343. člen OZ

Ob dogovoru, da se je tožnik A. A. zavezal plačati kupnino za nepremičnino pred sklenitvijo glavne pogodbe, je povsem jasno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da lahko to, vnaprej plačano kupnino, v primeru nesklenitve glavne prodajne pogodbe zahteva nazaj. Posebna dodatna opredelitev glede tega v sami predpogodbi ni potrebna, ker podlago za to daje že OZ v določbah o neupravičeni obogatitvi. Tako so brezpredmetni pritožbeni očitki, da tožnikova terjatev v predpogodbi ni bila opredeljena po temelju, višini in glede dospelosti. Povsem življenjsko logična je tako tudi povezava med terjatvijo tožnika, ki ima podlago v zakonskih določbah, in hipoteko, ustanovljeno zaradi zavarovanja tožnikove terjatve za primer nesklenitve glavne pogodbe.

Predlog se zavrne.

Zastavna pravica je sicer akcesorna pravica, z zavarovano terjatvijo je nedeljivo povezana. Terjatev izvira iz leta 1994, od takrat pa ni bila sodno uveljavljena, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Na podlagi zamudne sodbe in z njo ugotovljene terjatve zoper Č. Č. pa nikoli ni prišlo do ustanovitve hipoteke. V skladu s 343. členom OZ, se lahko, ko preteče čas zastaranja, upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.

Zastaranje hipoteke bi bilo pretrgano le v primeru, da bi upnik svojo pravico do poplačila iz zastavljene nepremičnine sodno uveljavljal. Ne more pa pretrgati zastaranja že sodno uveljavljanje zavarovane terjatve, saj to vpliva le na zastaranje terjatve, ne pa tudi hipoteke kot stvarne pravice.

Zaradi prenehanja glavnega dolžnika ne preneha s hipoteko zavarovana obveznost. Podoben je zaključek, ko gre za osebni stečaj in odpust obveznosti glavnemu dolžniku: zaradi odpusta obveznosti glavnemu dolžniku ne preneha s hipoteko zavarovana obveznost.

V obravnavani zadevi upnik ne uveljavlja izterjave terjatve iz naslova odškodnine zaradi uresničitve odstopnega upravičenja, ampak izterjavo terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe (tj. izterjavo v pogodbi o lizingu dogovorjenih in že zapadlih obrokov lizinga ter stroškov, ki naj bi jih bil po pogodbi dolžan nositi lizingojemalec, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), nastanek oziroma zapadlost teh terjatev pa ni vezana na izkaz pogojev za uresničitev odstopnega upravičenja. Zavrnitev predloga za izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova odškodnine zaradi odstopa od pogodbe (v zvezi s katerim je sodišče v tisti zadevi presodilo, da do njega sploh ni prišlo) zato ne pomeni odločitve o (ne)dovolitvi izvršbe za izterjavo terjatev iz naslova plačila po pogodbi o lizingu dolgovanih pa neplačanih zneskov, ki jih upnik zahteva v obravnavanem postopku, in ne vpliva na pravico upnika, da vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo teh terjatev in da sodišče o njegovem predlogu vsebinsko odloči. Četudi je upnik za obračun obrokov lizinga v višji višini na podlagi na novo izdelanega anuitetnega načrta imel podlago v določbah 15. člena pogodbe o lizingu, glede na zgoraj povzeto vs

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

S tem, ko je sodišče ustavilo vodenje izvršbe na (vseh) zastavljenih nepremičninah (ki so v obravnavanem primeru edini (možen) predmet izvršbe), je sklep o izvršbi (s katerim je bila izvršba na nepremičninah dovoljena) ostal brez učinka. ZIZ namreč upniku ne daje podlage, da bi v okviru istega izvršilnega postopka ponovno vodil izvršbo z istim izvršilnim sredstvom oziroma na istem predmetu izvršbe. Dovoljenje za opravo izvršbe na določenem predmetu izvršbe (tj. na s hipoteko obremenjenih nepremičninah) je torej v tekoči izvršbi (v njenih časovnih mejah pravnomočnosti) ukinjeno. Primer, ko upnik zamudi določeno dejanje in sodišče zato izvršbo (v določenem obsegu) ustavi, je v bistvenem podoben procesni dispoziciji upnika - umiku in omejitvi izvršbe iz 43. člena ZIZ. Upniku v takšni situaciji po tretjem odstavku 43. člena ZIZ ostane na voljo vložitev novega predloga za izvršbo, ne pa tudi vložitev predloga za nadaljevanje (že ustavljene) izvršbe. Upnik si torej z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje (ki se nanaša na možnost poplačila zastarane (zavarovane) terjatve iz zastavljenih nepremičnin) namreč v ničemer ne sp

