138. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj. Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja. Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s

Tožnica ni uspela dokazati, da bi ravnanje toženke in njena organizacija dela znotraj doma potekala v nasprotju z dolžnim skrbnim ravnanjem. Stalni nadzor in spremljanje vseh oskrbovancev doma ves čas, tudi tistih, ki so pokretni in se lahko sami premikajo z vozičkom po prostorih in premeščajo na voziček, bi bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirano in neživljenjsko. Tako v odnosu do oskrbovancev, ki jim bi bila vzeta precejšna mera svobode ob stalnem nadzoru, kot nezmožnostjo zagotavljanja takšnega števila strokovnega osebja v domovih starejših občanov.

Zmotno je tožnikovo stališče, da se je sodišče prve stopnje oprlo na razloge v obrazložitvi kazenske sodbe, ki je bila izdana v okviru postopka izdaje kaznovalnega naloga. Pravilno se je oprlo zgolj na dejstva iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ki tvorijo podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je toženec udaril tožnika z namenom, da bi odvrnil od sebe istočasen napad in je bila takšna obramba tudi nujno potrebna. Glede na dejstvo, da je imel tožnik v roki nož, je bil napad usmerjen zoper dobrini življenja in telesne integritete, obramba toženca pa zgolj zoper dobrino telesne integritete, pri čemer bistveno manjše intenzivnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je bila obramba sorazmerna intenzivnosti napada.

Tožnik je z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno določilo v delu, ki določa, da mora iti za nenaden in presenetljiv dogodek (nesrečo). Sporno pa je bilo določilo 5. člena Posebnih pogojev v njegovem drugem delu. Tožena stranka je menila, da so z zavarovanjem kriti le škodni dogodki, ki izvirajo iz neustreznih in nevarnih lastnosti nepremičnine, ki so vzročno povezane s protipravnimi opustitvami zavarovanca, ki ni ustrezno skrbel za nepremičnino kot njen lastnik. Iz zgoraj povzete določbe Posebnih pogojev je z jezikovno razlago besedila mogoče razbrati, da mora biti škodni dogodek povezan s stanjem nepremičnine, za katerega je odgovoren lastnik, uporabnik ali najemnik nepremičnine. Drugače kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče meni, da je podano zavarovalno kritje po Posebnih pogojih tožene stranke, saj gre za nejasno (večpomensko) določilo, ki ga je treba razlagati v korist druge, šibkejše stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini (83. člen OZ). Stanje nepremičnine, za katerega lahko na podlagi zakona odgovarja tudi zavarovanka toženke kot njena lastnica in uporabnica, je bilo nedvomno vzrok nastalemu škodnemu dogodku. Dejstvo, da so bila tla v tistem

Tožnica je v tem konkretnem primeru zahtevala le odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pa (tudi) za katero koli drugo pravno priznano obliko nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, npr. za prestani strah. Tudi sodišče prve stopnje ji je prisodilo zgolj odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posebno pravno priznano obliko nepremoženjske škode, ki obsega različne vidike in posledice, ki se zaradi posega v osebnostno pravico manifestirajo na različnih področjih in na različne načine v duševni sferi oškodovanca, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki toženke, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje. Navedbe toženke o tem, da je tožnica k ravnanjem toženke (so)prispevala s tem, da je vložila tožbe, posledično so k toženki prihajali izvršitelji, da jo je zasledovala in poskusila vplivati nanjo, ne predstavljajo pravno odločilnega soprispevka k ravnanju toženke, za katero je bila na škodo tožnice obsojena. Ustrezno ravnanje toženke bi bilo prijava takšnih ravnanj tožnice pris

Silobran varnostnika in siceršnjo uporabo prisilnih sredstev z njegove strani, je potrebno presojati tudi v skladu z ZZasV-1.

Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je toženčevo ravnanje, ko je udaril (vsaj enkrat) tožnika z odprto dlanjo v obraz, bila neogibno potrebna obramba. Ob dejstvu, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, tožnikovo ravnanje ni pomenilo nedvoumne in dovolj konkretne ter resne grožnje za poškodovanje toženca. Toženec je z udarcem (vsaj enim) z odprto dlanjo povzročil poškodbe tožniku. Toženec v svojih trditvah ni navedel dejstva o tem, v kateri fazi konflikta s tožnikom je le-tega udaril z odprto dlanjo v obraz, svojega udarca ni časovno umestil v okoliščine škodnega dogodka. Ob odsotnosti toženčeve trditve o dejstvu, da je tožnika udaril istočasno, ko se je tožnik zaletel vanj in ob upoštevanju ugotovitve v izpodbijani sodbi, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, toženec pa je tožnika umiril s prijemom za vrat z levico in z dvignjeno desnico ter za grožnjo, da bo poklical policijo, niso podani ključni elementi silobrana. Istočasnost in neogibna potrebnost toženčevega ravnanja (udarca).

V pretepu med pravdnima strankama, je tožena stranka prekoračila silobran. Tožnik je toženca stisnil za vrat in ga tiščal ob ograjo, vendar se je toženec izvil iz prijema in tožnika odrinil. Nato pa je tožnika tako udaril s pestjo, da mu je zlomil nos in je utrpel pretres možganov, toženec sam pa si je zlomil roko. Takšna obramba je bila pretirana in nesorazmerna, zato je podan prekoračen silobran.

Pritožba neutemeljeno graja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do oblike strahu, ki ga je tožnik posledično zaradi dogodka čutil pred vsakim srečanjem s tožencema. V točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem utemeljeno navaja, da te oblike strahu ni mogoče kvalificirati kot pravno priznano nepremoženjsko škodo v obliki sekundarnega strahu. Ne gre za to obliko nepremoženjske škode, sekundarni strah je strah za izid zdravljenja in poškodb.

Sámo dejstvo, da sta bila tožnik in toženec kritičnega dne v medsebojnem konfliktu, še ne pomeni, da je krivdo za nastanek tožnikovih poškodb mogoče pripisati obema. Tudi okoliščina, da sta bila oba kaznovana s plačilnim nalogom, ne kaže na sokrivdo obeh. Pravdno sodišče ni vezano na ugotovitve postopka o prekršku glede poteka istega historičnega dogodka. Toženčevo stopnjevanje napada (najprej brca v predel trebuha, nato udarec z roko v desno stran nosu in ustnice) kaže na to, da je bila volja toženca usmerjena k poškodovanju tožnika. Takšna volja toženca nedvomno kaže na njegovo namerno povzročitev škode (135. člen OZ).

Tožnik je na ulici parkiral vozilo z namenom, da bi počakal iz hiše prihajajoče dekle. Toženca, ki je pripeljal za tožnikom, je na cesti parkirano vozilo zmotilo in tako razburilo, da je neupravičeno in pretirano odreagiral. Fizično šibkejšega tožnika, ki ni kazal nikakršnega razburjanja in agresije, je v napadu jeze s pestjo udaril v obraz (v arkado nad levim očesom). S tem ga je telesno poškodoval in mu povzročil zatrjevano nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Toženec ni imel razlogov za odvračanje nevarnosti. Ne njemu ne drugim s strani tožnika ni grozil nikakršen napad, zaradi katerega bi se moral toženec braniti, zaradi česar sklicevanje na dovoljeno samopomoč ni utemeljeno.

Da je kritičnega dne sporno vratno krilo odprl v prelomljenem položaju, je tožnik pojasnil oziroma pokazal šele na po zaključku prvega naroka za glavno obravnavano opravljenem ogledu na kraju samem dne 14. 12. 2016. Prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov je v obravnavanem primeru nastopila že z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo pri sodišču istega dne, na kar so bile pravdne stranke tudi opozorjene, vendar dodatnih navedb in dokaznih predlogov niso podale. Ker pa oprava ogleda kraja škodnega dogodka predstavlja zgolj sredstvo dokazovanja pravno relevantnih okoliščin primera, ki pravočasnih zatrjevanj pravdnih strank ne more nadomestiti, pa tožnikova šele na ogledu podana pojasnila glede načina odpiranja spornih vrat, sploh, ko niti ni navajal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že prej, izhajajoč iz določbe 286. člena ZPP ne morejo šteti za pravočasna. Tožnik odškodninsko obveznost druge toženke gradi na temelju določbe tretjega odstavka 138. člena OZ ta pa ne daje podlage za odškodninsko odgovornost, temveč se na njeni osnovi uveljavlja odgovornost za tako imenovano substituirano škodo. Na to odgovornost pa se glede na v sodni praksi k

