VSRS Sklep II Ips 22/2025

I. Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se upničini pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor dolžnika (razen glede izterjave obresti v višini 17.903,29 EUR) zavrne. Dolžnik mora upnici v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 682,68 EUR stroškov ugovornega postopka in 612 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Dolžnik je dolžan v 8 dneh od vročitve tega sklepa upnici povrniti 1.218 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Izhodišče spora

1Republika Slovenija je na podlagi sklepa o zavarovanju Z 235/2013 s 4. 7. 2013 za zavarovanje plačila dolžnikovega davčnega dolga pridobila hipoteko z ID pravice: ... na treh nepremičninah, katerih lastnik je bil dolžnik do 1/2,¹ in na dveh nepremičninah v njegovi lasti do celote². Že 30. 9. 2016 je vložila predlog za izvršbo na nepremičnini, ki sta bili v lasti dolžnika do celote. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1911/2016 je bil izdan 11. 10. 2016. Upnica je pričakovala poplačilo s prodajo teh dveh nepremičnin, a trdi, da se je zaradi delitve premoženja med zakoncema, zaradi katere tožnik sedaj ni več edini lastnik niti teh nepremičnin, to izkazalo za nemogoče³, zato je 24. 1. 2023 vložila predlog za izvršbo še na preostale tri nepremičnine.

Dosedanji potek postopka

2Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom o izvršbi I 252/2023 s 30. 1. 2023 dovolilo izvršbo zoper dolžnika na podlagi seznama izvršilnih naslovov z 18. 1. 2023 (v nadaljevanju: seznam)⁴ zaradi uveljavitve denarne terjatve upnice v skupnem znesku 107.362,10 EUR (glavnica 87.482,77 EUR in obresti 19.879,33 EUR) z izvršilnim sredstvom - zaznambo izvršbe na dolžnikovem 1/2 deležu na nepremičninah z ID znaki 000 760/1, 000 760/2 in 000*95, z ugotovitvijo vrednosti teh in s prodajo ter poplačilom upnice iz zneska, dobljenega s prodajo.

3Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor, sodišče prve stopnje mu je delno ugodilo in izvršbo ustavilo glede izterjave 17.903,29 EUR obresti in poravnanega zneska 88,20 EUR. V tem delu upnica ni vložila pritožbe in tudi ni predmet dopuščene revizije. Sodišče prve stopnje pa je poleg tega zaradi zastaranja ustavilo še izvršbo za izterjavo glavnice 61.689,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 (po odločbah z datumi izvršljivosti od vključno 16. 3. 2011 do vključno 1. 9. 2012, ki so zajete v seznamu⁵) ter sklep I 252/2023 s 30. 1. 2023 v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Pojasnilo je, da bi upnica morala predlog za izvršbo na točno določene tri nepremičnine vložiti pred potekom absolutnega desetletnega zastaralnega roka, podaljšanega zaradi zadržanja zastaranja po covidnih predpisih (137 dni). Predloga za izvršbo je upnica pravočasno vložila le na drugi dve nepremičnini v (so)lasti dolžnika. Ob drugačni razlagi bi zadostovalo, da bi upnik znotraj absolutnega zastaralnega roka vložil predlog za izvršbo na le eno nepremično, nato pa bi lahko tekom postopka izvršbe poljubno predlagal izvršbo še na druge morebitne nepremičnine, s tem pa bi institut zastaranja izgubil svoj smisel.

4Upnica je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je pritrdilo upnici, da je posledica zastaranja v davčnem postopku tudi prenehanje davčne obveznosti in da za preprečitev te posledice zadošča, da je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na vsaj eno od nepremičnin, pri katerih je bila predhodno že vknjižena hipoteka za zavarovanje davčne obveznosti. Čeprav davčna obveznost kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), torej vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen predlog za njeno izterjavo. Upnica bi zato morala pravočasno vložiti predlog za izvršbo na vseh pet dolžnikovih nepremičnin; pri vodenju izvršbe pa bi sodišče po uradni dolžnosti pazilo, da bi jih prodalo le v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatev.