Stečajna dolžnica je s sklenitvijo pogodbe o hipoteki v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa s svojo nepremičnino kot zastaviteljica prevzela jamstvo za tuj dolg in s tem odgovornost za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. Kot realna dolžnica ni obenem tudi osebna dolžnica tožene stranke, zato toženka iz tega naslova nima terjatve zoper njo. Kot je bilo navedeno, ima le pravico, da se iz njenega nepremičnega premoženja, ki je obremenjen s hipoteko v njeno korist, poplača terjatev, ki jo ima iz omenjene kreditne pogodbe. Tožnik kot drugi upnik je bil zato napoten na pravdo oziroma na vložitev tožbe za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, ne pa tudi na neobstoj glavne terjatve. Podlaga njegovi tožbi je torej v 2. točki drugega odstavka 308. členu ZFPPIPP in ne v 300. členu navedenega zakona.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je lahko hipoteka delno zastarala oziroma ugasnila glede posameznih obrokov oziroma anuitet, ki so v plačilo zapadle več kot 10 let pred pretrganjem zastaranja, glede tistih, ki so zapadle kasneje, pa ne, - ali upnik lahko na podlagi 343. člena OZ zahteva poplačilo iz hipoteke, ki je (delno) ugasnila (tretji odstavek 154. člena SPZ), ni pa prenehala (prvi odstavek 154. člena SPZ).

Z zadržanjem dolžnikove stvari upnik sili dolžnika k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi, je torej tožena stranka zoper tožečo določno uveljavila šele v tem postopku. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ). Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane. Te terjatve torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more poplačati.

Pravni interes za hipotekarno tožbo ima le tisti, ki še ni pridobil izvršilnega naslova, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Dolžnica neutemeljeno s sklicevanjem na institut hipotekarne tožbe odreka obravnavani hipoteki neposredno izvršljivost. Učinek izvršilnega naslova in njegove izvršljivosti ni vezan le na obligacijsko pravico (terjatev), ampak je ta zagotovljen tudi glede stvarnopravne poplačilne pravice, ki jo vsebuje hipoteka, na katero zastaranje terjatve ne vpliva. Obravnavani sporazum kot izvršilni naslov se je namreč nanašal na ustanovitev zastavne pravice in ne le na zavarovano terjatev.

ZTLR je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika, ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 63. člena ZTLR). Bistven del hipoteke je torej poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira - da ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo. To sodno uveljavljanje poplačilne pravice s t. i. hipotekarno tožbo pa po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno. Ker določba drugega odstavka 266. člena SPZ, ki je uvrščena med prehodne in končne določbe SPZ, predpisuje, da zastavna pravica, pridobljena pred uveljavitvijo novega zakona ostane v veljavi z vsebino, kot je bila ustanovljena, je v obravnavanem primeru hipoteka ostala v veljavi vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.

Hipoteka je stvarna pravica, zato zastaranje pri hipoteki niti ne pride v poštev. Celo če je terjatev glavnega dolžnika zastarana, hipotekarni upnik še vedno obdrži poplačilno pravico iz zastavljene stvari.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se (veljavni) ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale (npr. VS RS v sodbi X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013). Določba 126. a člena tako, ob odsotnosti drugačne ureditve v noveli ZDavP-2B, po mnenju Vrhovnega sodišča velja tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ pred uveljavitvijo novele ZDavP-2B zavaroval z vknjižbo hipoteke, če je pred nastopom zastaranja pravice do izterjave vložen pri sodišču predlog za izvršbo na obremenjeno nepremičnino, kot je to v obravnavanem primeru. Torej, če pravica do izterjave do začetka veljavnosti ZDavP-2B (ki velja od 30. 12. 2009) ni zastarala, se za tek zastaralnih rokov uporabi 126. a člen ZDavP-2, ne glede na to, kdaj je bila hipoteka za zavarovanje nezastaranih terjatev ustanovljena.

Ker za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor dolžniku ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti. V letu 1998 zoper dolžnika res ni bil vložen noben predlog za izvršbo, temveč je bil le ta vložen zoper družbo K d.o.o. Vendar pa je bilo z navedenim postopkom zastaranje pretrgano tudi zoper pritožnika. Pri tem je treba izhajati iz analogne uporabe določbe 1034. člena OZ (1019. člena ZOR), da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. S tem je namreč tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva in tudi zastave za tuj dolg, ki utrjujeta obveznost in povečujeta upnikovo varnost in ga varujeta pred tveganji, če dolžnik svoje obveznosti ne bo hotel ali mogel izpolniti. Dejstvo, da upnik ni predlagal tretje javne dražbe, ne pomeni, da je odstopil od izterjave terjatve, ki jo je zavaroval s hipoteko, vpisano v z

Sodne odločbe v izvršilnem postopku ne morejo biti podlaga za ponovni tek zamudnih obresti.

Zaradi opuščenega materialnega procesnega vodstva je strankina pravica do izjave kršena le tedaj, če sodišče strank ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti stranka sama ni mogla predvideti. Manjkajoče trditvene podlage se z izvedbo dokazov ne da nadomestiti. To velja tudi za izvajanje dokaza z izvedencem. Predlog tožene stranke za dopolnitev njegovega izvedeniškega mnenja je bil po svoji vsebini informativne narave. Tožena stranka je namreč predlagala, da naj izvedenec sam pojasni, katere podatke potrebuje za izračun (njene) škode. Informativni dokazi niso dovoljeni.

v skladu s prvim odstavkom 126a. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o absolutnem zastaranju pravice do odmere in izterjave davčne obveznosti (vsebovane v petem odstavku 126. člena ZDavP-2) davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.