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo v policijskem postopku kršeno načelo sorazmernosti, ker so policisti brez potrebe grobo oziroma surovo ravnali s tožnikom in zato prekoračili svoja pooblastila, poleg tega pa je bilo trajanje pridržanja predolgo glede na njegov namen. O protipravnosti nastale škode torej ne more biti nobenega dvoma. Jezikanje in omalovažujoč odnos tožnika do organov oblasti nista pravnorelevanten vzrok za nastalo škodo, ki izvira iz obravnavanega posega v tožnikovo osebno integriteto in svobodo, saj mora tudi s takšnimi državljani policija ravnati po prepisanem postopku.

Toženčev odziv, to je grob fizični obračun s tožnikom, ker ni takoj zapustil njegovega zemljišča, je bil povsem neprimeren in ga nikakor ni mogoče uvrstiti v okvir dovoljene samopomoči, na katero se sklicuje toženec. Sodna praksa prisoja odškodnino za strah tudi, če je bil škodni dogodek izrazito kratkotrajne narave (npr. trčenje motornih vozil). Tak pa obravnavani primer niti ni bil, saj se je toženec zagnal v tožnika, ga zbil na tla, močno ugriznil v prst in potem, ko se je tožnik izvil iz njegovega prijema, še stekel za tožnikom, ki je pred njim pobegnil. Pravično denarno odškodnino za strah, ki je enotna kategorija nepremoženjske škode, predstavlja znesek 700,00 EUR. Kot trajno posledico je sodni izvedenec medicinske stroke ugotovil le manjše mravljinčenja na vrhu jagodice prsta, ki ga tožnik čuti ob daljšem igranju na kitaro. Gre za neznatno škodo, ki ne daje podlage za prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Silobran je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino.

Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica. Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje

Ravnanje tretjega toženca, ki je prvemu tožencu priskočil na pomoč, ko je ugotovil, da slednji tožnika, ki je pričel s protipravnim napadom, ne bo uspel obvladati, ni bilo nedopustno, temveč skladno z etičnim načelom nudenja pomoči drugim in nenazadnje tudi z njegovo službeno dolžnostjo občinskega redarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tretji toženec prvemu tožencu le pomagal, da sta tožnika polegla in mu dala roke na hrbet, takšno ravnanje pa še ni protipravno. Gre namreč za pasivno obrambno ravnanje, ki je bilo nujno potrebno za odvrnitev istočasnega protipravnega napada na prvega toženca in je bilo temu napadu sorazmerno.

Ker je drugi toženec ugotovitve izvedenca dr. B. B. v kazenskem postopku in mnenje vključil v svoje trditveno gradivo, bi se sodišče prve stopnje samo ali ob pomoči izvedenca dr. A. A. o tem moralo vsebinsko izreči. Če sta obe terjatvi nastali z namerno povzročitvijo škode, pobot ni izključen, in tudi odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, se lahko pobota z istovrstno nasprotnikovo terjatvijo.

Oba – tožnik in toženec – sta utrpela telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom, da je toženec tožniku poškodbe prizadejal pri svoji obrambi in da je bila ta ustrezna napadu (prvi odstavek 138. člena OZ). Tožnik je zasedenost lokala opisal z navedbo, da je bila diskoteka polna. S tem, da je v sodbi pri povzemanju njegove izpovedi zapisana beseda „gužva“, ki jo je pri opisu obljudenosti lokala uporabila priča, absolutna bistvena kršitev postopka ni bila storjena.