Dopustitev revizije

5Upnica je predlagala dopustitev revizije zoper sklep pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 190/2024 s 15. 1. 2024 predlogu ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je glavnična davčna obveznost v skladu s šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2 prenehala, čeprav je davčni dolg zavarovan s hipoteko na več dolžnikovih nepremičninah, upnik pa je prvi predlog za izvršbo na nekatere izmed teh nepremičnin vložil znotraj roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, predlog za izvršbo na preostale nepremičnine, torej predlog, ki se obravnava v tem izvršilnem postopku, pa po preteku tega roka.

Povzetek revizijskih navedb

6Upnica v reviziji izpostavlja, da zastaranje pravice do izterjave pomeni tudi ugasnitev pravice. Pri ugovoru zastaranja v izvršilnem postopku ne gre za ugovorni razlog iz 11. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pač pa za ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ - da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali pa za ugovorni razlog po 10. točki istega člena - da je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo. Gre za vprašanje materialnega prava, zato sodišče nanj pazi po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je na upniški strani zgolj ena terjatev in ta preneha, ko so za to izpolnjeni z materialnimi predpisi določenimi pogoji. S svojo odločitvijo sta sodišči povzročili, da je ista terjatev v postopku I 252/2023 prenehala, v postopku I 1911/2016 pa ne. Gre za nesprejemljivo rešitev, ki posega v pravnomočnost sklepa o izvršbi v zadevi I 1911/2016 z 11. 10. 2016. Nasprotuje analogni uporabi 343. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vložitev predloga za izvršbo na nepremičnino ima v skladu s 126.a členom ZDavP-2 bistven učinek - gre za pravno dejanje davčnega organa, ki prepreči zastaranje pravice do izterjave davka in posledično prenehanje davčnega dolga. Meni, da je zakonodajalec v 126.a členu ZDavP-2 namenoma uporabil edninski samostalnik in zato v skladu z jezikovno razlago za preprečitev zastaranja pravice do izterjave zadostuje vložitev predloga za izvršbo na eno od s hipoteko obremenjenih nepremičnin. Dolžnik ni pod stalno pretnjo izvršilnega postopka, upnik namreč na drugo premoženje od nepremičnin, zavarovanih s hipoteko, tako ali tako ne more poseči. Ravnanje davčnega organa kot upnika je bilo v postopku davčne izvršbe v skladu z načelom sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Če za izterjavo davka ni potrebe po prodaji vseh dolžnikovih nepremičnin, je nesmiselno vložiti predlog za izvršbo na vse od njih.

Povzetek navedb dolžnika v odgovoru na revizijo

7Dolžnik v odgovoru na revizijo uvodoma navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v skladu s 374. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot nedovoljeno zavreči. Sicer pa vztraja pri razlagi, po kateri bi morala upnica v roku desetih let od dneva, ko je zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči, vložiti predlog za izvršbo na vsako od hipotekarno obremenjenih nepremičnin, iz katerih prodaje se je želela poplačati. V zvezi z opozorilom upnice, da ob takšni razlagi davčna obveznost v izvršilnem postopku I 1911/2016 obstaja, v izvršilnem postopku I 252/2023 pa ne, pa pove, da to ne predstavlja ovire, da se v prvotnem izvršilnem postopku upnica ne bi vsaj (delno) poplačala. Argumente upnice o načelu sorazmernosti oceni za nesmiselne, saj kontradiktorno navaja, da nastopa v vlogi oblastnega organa in običajne stranke izvršilnega postopka.

8Revizija je utemeljena.

