113. člen ZDavP-2

Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).

Plačilo, ki je bilo (v okviru davčne izvršbe) opravljeno po izdaji sklepa o zavarovanju, izhajajoč iz načela nedeljivosti hipoteke (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) ni razlog za prenehanje zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini. Prav tako na utemeljenost zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vrednost nepremičnine bistveno presega višino preostanka terjatve. Na dopustnost dovolitve zavarovanja v predmetni zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da je bilo v davčnem postopku predhodno dovoljeno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s predznambo hipoteke na dolžniku do 1/2 lastnem deležu na nepremičnini z ID znakom del stavbe 1. Niti 113. člen ZDavP-2 niti 243. člen ZIZ dovolitve zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne pogojujeta z obstojem nevarnosti, da bo izpolnitev onemogočena ali bistveno otežena. Zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini je pogojeno le z obstojem izvršilnega naslova, iz katerega izhaja obstoj terjatve, katere zavarovanje se predlaga.

Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna oziroma si s pritožbo zoper neugodno odločitev lahko izboljša pravni položaj. Iz navedenega sledi, da je v tej zadevi že dosežen rezultat, h kateremu je stremela dolžnica z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, t.j. vsebinska obravnava njenega ugovora, zato si dolžnica s pritožbo zoper zavrženje njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne more več izboljšati pravnega položaja. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Skladno z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov za davčno izvršbo tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Skladno z 243. členom ZIZ pa ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njen

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeni davčni olajšavi uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu.

Zmotno je pravno naziranje, da sklep o davčni izvršbi na premičnine ni pretrgal zastaranja, ker gre za spremembo predmeta izvršbe. Zakonsko določilo, da zastaranje povzroči vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, je jasno in nedvoumno, izdaja in vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku pa brez dvoma aktivnost davčnega organa z namenom davčne izvršbe, kakor tudi sama vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku predstavlja obveščenost dolžnika o tej aktivnosti.

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec splošno davčno olajšavo iz 111. člena in olajšavo za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.

Tožnik napovedi za odmero dohodnine (niti kot samoprijavo) ni vložil, zato so neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na primer, ko davčni zavezanec vloži napoved po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, kar se obravnava kot samoprijava. Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante uveljavlja, ampak se mu olajšava prizna po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.

ZDavP-2 določa, da lahko pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek pristojnega državnega odvetništva. S spremembo ZIZ-J je bilo v ZIZ vnešeno novo 21.a poglavje, ki omogoča ustanovitev prisilne zastavne pravice na poslovnem deležu vsem upnikom (ne le državi), ki imajo proti dolžniku izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev. To poglavje zastavno pravico na poslovnem deležu celovito ureja in med drugim določa, da se zastavna pravica na poslovnem deležu pridobi z vpisom v sodni register na podlagi sklepa o zavarovanju. Ker način pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu navedeno poglavje celovito ureja, ni podlage za smiselno uporabo določbe o zaznambi izvršljivosti terjatve v zemljiški knjigi v postopku izvršbe na nepremičnino.

V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.

Ker ni spora o okoliščini, da je bila lastnina na stanovanju po pomoti vpisana kot skupna lastnina, sledi logičen zaključek, da je stanovanje v solastnini obeh toženih strank, zato je sodišče kot podlago za določitev velikosti deležev pravilno uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na domnevo iz 65. člena SPZ, da so deleži solastnikov enaki, pritožnik niti nima interesa za pritožbo, ker ne navaja, da je njegov delež večji od 1/2. Posledično je zato nepopomembno, kolikšen del kupnine za stanovanje je plačala katera od toženih strank.

Pogoje za zavarovanje je zakonodajalec določno opredelil v 113. členu ZDavP-2, pogoje za izvršbo pa v 208. členu ZDavP-2. Gre za dva različna postopka, katerih namen in cilj je prav tako različen. Medtem, ko je namen zavarovanja v bodočnosti omogoči morebitno prisilno izterjavo, je namen sodne izvršbe davčnih obveznosti doseči poplačilo, potem ko se je predhodno davčna izvršba izkazala kot neuspešna, torej kot skrajni ukrep glede na posledice za dolžnika.

Upnik je predlagal zavarovanje terjatve (davčnega dolga) z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah dolžnika in sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o predlogu in ugovoru po specialni določbi 113. člena ZDavP-2 ter splošni določbi 243. člena ZIZ. Pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, lahko davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi preko pristojnega pravobranilstva (113. člen ZDavP-2).

Po 208. členu ZDavP-2 je (davčna) izvršba dovoljena na deležu družbenika (če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz dolžnikovega premičnega premoženja). Ker je delež družbenika lahko predmet izvršbe, je glede na določbo 241. člena ZIZ, dovoljeno tudi zavarovanje ob pogoju, da sredstvo zavarovanja dopušča ZIZ ali kakšen drug zakon. V konkretnem primeru to sredstvo dopušča ZDavP-2 v 113. členu. ZDavP-2 tako upniku nedvomno daje pravico za vložitev predloga za zavarovanje z zastavno pravico na deležu družbenika.

Ker je terjatev iz naslova DDV, ki je nastala med postopkom prisilne poravnave in pred uvedbo stečajnega postopka, šteti kot strošek stečajnega postopka, je za takšno terjatev kljub uvedbi stečajnega postopka dovoljeno izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju, saj je podana izjema po 2. točki tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

Upoštevajoč načelo sorazmernosti se zavarovanje lahko dovoli le v obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. Glede na to, da upnik ni nasprotoval vrednosti navedenih nepremičnin, kakršno je zatrjeval dolžnik, sodišče prve stopnje ob dokazno podprtih trditvah ni imelo podlage, da trditvam dolžnika o vrednosti teh nepremičnin ne bi sledilo. Ob izkazani vrednosti navedenih nepremičnin in njihovi obremenitvi s hipotekami se izkaže, da te nepremičnine zadostujejo za zavarovanje terjatve upnika, saj je njihov neobremenjeni del vreden šestkratnik terjatve upnika.

ZDavP-2 daje podlago za zavarovanje z zastavno pravico tudi na dolžnikovem poslovnem deležu v družbi, za takšno zavarovanje pa se uporabljajo določbe ZIZ.

Cenitev davčne osnove kot podlaga za odmero davka v posebnih primerih iz 113. člena ZDavP-2 ni obvezna, če so za davčno odmero na razpolago ustrezni podatki. Takšni ustrezni podatki so po ugotovitvah davčnega organ tisti, s katerimi razpolaga oziroma jih je predložil tožnik med postopkom: to pa so knjiga gostov, izdani računi in predložena poročila Občini o številu nočitev v zvezi s turistično takso. Na tej podlagi je davčni organ lahko ugotovil podatke, potrebne za izračun davčne obveznosti (DDV), upošteval pa jih je na način, ki je bil kar najbolj ugoden za tožečo stranko.

Po seznamu izvršilnih naslovov je upnik upravičen le do kapitalizirane glavnice in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od navadne (t.j. nekapitalizirane) glavnice, ni pa upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od t. i. kapitaliziranih obresti.