403. člen ZFPPIPP

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če je ravnal in ravna vestno in pošteno ter v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Odpust med drugim ovirajo kršitve dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP (torej tudi obveznosti mesečno poročati upravitelju o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev), saj imajo tudi te kršitve značilnosti nevestnega ali nepoštenega ravnanja. Ne dolžnost poročanja dolžnika ne nadzor stečajnega upravitelja nista sama sebi namen, ampak služita osnovnemu namenu postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo hkrati in v enakih deležih. V konkretnem primeru ni okoliščin, ki bi onemogočale zavrnitev predloga za odpust na podlagi dolžnikove kršitve obveznosti poročanja iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP. Takšne okoliščine ni utemeljeno iskati v neobstoju stečajne mase, saj bi bilo nasprotno stališče nevzdržno in bi pomenilo, da so obveznosti, ki jih dolžniku nalaga zakon ali upravitelj, zanj brezpredmetn

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem zavezujejo tudi druge obveznosti. Če ni zaposlen in je sposoben za delo, si mora prizadevati najti zaposlitev, ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela (razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati) in mora upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev (prvi odstavek 401. člena ZFPPIPP). Kršitev dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP je razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, ki samostojno utemeljuje ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. č

Ker je upnik pravočasno opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja in ker njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, stečajno sodišče v okviru presoje obstoja upnikove legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti v smislu 385. člena ZFPPIPP ni bilo dolžno presojati dolžnikovih trditev, da upnikova terjatev temelji na ničnem pravnem poslu. Da bi šlo za očitno ničnost pravnega posla pa iz dolžnikovih trditev ne izhaja.

V stečajno maso v postopku osebnega stečaja lahko spada tudi poslovni delež dolžnika. Višja vrednost poslovnega deleža v družbi ima za posledico večjo stečajno maso in večje poplačilo upnikov imetnika takega deleža. Ugotovljena odsvojitev nepremičnin pred plačilom kupnine in brez ustreznih zavarovanj pomeni negospodarno in nerazumno razpolaganje s premoženjem družbe, ki ga je imela dolžnica v izključni lasti in upravljanju, kar je brez dvoma v nasprotju s standardom vestnega in poštenega dolžnika iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je zahtevane podatke o stanju na transakcijskem računu, odprtem v tujini, predložila šele na podlagi intervencije sodišča in kar sedem mesecev po prvem pozivu upraviteljice. Z opisanim ravnanjem je dolžnica nedvomno ovirala delo in nadzor upraviteljice nad njenim premoženjem in s tem kršila obveznosti 383.b in 384. člena ZFPPIPP, ki jih je v postopku osebnega stečaja dolžna spoštovati.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj. Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja. Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s

Kot že navedeno, ni bistveno ali je za opravljanje direktorske funkcije prejemal kakršnokoli plačilo ali ne. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi tega obstaja dodatna ovira za odpust obveznosti v zvezi s tretjo alinejo 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP je pravilna.

V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Upnica v pritožbi obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti, vendar bi ta dejstva utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi do poteka preizkusnega obdobja vložila ugovor proti odpustu obveznosti.

Pri odločanju o odpustu obveznosti sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, ali dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). O tem odloča samo, če upnik ali upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP). Pritožnica v pritožbi sicer obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti in s tem obstoj ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Vendar bi dejstva, ki jih zatrjuje, utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi pravočasno vložila ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 404. členom ZFPPIPP). Sodišče prve

Dolžniku, ki ima status invalida (po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje) in kot tak ni zaposljiv, ni mogoče očitati, da bi si moral poskušati najti zaposlitev. Ker tudi nima nobenega premoženja, je izpodbita domneva, da si dolžnik ni prizadeval dovolj za poplačilo upnikov (6. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP). S tem pa je izpodbita tudi domneva, da dolžnikov predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti (četrti odstavek 399. člena ZFPPIPP). Postopek odpusta obveznosti je voden izključno v korist dolžnika, zato načelo povračila stroškov po uspehu (prvi odstavek 154. člena ZPP) v tem postopku ni smiselno uporabljivo.

V tej zadevi zato ne more biti govora o tem, da dolžnik iz nevednosti ni uporabljal procesnih pravic ali da se ni mogel jasno iz določno izjaviti o zadevi, zaradi česar bi obstajala dolžnost sodišča, da ga še posebej opozarja na to, da si lahko vzame pooblaščenca ali zaprosi za brezplačno pravno pomoč.