O dopustnosti revizije

9Dolžnik v odgovoru na revizijo opozarja, da se ta vsebinsko ukvarja z razlago sedmega odstavka 126. člena ZDavP-2 in prvega ter drugega odstavka 126.a člena ZDavP-2, upnica pa je tudi sama v reviziji pripomnila, da je v revizijskem vprašanju prišlo do lapsusa in gre v resnici za vprašanje glede razlage sedmega odstavka 126. člena ZDavP-2. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ni prišlo do napake, saj je bil ZDavP-2 v času med vložitvijo predloga za dopustitev revizije in odločanjem o njeni dopustitvi spremenjen prav v tem delu. Šesti odstavek 126. člena ZDavP-2 se je pred spremembo glasil: "Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka." Od spremembe zakona 27. 11. 2024 dalje se nekdanji šesti odstavek 126. člena kot sedmi odstavek istega člena rahlo spremenjen glasi: "Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje pravice do odmere ali zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do odmere in izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka." Stranki sta to spremembo v revizijskem postopku očitno spregledali, predlog za dopustitev revizije je bil torej pravilno oblikovan in tudi revizija temu primerno dopuščena, ureditev pa v relevantnem delu ostaja enaka. Obča pravna pomembnost dopuščenega vprašanja se zato v luči zgolj zanemarljive jezikovne spremembe sporne določbe prav tako ni spremenila.

Pravna izhodišča presoje

10Zastaranje je odraz načela pravne države oziroma načel pravne varnosti in zaupanja v pravo - s potekom časa namreč dokazi slabijo. Uvedba zastaranja se utemeljuje tudi z neizvrševanjem pravice - dejstvo, da nekdo pravico ima, a ne izkoristi možnosti za njeno realizacijo, opravičuje zastaranje.⁶ V skladu s splošnim pravilom iz 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravni red upravičencu ne zagotavlja več pravnega varstva.⁷ Obveznost kljub zastaranju še vedno obstaja kot naturalna, neiztožljiva. Ob takšni ureditvi se zastavlja vprašanje, kakšen je položaj upnika, katerega terjatev je sicer zastarala in torej ni iztožljiva, a ima zastavljeno stvar v svojih rokah oziroma je njegova pravica vpisana v javni knjigi in ima zato možnost plačila na tej podlagi. Usoda stranske obveznosti je sicer namreč enaka usodi glavne, zastava pa je stranska obveznost. OZ zato v prvem odstavku 343. člena določa, da se upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, ko preteče čas zastaranja, lahko poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Gre torej za poseben primer, ki predstavlja izjemo od načela akcesornosti.⁸ Namen ureditve iz 343. člena OZ je jasen - zakonodajalec je želel, da hipoteka nudi podaljšano jamstvo tudi v času, ko je zavarovana terjatev zastarala.

11Čeprav so cilji, ki naj jih doseže zastaranje davčnih obveznosti, podobni tistim, ki jih zasleduje zastaranje med prirejenimi subjekti, torej: - zaščita davčnega dolžnika pred nevarnostjo pomanjkanja dokazov zaradi poteka časa, - zahteva, da fiskus svoje zahtevke uveljavlja v primernem času, - razbremenitev sodišč in državne uprave, je zastaranje davčnih obveznosti urejeno nekoliko drugače. V skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastaranje pravice do izterjave davka začne teči od dneva, ko bi bilo treba davek plačati, to je naslednji dan po roku za plačilo⁹, ki je določen v odločbi oziroma ki ga za plačilo obračunane obveznosti določa zakon. Do relativnega zastaranja pride v petih letih. Ta zastaralni rok se lahko bodisi pretrga ali zadrži¹⁰, v primeru pretrganja začne teči znova, vendar največ do poteka absolutnega zastaralnega roka.

12Davek pa se v skladu s 3. točko 107. člena ZDavP- 2 odpiše, če pravica do izterjave zastara. Davčna obveznost v skladu s šestim (sedaj sedmim) odstavkom 126. člena ZDavP-2 preneha (absolutno zastara), ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje pravice do odmere ali zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči, razen, če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. Zastaranje pravice do izterjave davka ima prekluziven učinek, davčna obveznost v celoti ugasne in se ne spremeni v naturalno obveznost.¹¹ V tem je bistvena razlika med splošno ureditvijo zastaranja in ureditvijo zastaranja davčnih obveznosti.

