vse svoje obveznosti in si aktivno prizadeva za poplačilo upnikov, tudi s tem, da si aktivno išče zaposlitev. Ker gre za poseg v ustavno pravico upnikov, je treba tudi dolžnikove kršitve strogo presojati. Zgolj dejstvo, da naj bi bil dolžnik prijavljen kot iskalec zaposlitve pri zasebni agenciji, ne da bi trdil (in nato tudi dokazal), da bi sam pošiljal prijave za zaposlitev, ne kaže na aktivno iskanje zaposlitve. Dolžnik sicer trdi, da ni imel namena prekomernega zadolževanja. Namen tu niti ni pomemben, to določilo pa upnike ščiti pred lahkomiselnimi dolžniki, ki bi dosegli odpust obveznosti, čeprav bi se prekomerno (tudi nekritično) zadolževali.

Odpust obveznosti je namenjen le poštenim in vestnim stečajnim dolžnikom, ki redno izpolnjujejo svoje obveznosti med postopkom osebnega stečaja in že največ pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja niso ravnali nevestno in nepošteno. Upoštevati je potrebno, da je odpust obveznosti pravna dobrota, ki je v škodo upnikom in njihovi ustavni pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Po volji zakonodajalca je sicer tak poseg v ustavne pravice upnikov dopusten, vendar pa je pri tem treba strogo presojati dolžnikova ravnanja, ki predstavljajo njegove obveznosti tako pred kot med postopkom osebnega stečaja. S svojim ravnanjem je upraviteljici onemogočal reden nadzor, kar je temeljna dolžnost upravitelja med postopkom odpusta obveznosti. S tem je tudi nedopustno posegel v ustavne pravice upnikov.

Ker upraviteljica ni ugovarjala, da ne bi imela možnosti preveriti, ali je dolžnik res iskal zaposlitev, je bil ne glede na ugotovljeno nepravilnost kljub vsemu dosežen namen zakonske določbe , ki je v tem, da upravitelj lahko nadzira, ali stečajni dolžnik izpolnjuje svojo dolžnost aktivnega iskanja zaposlitve. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da se je dolžnik kmalu po začetku postopka osebnega stečaja zaposlil. Res je, da bi bili v primeru najdaljšega preizkusnega obdobja upniki (verjetno) poplačani v največji meri, vendar, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, te okoliščine ni mogoče upoštevati dolžniku v škodo, tako da bi mu zaradi tega sodišče določilo najdaljše preizkusno obdobje. Takšno stališče bi bilo v nasprotju z namenom odpusta obveznost. Dolžnik ne sme biti kaznovan z daljšim preizkusnim obdobjem, če obstaja možnost, da se kaj nateče v stečajno maso, saj bi to pomenilo, da je osebam brez dohodkov, ki se ne trudijo poplačati svojih dolžnikov, določene krajše preizkusno obdobje kot tistim, ki k temu prispevajo po najboljših močeh.