34. člen ZIZ

Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.

Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.

Sklep o izvršbi je bil izdan 6. 5. 2025 na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, dolžnik pa do izdaje ugovorno izpodbijanega sklepa o nadaljevanju izvršbe na premičnine 20. 10. 2025 še ni poravnal terjatve, čeprav ima upnik izvršilni naslov. V teh okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovorne trditve, da naj bi bil sklep o nadaljevanju izvršbe s premičninami nesorazmeren, pretiran poseg v dolžnikov položaj in da bi bila izvršba dopustna šele, če izvršba na druga milejša sredstva ne bi bila učinkovita.

Ugotavljanje lastništva predmetov v fazi dovolitve izvršbe bi bilo preuranjeno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da podani ugovor ni bil takšne narave, ki bi preprečeval izvršbo, saj se ni nanašal na dovolitev, temveč na opravljanje ter da je dolžan izvršitelj ugotoviti, ali ima dolžnica rubljive predmete ter upoštevati zakonske omejitve. Ugovor, da dolžnica ni lastnica premičnin, na katero sega upnik z izvršbo, ni ugovorni razlog, s katerim bi lahko izpodbijala sklep o izvršbi, saj izvršba ne posega v njene pravice.

Dolžnikovi dokazi lahko kažejo le na verjetnost, medtem ko je ugotavljanje resničnosti stvar izvršitelja. Dolžnik zato nima ugovora, da nima premičnin.

Pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju je obstoj izvršilnega naslova zoper dolžnika. Ne gre za zlorabo pravic, ker bi upnik lahko predlagal izvršbo, predlaga pa zgolj zavarovanje. Že na prvi pogled je jasno, da je upnik zoper dolžnico predlagal milejši ukrep, kot je izvršba, saj gre zgolj za zavarovanje. Nujnost ukrepa je upnik utemeljil že s starostjo terjatev, torej z obdobjem, v katerem upnik svoje terjatve ni dobil poplačane, z neuspešnostjo davčne izvršbe in z neobstojem drugega dolžničinega premoženja, čemur dolžnica niti ni nasprotovala. Kot bistveno pa bi dolžnica na tem mestu morala ponuditi vsaj neko nadomestno premoženje, na katerem bi upnik lahko zavaroval ali poplačal svojo terjatev, pa tega dolžnica ni storila. Upniku namreč pravice do zavarovanja ni mogoče odreči, kolikor gre za edino dolžnikovo premoženje (dolžnica česa nasprotnega ne zatrjuje), na katerem upnik sploh lahko predlaga zavarovanje, pa je dovoljeno zavarovanje pravzaprav tudi edino možno.

Ali bo izvršba uspešna ali ne, se bo lahko izkazalo šele potem, ko bo izvršitelj opravil oziroma poskusil opraviti rubež in ko bo na podlagi svojih lastnih zaznav ugotovil, ali dolžnik ima premičnine, ki so lahko predmet rubeža. Izvršitelj je tisti, ki bo na kraju samem ugotovil, ali so najdeni predmeti izvzeti iz izvršbe in ali zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve ter ali se izkazuje oziroma zatrjuje pravica tretjih na teh stvareh.

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljn

Res je, da samostojni podjetnik ne prejema plače, a vendar to velja le v primeru, če ni hkrati zaposlen pri drugem delodajalcu. Dejstvo, da je nekdo samostojni podjetnik, namreč ne izključuje takšne možnosti, ko bi nekdo, ki posluje kot samostojni podjetnik, plačo prejemal drugje.

Dolžnik ves čas postopka navaja, da je dolžan plačati manj kot 10.000,00 EUR. To oceno dolžnika je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane odločitve o omejitvi izvršbe. Sodišče prve stopnje je iz javnih podatkov GURS ugotovilo orientacijske vrednosti vseh treh parcel 342/1 15.473,00 EUR, parc. št. 482/4 iste k.o. 216,00 EUR, parc. št. 740/2 iste k.o. pa 41.428,00 EUR ter da je na parc. št. 342/1 kot prvi hipotekarni upnik vpisana Zavarovalnica Sava d.d. za zavarovanje terjatve 912,02 EUR s pripadki (9. stran sklepa). Vse to pritožbeno ni sporno. Dolžnik utemeljeno navaja, da bo glede na do sedaj opravljeno izvršbo z že dovoljenima sredstvoma druga nepremičnina parc. št. 342/1 zadoščala za poplačilo. Njena prodaja bo predstavljala najmanjši možni poseg v premoženje dolžnika in hkratno realno možnost poplačila upnika. Poseg na to nepremičnino je najbolj racionalen tudi zato, ker je na njej že vpisana hipoteka drugega upnika 912,02 EUR s pripadki in je velika verjetnost, da bo sodišče s prodajo ene nepremičnine poplačalo oba upnika.