13Ne glede na določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 pa v skladu s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Davčna obveznost v tem primeru preneha s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku (drugi odstavek 126.a člena ZDavP-2). Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZDavP-2 se davek, ki ga ni mogoče poplačati v skladu z drugim odstavkom 126.a člena istega zakona (prodajo nepremičnine), odpiše z dnem pravnomočnosti sklepa o poplačilu oziroma pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na nepremičnine, ki ju izda sodišče v skladu z ZIZ.

14Določba 126.a člena ZDavP-2 je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B). V njegovem predlogu s 24. 9. 2009¹² je zakonodajalec poudaril, da novi 126.b člen (zdaj 126.a) "pomeni odstop od splošnih pravil zastaranja, ki se nanaša na poplačilo davčnega dolga, zavarovanega s hipoteko, in davčnemu organu zagotavlja tudi po nastopu zastaranja pravice do izterjave možnost izterjave in s tem plačila davčnega dolga. Podobno ureditev vsebuje 343. člen Obligacijskega zakonika. Davčni organ je pri opravljanju davčne izvršbe dolžan upoštevati načela davčne izvršbe in izbrati sredstva izvršbe tako, da bo upoštevana sorazmernost znesku davka, ki ga je treba izterjati, da bo spoštovano osebno dostojanstvo dolžnika in da bo izvršba za dolžnika čim bolj ugodna. Davčni organ predlaga izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje takrat, ko je predhodno poskusil dolg izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja, vendar pri tem ni bil uspešen. Davčna izvršba na nepremičnine je skrajno sredstvo davčne izvršbe, zato ga davčni organ uporabi pozno, praviloma šele v drugi polovici zastaralnega roka pravice do izterjave. Glede na dolgotrajnost sodnega izvršilnega postopka na nepremičnine, predvsem v primeru, ko prvi in drugi narok za prodajo nista uspešna oziroma ko dolžnik v postopku uporablja (včasih tudi zlorablja) pravna sredstva, so številni primeri, ko se izvršilni postopek ne zaključi znotraj desetih let od dospelosti zavarovane terjatve. Po dosedanji ureditvi zavarovana terjatev s potekom zastaralnega roka preneha in mora davčni organ umakniti predlog za izvršbo. Pogosto pa umik davčnega organa kot upnika v izvršilnem postopku pomeni višje poplačilo za ostale hipotekarne upnike. V teh primerih je davčni organ kot upnik zavarovane terjatve zaradi prekluzije v slabšem položaju od drugih civilnih upnikov, ki se v izvršilnem postopku lahko poplačajo, če so hipotekarno tožbo ali predlog za izvršbo vložili pred potekom roka iz 154. člena Stvarnopravnega zakonika. Z namenom poplačila davčnega dolga in zaradi izenačitve položaja vseh hipotekarnih upnikov, davčna obveznost, ki je zavarovana s hipoteko, z nastopom absolutnega zastaranja ne preneha, če je davčni organ pred nastopom zastaranja pravice do izterjave vložil predlog za izvršbo na nepremičnino. Če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, davčna obveznost, razen zamudnih obresti, preneha s poplačilom, ki se lahko po poteku zastaranja pravice do izterjave opravi le z zneskom, dobljenim s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku".

O utemeljenosti revizije

15Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da izvršilni postopek I 1911/2016 še vedno poteka, davčna obveznost dolžnika zato še vedno obstaja, vendar upnica trdi, da se s prodajo dveh nepremičnin, na katerih je sprva predlagala izvršbo, ne bo mogla v celoti poplačati. Z izpodbijano odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, pa je bila izvršba v zadevi I 252/2023, v kateri je upnica predlagala izvršbo še na dodatnih treh nepremičninah, ustavljena. V obeh primerih gre za izterjavo iste davčne obveznosti, zavarovane z isto hipoteko na petih nepremičninah v dolžnikovi (so)lasti z istim izvršilnim sredstvom (izvršbo na nepremičnine). V obravnavanem primeru je tako v določeni meri prišlo do položaja, ki ga je predvidel zakonodajalec - izvršilni postopek se kljub aktivnosti upnice ni zaključil znotraj desetih let od dospelosti zavarovane terjatve. Če ne bi bilo določbe prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, bi prišlo do prenehanja davčne obveznosti, upnica pa bi bila prisiljena umakniti predlog za izvršbo celo v izvršilni zadevi I 1911/2016.

16V skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha z izpolnitvijo in v drugih primerih, določenih s tem zakonom. Eden od njih, ključen za odločitev v tej zadevi, je potek desetih let od dneva, ko je zastaranje pravice do odmere ali zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči. Zgoraj izpostavljena izjema, da davčna obveznost ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino, pomeni, da se davčna upnica tudi po poteku desetih let lahko še vedno poplača. Sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve, obrazloži, da davčna obveznost kljub poteku zastaralnega roka ni prenehala, temveč je zaradi zastaranja prenehala le pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz 126.a člena, torej vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo. Takšna razlaga nima opore v prej pojasnjenih normativnih izhodiščih. Posledica odločitve sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi je namreč tudi prenehanje davčne obveznosti. To pomeni, da bi zaradi različnega izida dveh izvršilnih postopkov ista davčna obveznost v enem prenehala (absolutno zastarala), v drugem pa ne, kar je nevzdržno.

17Zakonodajalec je ob sprejemanju relevantnih določb izpostavil, da se želi približati ureditvi 343. člena OZ. Zaradi izhodiščne razlike - absolutnega zastaranja davčnega dolga, ureditvi nista povsem primerljivi. 343. člen OZ nima vpliva na zastaranje terjatve, a z zastaranjem ni nezdružljiv, saj terjatve, ki zastarajo, ne prenehajo, ampak obstajajo kot naturalne. Ker pa davčne terjatve, kot je bilo pojasnjeno, z absolutnim zastaranjem prenehajo, je moral zakonodajalec ustvariti združljivost z institutom zastaranja - to je naredil v 126.a členu v zvezi s šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2 (zdaj sedmim), ko je določil, da davčni dolg, zavarovan s hipoteko, ne preneha, če je davčni organ pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložil predlog za izvršbo na nepremičnino.

18Druga razlika med ureditvama v OZ in v ZDavP-2 je v tem, da OZ od upnika s hipoteko zavarovane terjatve za poplačilo iz obremenjene stvari ne zahteva, da bi pred potekom zastaranja vložil (sploh kakšen) predlog za izvršbo. Zakaj se je zakonodajalec odločil za takšno zahtevo v primeru davčnih obveznosti, ni pojasnil, a je mogoče sklepati, da je sledil zahtevi, da država upnica, ki deluje kot oblastveni organ, svoje zahtevke uveljavlja v primernem času, da ne bi prišlo do nedopustnega posega v ustavne pravice dolžnika, če se je lahko dobroverno zanesel na to, da ima pravilno poravnane vse davčne obveznosti.¹³ Pravica do izterjave davka v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 (relativno) zastara že v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pa se tek zastaranja pretrga z vsakim uradnim dejanjem davčnega organa z namenom davčne izvršbe. Država kot davčna upnica mora torej dovolj hitro vložiti predlog za izvršbo na nepremičnino, saj se v primeru, če zastara sama pravica do izterjave, preostale določbe o (ne)prenehanju davčne obveznosti po desetih letih od tedaj, ko je zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči, izkažejo kot nepomembne. Srž obravnavanega problema torej leži v vprašanju, kako daleč je s (samo)omejevanjem država želela.

19Ureditvama OZ in ZDavP-2 je nedvomno skupno podaljšano jamstvo upnikov, ki imajo svojo terjatev zavarovano. V primeru ZDavP-2 to velja za hipotekarno zavarovane terjatve. Zakonodajalec je, kot je bilo zgoraj že povzeto, izrecno izpostavil, da želi doseči, da bo položaj države primerljiv položaju drugih hipotekarnih upnikov. Z razlago, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ni.