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Mora mu sporočiti elektronski naslov ali telefonsko številko in (kadar ta ni isti kot naslov njegovega prebivališča) poštni naslov, na katerih je zanesljivo dosegljiv (drugi odstavek 383.b člena ZFPPIPP), poleg tega pa nemudoma tudi vsako spremembo teh podatkov in podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP (šesti odstavek 384. člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika, ki je zaposlen le za krajši delovni čas, še vedno zavezuje dolžnost iskati zaposlitev ali delo za polni delovni čas oziroma dodatno zaposlitev za krajši delovni čas, tako da bi skupaj dosegla polni delovni čas, in o tem poročati upravitelju. Kršitev dolžnikovih obveznos

Vsak znesek, ki ga dolžnik prejme tekom stečajnega postopka predstavlja stečajno maso, o kateri mora biti obveščen upravitelj. Ker dolžnica ni ravnala tako, je ugovor proti odpustu obveznosti utemeljen.

Določba petega odstavka 137. člena novele ZFPPIPP-H jasno določa prekluzivni rok 60 dni po uveljavitvi te novele za vložitev zahteve za skrajšanje preizkusnega obdobja v skladu s citirano novelo. Slednja ne predvideva avtomatizma pri skrajšanju preizkusne dobe v postopku odpusta obveznosti. Skrajšanje zaradi spremembe zakona je mogoče doseči le v postopku s pravočasno vloženim ugovorom. Po oceni pritožbenega sodišča so tudi sicer izvajanja dolžnika o matematičnem upoštevanju razmerij pri določanju nove preizkusne dobe na podlagi ugovora dolžnika zaradi spremembe maksimalne preizkusne dobe po noveli ZFPPIPP-H brez pravne podlage. Zaradi cit. spremembe ZFPPIPP bi dolžnik lahko dosegel le skrajšanje preizkusne dobe preko maksimalno dovoljene, tj. preko treh let, če bi pravočasno vložil ugovor. V okviru določbe 404. in drugega odstavka 406. člena ZFPPIPP pa je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor presojalo z vidika spremenjenih okoliščin in ugotovilo, da slednje niso podane, kar pritožbeno ni sporno. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da teh določb ni (pravilno) uporabilo.

Upnik je ugovarjal, da je stečajni dolžnik v preizkusnem obdobju iz njegovega transakcijskega računa dvignil in si prisvojil denarna sredstva v skupni višini 36.474,78 EUR. Kot izhaja iz dokazil, priloženih k prijavi terjatve z dne 21. 9. 2023, je računovodstvo navedena sredstva knjižilo kot kratkoročne obveznosti za gotovinska plačila in kot kratkoročno posojilo. Upnik je navedel, da je dolžnik prisvojena denarna sredstva porabil za drage hotelske storitve in izdatke za casino, obenem pa v preizkusnem obdobju v stečajno maso prispeval vsega skupaj zgolj 110,71 EUR. Ker stečajni dolžnik trditev in dokazov upnika ni prerekal, ne v pisni vlogi ne na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznane. Na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Če stečajni dolžnik sklene pogodbo ali drug pravni posel, za sklenitev katerega nima poslovne sposobnosti, ne da bi ga pri tem zastopal upravitelj, ali če brez soglasja sodišče izvede pravno dejanje, za katerega mora pridobiti to soglasje

Prejemek, s katerim je razpolagal dolžnik, to je regres za letni dopust, ni izvzet iz stečajne mase, saj ni naveden med prejemki, ki jih določa 101. člen ZIZ v zvezi z 2. točko drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP. Da ni pogojev za odpust obveznosti, zadošča ugotovitev, da dolžnik krši obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP. To pomeni, da zadošča, da je brez vednosti in soglasja upravitelja sklenil pogodbo, katere predmet je bilo razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Zaradi zahteve po enakem obravnavanju upnikov mora biti onemogočeno vsako dejanje, s katerim se posega v stečajno maso, ne glede na razloge, zaradi katerih je do takih posegov prišlo. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi pojasnjuje okoliščine, ki so ga vodile k sklenitvi sporazuma, kakšen je bil pri tem njegov namen, kakšne so njegove osebne in družinske razmere.