V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na

Epidemiološka situacija je vplivala na zanimanje za nakup na javni dražbi, saj je nenazadnje vpliva tudi na delo sodišč. Ob tem je upoštevati tudi časovno odmaknjenost vložitve predloga (7. 2. 2024) od zadnje prodaje nepremičnine (11. 10. 2021), ki v konkretnem primeru utemeljuje sklep o verjetnosti novo nastalega zanimanja potencialnih kupcev, še posebej ob tem, ko iz spisovnih podatkov izhaja, da je dražba 11. 10. 2021 (ko so bili v veljavi epidemiološki ukrepi za preprečevanje in obvladovanje okužb s COVID-19) potekala v živo.

Določba 149. člena ZIZ je sistematično uvrščena med določbe, ki se nanašajo na izvršbo na denarna sredstva v gospodarskih zadevah, v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZIZ pa se določbe 148. do 151. člena ZIZ uporabljajo le za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku v gospodarskih sporih, in za izvršbo na podlagi verodostojne listine, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih. V nasprotnem se, kot izrecno določa drugi odstavek 148. člena ZIZ, izvršba na denarna sredstva opravi po (splošnih) določbah 136. do 147. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje, ki se je pri presoji pogojev za uporabo 149. člena ZIZ osredotočilo le na presojo, ali je to določbo mogoče uporabiti tudi za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, presoje, ali so v obravnavani zadevi sploh podani v 148. členu ZIZ predpisani temeljni pogoji za uporabo 149. člena ZIZ, ni opravilo in pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem ni ugotavljalo. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pogojev za uporabo 149. člena ZIZ ni presojalo tudi z vidika predpostavk iz 148. člena ZIZ, je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi

Spletna domena sama po sebi ne more biti predmet izvršbe, ampak je predmet izvršbe lahko celota obligacijskih pravic, ki za nosilca domene izhajajo iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo konkretne domene.

Sodna praksa je povsem enotna, da v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožeča stranka to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Tudi okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je bila pri nepremičnini vknjižena hipoteka, zaradi česar dodatna obremenitev ne bi v ničemer prispevala k že sedaj oviranemu izvrševanju lastninskih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri bi lahko zgolj zaradi tega dejstva govorili o neznatni škodi. Obstoj hipoteke kot tak ne zožuje lastninskih upravičenj tožene stranke na nepremičnini. Lahko sicer oteži prodajo nepremičnine, je pa ne preprečuje.

Dolžnica tega postopka ni osebna dolžnica, temveč hipotekarna oziroma realna dolžnica. Svoje nepremičnine je na pogodbeni podlagi zastavila za tuj dolg. Upnica zato od nje (v pravdnem postopku) ni mogla zahtevati, da plača zavarovano terjatev. Lahko je uveljavljala, da sodišče toženki (dolžnici) naloži, da je dolžna priznati, da je tožnica (upnica) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljene nepremičnine.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da priloženi izpiski vrednotenj iz Registra nepremičnin GURS v izvršilnem postopku niso upoštevni. V skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, je trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, na dolžniku. In čeprav vrednosti nepremičnin po GURS niso bile določene na podlagi cenilca nepremičnin, jim ni mogoče odreči vsake dokazne teže. Ob odsotnosti drugih navedb in dokazov, še posebej pa ko cenitev nepremičnine s strani sodnega cenilca skladno z drugim odstavkom 178. člena ZIZ še ni ugotovljena, tako tudi ti dajejo podlago za oceno vrednosti nepremičnine, da lahko sodišče odloči o predlogu po drugem odstavku 34. člena ZIZ oziroma 169. členu ZIZ.

Upnik se je v predlogu za nadaljevanje izvršbe skliceval na tri različne vire sredstev, ki jih prejema dolžnikov dolžnik in sicer na namenska sredstva EU (sredstva Kohezijskega sklada), na sredstva proračuna Republike Slovenije in sredstva Sklada za vode, sodišče prve stopnje pa se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj splošno sklicevalo na nedopustnost izvršbe na denarna sredstva za sofinanciranje posameznih nalog in programov oziroma investicij strukturne in kohezijske politike Evropske unije, ni pa pojasnilo, zakaj je zavrnilo tudi izvršbo na sredstva prejeta iz proračuna Republike Slovenije in Sklada za vode. Ker v izpodbijanem sklepu niso navedene konkretne ugotovitve glede vseh treh virov sredstev, na katere se je v predlogu skliceval upnik, prav tako ni zadostne podlage za zaključek, da je bilo za izdajo izpodbijanega sklepa relevantno dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno.