44. člen ZDavP-2

V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2. Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

V primeru, da je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, se za obdavčitev uporabi slovensko materialno pravo. Davčni organ je po presoji sodišča ravnal skladno z določbami materialnega prava, ko je dohodek tožnika iz tega naslova, kljub temu, da je njegova obdavčitev v Avstriji drugačna od obdavčitve v Sloveniji, obravnaval kot regres oziroma dohodek primerljiv regresu in ga obdavčil na enak način, ko če bi tožnik regres v tej višini prejel pri slovenskem delodajalcu. Dejstvo, da je tožnik v Avstriji iz naslova plač zaradi avstrijske zakonodaje plačal višji davek, kot bi ga v primeru, da bi dohodek prejel v Sloveniji, ne predstavlja neenake obravnave.

Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP je jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, ki meni, da citirane zakonske določbe glede na njen namen ni mogoče uporabiti v primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost zasebnikov. Da sklep o odpustu obveznosti v postopku stečaja ne učinkuje na neplačane prispevke, ne glede na to v čigavo korist bi morali biti plačani, potrjuje tudi ustaljena upravnosodna praksa. Obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost nastane namreč po odločbi tretjega odstavka 44. člena ZDavP-2 zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar pomeni, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom od tožnice pravilno terjal tudi obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za celotni mesec.

Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja. Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) t

Ob nespornem dejstvu, da je bila izpodbijana odločba izdana po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, v zadevi ne gre za vprašanje učinkov začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je po stališču tožene stranke pravno pomembno le v postopku davčne izvršbe, temveč za vprašanje učinkov potrjene poenostavljene prisilne poravnave ob smiselni uporabi določb 212. do 218. člena ZFPPIPP, zlasti po 214. ter 215. členu ZFPPIPP, in vprašanje uporabe 217. člena tega zakona, ki jo uveljavlja tožnica, in o katerem pa se tožena stranka v svoji odločbi ne izreče.

Po oceni višjega sodišča za obravnavane davke - davek na dodano vrednost, davek od dohodka pravnih oseb in davek od drugih dohodkov - velja, da je narava odločbe le ugotovitvena, ne pa konstitutivna; davčna obveznost je namreč, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, nastala s potekom obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar je bilo vse precej pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je tako nastala pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato jo je bila tožena stranka dolžna vključiti v posodobljeni seznam terjatev. Ne glede na to, da naj bi terjatev tega upnika predstavljala 42,80 % zgoraj navedene osnove, samo to še ne zadostuje za ugotovitev, da brez tega upnika poenostavljena prisilna poravnava ne bi bila izglasovana. Tožeča stranka v tej smeri ni navedla nobenih trditev, torej glede izračuna, kaj bi bilo brez glasov tega upnika, ob upoštevanju, da je za sprejetje glasovala tudi večina vseh upnikov.

Dohodninska obveznost na letni ravni, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja (tretji odstavek 44. člena ZDavP-2). Na opredelitev nastanka obveznosti ne vpliva dejstvo, da se točna višina dohodninske obveznosti ugotovi šele z odmerno odločbo, ki jo izda davčni organ, saj je narava te odločbe zgolj ugotovitvena in ne konstitutivna. Ker je terjatev države nastala z iztekom leta 2007 oziroma 2008, ko je nastala revidentova dohodninska obveznost, in ker je terjatev države iz naslova davkov navadna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne spada med terjatve, na katere na podlagi izrecne zakonske določbe odpust obveznosti ne učinkuje, pravnomočen sklep o odpustu obveznosti na podlagi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP učinkuje tudi na obravnavano terjatev (saj učinkuje na vse terjatve, ki so nastale do 6. 1. 2009). Ker je revidentova dohodninska obveznost za leti 2007 oziroma 2008 prenehala z učinkom od 27. 10. 2011, ko je nastopila pravnomočnost sklepa o odpustu obveznosti

Upnik, ki je zaradi izterjave davčne obveznosti pričel z izpodbijanjem pravnih dejanj dolžnika pred uvedbo stečajnega postopka, pa med stečajnim postopkom zahtevka ni preoblikoval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep o zaključku stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, zaradi prekarija davčne obveznosti po 4. odst. 44. čl. ZDavP-2 v zvezi s 106. čl. citiranega zakona ne more več uspeti s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

Glede na določbe ZDIS je davčno obdobje, za katero se obračuna davek od posebnih iger na srečo, koledarski mesec, kar pomeni, da se davek ugotavlja za celotno davčno obdobje in se torej ne more ugotavljati le za del tega obdobja. Zato tudi davčna obveznost ne more nastati sredi obdobja, ampak šele na koncu meseca.

Glede na to, da ZPPSL obveznostim iz naslova davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (ki nastajajo po začetku stečaja) ne odvzema položaja stroškov, to pomeni, da se te obveznosti poplačujejo v skladu s pravili o poplačilu stroškov.