20Upnica vztraja pri jezikovni razlagi, meni, da je zakonodajalec zavestno izbral edninski samostalnik in poudarja, da v drugem odstavku 107. člena¹⁴ in 113. členu¹⁵ ZDavP-2 uporablja množino. Vrhovno sodišče ocenjuje, da primerjava s 113. členom ZDavP-2 ni odločilna, saj zakon tam govori o več dolžnikih in je pomensko logično, da govori tudi o več nepremičninah. Pomembnejši je drugi odstavek 107. člena ZDavP-2, iz katerega res izhaja, da zakon za odpis davka zahteva, da je prišlo do poplačila in ustavitve izvršbe na nepremičnine. Po jezikovni razlagi tako lahko pridemo do zaključka, da je za predvideno posledico potrebna ustavitev izvršbe na vseh nepremičninah, če jih je več; smiselno enako pa do želene posledice iz prvega odstavka 126.a člena pridemo že, če je vložen predlog za izvršbo zgolj na eno nepremičnino oz. predlog za izvršbo na nepremičnino v smislu sredstva izvršbe (gl. 30. člen ZIZ in trinajsto poglavje ZIZ). V takšni situaciji tudi ni mogoče govoriti o neaktivnosti in upničinem neizvrševanju pravice; nasprotno - upnica svojo pravico skuša realizirati.

21Davčni organi kot nosilci oblasti nimajo zasebnopravne avtonomije volje, po kateri bi se lahko odpovedali uveljavljanju davčne obveznosti in jo prepustili zastaranju.¹⁶ Ravnanju države v obravnavanem primeru tudi ne moremo pripisati takšnih značilnosti. Dolžnik se na drugi strani ne more dobroverno zanesti na to, da ima (pravilno) poravnane vse davčne obveznosti, hkrati pa se ne bati, da bi država lahko kadar koli posegla na njegovo premoženje. Nesporno se namreč zaveda, da je davčni dolžnik in da zoper njega še vedno teče izvršilni postopek na nepremičnine I 1911/2016, v katerem država kot upnica terja plačilo glavnice. Tveganje, da bo država posegla na njegovo premoženje, je še vedno podano in tega tudi izid konkretnega postopka ne more spremeniti. Odgovor na revizijsko vprašanje mora v resnici zgolj razjasniti, kolikšen delež njegovega premoženja bo lahko predmet izterjave v izvršilnem postopku.

22Prav dejstvo, da izvršilni postopek I 1911/2016 še ni bil končan, je upnici po oceni Vrhovnega sodišča v tem primeru omogočalo, da je vložila predlog, ki ga je sodišče (napačno) vpisalo kot nov predlog v obravnavani zadevi. V resnici gre le za predlog za izvršbo z istim izvršilnim sredstvom, le na drugih predmetih (tretji odstavek 34. člena ZIZ), ob tem, ko ZIZ v 34. in 35. členu sprejema koncept ene izvršbe z vsemi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi ter z možnostjo naknadnih dodatnih ali nadomestnih izvršilnih sredstev. Ločenost izvršilnih postopkov je torej povzročila obravnavane dileme, ko se je pojavila možnost sprejetja nezdružljivih rešitev v vsaki od ločeno obravnavanih zadev.