Dolžnik je po bolezni stričeve žene moral v celoti prevzeti skrb za kmetijo, kjer je družina s tremi mladoletnimi otroci tudi živela. Premajhno prizadevanje dolžnika za iskanje zaposlitve v kritičnem obdobju štirih mesecev v primerjavi s tri letno preizkusno dobo, ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so obremenile dolžnika, ni mogoče vrednostno oceniti kot tako stopnjo kršitve, katere posledica bi bila za dolžnika tako huda kot je ustavitev postopka odpusta obveznosti ter zavrnitev predloga za odpust. Po oceni pritožbenega sodišča je šlo za blago kršitev dolžnikove obveznosti mesečnega poročanja upravitelju o iskanju zaposlitve. Poleg tega je upravitelj v ugovoru navedel, da do poplačila upnikov ne bo prišlo. To pomeni, da dolžnikovo ravnanje ni imelo nobenih negativnih posledic za stečajno maso, ki je neznatne vrednosti.

Odpust obveznosti predstavlja po eni strani pravno dobroto za dolžnika, po drugi strani pa pomeni poseg v ustavno varovane pravice upnikov. Zato je potrebno poiskati ustrezno ravnovesje med nasprotujočimi si interesi obeh strani. Dolžnik v pritožbi ne navaja, da z obveznostjo sodelovanja z upraviteljem ni bil seznanjen, niti ne izpodbija zaključkov prvostopenjskega sodišča o številnih pozivih upravitelja, na katere se ni odzval oziroma se je nanje odzval nedopustno pozno. Glede na seznanjenost dolžnika z obveznostjo mesečnega poročanja upravitelju vsako nadaljnje pozivanje upravitelja pomeni, da dolžnik svojih obveznosti ne izpolnjuje. Nepošiljanje oziroma (pre)pozno pošiljanje zahtevanih listin upravitelju s strani dolžnika pa predstavlja oviranje teka postopka osebnega stečaja. V skladu z ustaljeno sodno prakso je institut odpusta obveznosti namenjen temu, da se prezadolženi dolžnik reši primeža dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov, vendar ne brez njegovega truda, in to ne glede na zmožnost poplačila upnikov. Dopusten je zgolj v primerih, ko dolžnik v celoti izpolnjuje svoje obveznosti, ne pa tudi v primeru, ko jih očitno krši. Iz zgornje obrazložitve

Četudi Ustavno sodišče v odločbah U-I-512/18-10 in U-I-464/20-7 ni neposredno presojalo zakonskih razlogov za odpust obveznosti, temveč potencialno - odvisno od okoliščin posameznega primera, kot so opredeljene v zgornjem citatu iz 13. točke obrazložitve odločbe U-I-464/20-7 - prestrogo posledico pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti, je po oceni pritožbenega sodišča dosledno, da se iste okoliščine podobno, tj. bolj niansirano in ne po avtomatizmu, presojajo že ob odločanju o ugovoru zoper odpust obveznosti.

Ni nobenega dvoma, da je dolžnik s podpisom Sporazuma prevzel obveznosti, ki ne le da so bistveno presegale njegovo premoženje, temveč je dolžnik s tem očitno prevzel obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Dolžnik je prevzel solidarno poroštvo, ob tem, da ni imel premoženja, s katerim bi prevzete obveznosti lahko izpolnil.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi vrnjene nevročene pošte pravilno sklepalo, da je dolžnica spremenila naslov bivališča ali pa enostavno ni omogočila sprejema pošiljk na sporočenem naslovu. Vsekakor se je izkazalo, da sodišču ni posredovala podatka o naslovu, na katerem je zanesljivo dosegljiva. Tudi, če drži pritožbena trditev, da je bila na sporočenem naslovu prijavljena in se ni izogibala vročitvam, pa zgolj prijava njenega bivališča pri pristojnem srbskem organu ne zadostuje za izpolnitev obveznosti iz drugega odstavka 383.b člena ZFPPIPP. Dolžnica namreč ni trdila, da je bilo dejstvo njenega prebivališča navzven razpoznavno objavljeno za uspešno dostavo pošte. Označba pošte na sodišču vrnjenih pošiljkah „naslovnik neznan“ tega ne potrjuje. Dolžnica s pritožbo ne izpodbija niti ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je prevzemala solidarno poroštveno zavezo, to pa pomeni, da ni relevantno njeno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da sama od upnikov ni prejela nobenega izplačila sredstev, niti dejstvo, da je bilo zavezancev za dolg več. Upnik lahko zahteva celotno plačilo od kateregakoli solidarnega dolžnika (tretji odstavek 1019. člena OZ). Da