23Vrhovno sodišče zato poudarja, da ob nadaljnji teleološki in sistemski razlagi določb ZDavP-2, ki so neposredno povezane z razlago šestega odstavka 126. člena (zdaj sedmega), v resnici ne more priti do pretirane negotovosti davčnega dolžnika oziroma upničine zlorabe pravic. Drugi odstavek 126.a člena ZDavP-2 namreč določa, da davčna obveznost iz prvega odstavka 126.a člena preneha s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku. Država torej ne bi mogla čakati na končni izid starejšega in nesporno pravočasno začetega izvršilnega postopka I 1911/2016, ker bi tudi v primeru, če se v njem ne bi v celoti poplačala, davčna obveznost tedaj prenehala. Razlaga, ki bi državi tudi po zaključku prvega izvršilnega postopka omogočala, da v resnici kadar koli vloži nov predlog za izvršbo, bi bila pretirano široka in v nasprotju z 22. členom Ustave. ZDavP-2 v drugem odstavku 126.a člena kljub uporabi besede poplačilo seveda ne predpostavlja, da se mora za prenehanje davčne obveznosti upnica v celoti poplačati. ZDavP-2 namreč v zgoraj omenjenem drugem odstavku 107. člena določa, da pride do odpisa davka z dnem pravnomočnosti sklepa o poplačilu oziroma pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na nepremičnine v skladu z ZIZ.

24Obravnavan konkretni položaj se torej še vedno prilega jasno izraženemu namenu zakonodajalca, ki državo upnico spodbuja k hitremu in do dolžnika obzirnemu ravnanju (skladnem z načelom sorazmernosti; 6. člen ZDavP-2), pri čemer mora država najprej upoštevati krajše zastaralne roke za pravico do izterjave, hkrati pa jo nato varuje pred posledico prenehanja davčne obveznosti, do katere lahko pride zaradi dolgotrajnosti izvršilnih postopkov ali drugih razlogov.

25Sodišči prve in druge stopnje sta torej napačno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice 61.689,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi upnice in ugovor dolžnika zavrnilo, razen v delu, ki se nanaša na izterjavo zneska obresti 17.903,29 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških postopka

26Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ). Prvostopenjske, pritožbene in revizijske stroške strank je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Glede na okoliščine primera in delni uspeh dolžnika z ugovorom je Vrhovno sodišče pri odločanju o stroških ugovornega postopka pred sodiščem prve stopnje uporabilo splošno pravilo o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj je šlo za izterjavo denarne terjatve, uspeh dolžnika pa je bilo mogoče natančno izračunati. Dolžnik je sedaj z ugovorom uspel v občutno manjši meri, saj je bila od skupnih 107.362,10 EUR izvršba ustavljena le za izterjavo zneska obresti 17.903,29 EUR, kar predstavlja 16,68 % uspeh.

27Vrhovno sodišče je glede na vrednost predmeta v fazi postopka pred sodiščem prve stopnje (107.362,10 EUR) dolžniku priznalo 1200 točk za sestavo ugovora po pooblaščencu, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR znaša 720 EUR ter stroške njegove obrazložene vloge z 22. 6. 2023 (900 točk v skladu s tar. št. 31/8 OT) v višini 540 EUR in pa tudi stroške vloge z 19. 7. 2023 v enakem znesku 540 EUR, saj se je dolžnik v njej opredelil tudi do vprašanj, ki jih je kasneje obravnavalo Vrhovno sodišče, skupaj torej 1.800 EUR. Navedeni znesek je povečalo še za priglašene materialne stroške (2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, kar znese 12 EUR in še za 1 % od presežka, ki znaša 1,2 EUR), v končnem seštevku torej 1.813,20 EUR. Navedeni znesek je v skladu z drugim odstavkom 2. člena OT treba povečati še za priglašeni 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.212,10 EUR. Dolžnikov priznani strošek predstavlja tudi plačilo sodne takse 55 EUR za vložitev ugovora, skupni priznani stroški dolžnika torej znašajo 2.267,10 EUR. Na drugi strani pripada upnici za sestavo odgovora na ugovor na podlagi tar. št. 31/7 OT 1200 točk in na podlagi tar. št. 31/8 OT še dodatnih 900 točk za obrazloženo vlogo s 6. 7. 2023, v kateri je podala obrazložen delni umik, v presežku (300 točk) pa zahtevek ni neutemeljen. Skupni stroški upnice torej znašajo 2.100 točk x 0,6 EUR, kar je 1.260 EUR, povečano za 2 % za materialne stroške od skupne vrednosti storitve do 1000 točk (12 EUR) in še 1 % od presežka nad 1000 točk (1,2 EUR), torej v seštevku 1.273,20 EUR. Glede na uspeh v postopku je dolžnik upravičen do povrnitve 378,15 EUR stroškov ugovornega postopka, upnica pa 1060,83 EUR, kar po opravljenem medsebojnem pobotu pomeni, da je upnica upravičena do povrnitve 682,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti.

28V pritožbenem postopku je upnica izpodbijala prvostopenjski sklep le v delu, ki se je nanašal na izterjavo glavnice 61.689,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023, kar pomeni, da je s pritožbo v celoti uspela, vendar je upoštevna vrednost predmeta ustrezno nižja, zato upnica ni upravičena do povrnitve zahtevanih 732 EUR, kolikor jih zahteva z revizijo, temveč v skladu s tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT 1000 točk (600 EUR), povečano za 2 % za materialne stroške (12 EUR), skupaj torej 612 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti.

29Upnica je glede na revizijski uspeh upravičena do povračila stroškov priprave predloga za dopustitev revizije v skladu s tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT in sicer 1000 točk (600 EUR) ter do povračila revizijskih stroškov v skladu s tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT in sicer 1000 točk (600 EUR), povečano za 2 % za materialne stroške od skupne vrednosti storitve do 1000 točk (12 EUR) in še 1 % od presežka nad 1000 točk (6 EUR), torej v seštevku 1.218 EUR, ki jih mora dolžnik plačati v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti.

Sestava senata in glasovanje

30Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo z večino glasov, vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan je glasoval za zavrnitev revizije (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Parcele ID znak: 000 760/1, 000 760/2 in 000*95.
² Parceli ID znak 000 369 in 000 372/1.
³ Izvršba je sicer še vedno v teku, gre za neprerekano dejstvo.
⁴ Seznam izvršilnih naslovov št. DT 4935-43/2023-1 z 18. 1. 2023.
⁵ Zaporedne številke od 30 do vključno 203.
⁶ Kranjc, V., v Juhart, M. in Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 446.
⁷ Tudi tam, stran 445.
⁸ Tudi tam, stran 459.
⁹ Dan po dnevu zapadlosti je datum izvršljivosti izvršilnega naslova.
¹⁰ Tek zastaranja pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, npr. vročitev sklepa o davčni izvršbi, vročitev sklepa o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe, vročitev poziva za plačilo in predložitev seznama premoženja, prijava terjatev v postopek zaradi insolventnosti, ipd. (drugi in četrti odstavek 126. člena ZDavP-2).
¹¹ Prim. Kerševan E., Podlipnik J.(ur.): Splošno davčno pravo, GV Založba, Ljubljana 2023, stran 59 - 60.
¹² https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/jY_BCoJAFEW_xYVb31OxrJ0SGGMRapLNJjSmUVBHximhr09oVZT4dvdyzoUHFDKgbf6oeK4q0eb1mM90cSGr0CNhYGLgBC5Gx_AQk62Prr-E0xdgxQ5GG8vfJ2hjkphA5_j45zyc508AdHqeAOW1KN6vem1huxyoZDcmmTTucqxLpbp-raOOwzAYXAheM-MqGh1_KaXoFWSfJHRNmmbPHTt5mvYCc9LReA!!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=C12565D400354E68C1257641002976AD&db=kon_zak&mandat=V&tip=doc, 29. 5. 2025.
¹³ Delo, navedeno v 11. opombi, stran 58.
¹⁴ Davek, ki ga ni mogoče poplačati v skladu z drugim odstavkom 126.a člena tega zakona, se odpiše z dnem pravnomočnosti sklepa o poplačilu oziroma pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na nepremičnine, ki ju izda sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje.
¹⁵ Pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, lahko davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek Državnega odvetništva Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državno odvetništvo).
¹⁶ Delo, navedeno v 11. opombi, stran 58.