VSL Sodba I Cp 762/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.302 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da notarski zapis Darilne pogodbe in Aneksa k darilni pogodbi z dne 28. 2. 2012 (v nadaljevanju Darilna pogodba), na podlagi katere je A. A. odsvojil nepremičnini z ID znakom 0000-151/1-0 in 0000-151/2-0, obe v korist prvo tožene stranke do 1/2 in drugo tožene stranke do 1/2 ter solastniški delež do 67/10000 na nepremičninah z ID znakom 0000-773/0-0, 0000-774/1-0, 0000-775/2-0, v korist prvo tožene stranke do 1/2000 in do 57/20000 ter v korist drugo tožene stranke do 1/2000 in do 57/20000, nima pravnega učinka proti tožeči stranki v tistem delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 270.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 2. 2021 dalje do plačila, ki jo ima le-ta do dolžnika (I. točka izreka) ter da sta toženi stranki dolžni dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo terjatev zoper dolžnika s prodajo zgoraj navedenih nepremičnin, ki so v lasti toženih strank (II. točka izreka). V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta toženca. Predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi in njeni dopolnitvi toženca navajata, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj je tožnik vložil tožbo dne 21. 1. 2014, kar je po preteku enoletnega zakonskega prekluzivega roka, ki je začel teči s sklenitvijo Posojilne pogodbe dne 4. 4. 2012 (v nadaljevanju Posojilna pogodba), zaradi česar je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka.

Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni dopustilo zaslišanja odvetnika B. B., ki bi lahko potrdil, da so se postopki za sklenitev Darilne pogodbe izvajali že mesece pred sklenitvijo Posojilne pogodbe. Prav tako ni obrazložilo, zakaj je omenjeni dokazni predlog zavrnilo.

Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 8. člena ZPP, saj je sodišče napačno odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Sodišče ni upoštevalo zakonske domneve, da ima prvotoženka delež na skupnem premoženju v višini 1/2 skupnega premoženja, zato ima že a priori na skupnem premoženju delež do 1/2 vseh nepremičnin, kar velja tudi glede nepremičnin iz Darilne pogodbe. V kolikor bi dolžnik želel dokazovati drugačno razmerje deležev na skupnem premoženju, bi izpodbijal pravno domnevo o enakosti deležev, a tega ni storil. Vse nepremičnine po Darilni pogodbi so bile pridobljene v času zunajzakonske skupnosti, ki traja od leta 1989 naprej, ko je med dolžnikom in prvotoženko obstajalo skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost in sta v očeh okolice veljala za zunajzakonska partnerja, kar potrjujejo tudi vsi dokazi, prav tako je obstajala tudi notranja komponenta (volja) po vzpostavitvi partnerstva. V kolikor je sodišče dvomilo v obstoj zunajzakonske skupnosti, bi moralo postopek prekiniti in prvotoženko napotiti na pravdo skladno s 206. členom ZPP. Ker tega ni storilo in hkrati niti ni ugotavljalo obstoja zunajzakonske skupnosti, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Nadalje je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi, ker ni upoštevalo, da je Posojilna pogodba nična, in da gre za fiktivni pravni posel, ki temelji na lažnivem in goljufivem ravnanju tožnika. V resnici dolžnik tožniku ni izročil 270.000 EUR, Posojilna pogodba pa je bila sklenjena le za namen prodaje dolžnikove parcele v Tirani. Na tej je imel dolžnik hipoteko, pri čemer je bilo med dolžnikom in tožnikom dogovorjeno, da tožnik prevzame kredit za 210.000 EUR, za razliko 270.000 EUR pa tožnik in dolžnik skleneta Posojilno pogodbo kot neke vrste zavarovanje za primer, če posel ne bo uspešen.

Sodišče ni upoštevalo, da je bila Darilna pogodba sorazmerna premoženjskim zmožnostim dolžnika, saj je ta imel v lastni več drugih nepremičnin, s katerimi je lahko poplačal dolg. Poleg tega Darilna pogodba ni bila sklenjena zaradi povezave s Posojilno pogodbo.

Sodišče je prezrlo trditveno podlago tožene stranke in ni upoštevalo dveh potrdil, iz katerih izhaja, da je dolžnik od drugotoženke prejel dvakrat po 40.000 EUR za namen poplačila dolga C. C., dolžnik pa ji je navedeni znesek vrnil tako, da je drugotoženki podaril nepremičnine po Darilni pogodbi, zaradi česar vse te nepremičnine sodijo v njeno posebno premoženje. Zaradi navedenega se je darilna pogodba med partnerjema pretvorila v kupoprodajno pogodbo. Prav tako je sodišče prezrlo, da je dolžnik v Albaniji. zoper tožnika vložil kazensko ovadbo. V Albaniji še ni končan pravdni postopek glede Posojilne pogodbe. Dolžnik je namreč zahteval revizijo sodbe Okrožnega sodišča v Tirani, o kateri se še odloča.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, se zavzela za njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmetna tožba za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika vložena pravočasno, to je v roku treh let od sklenitve pravnega posla - Darilne pogodbe. Tožbo je tožnik vložil 20. 4. 2014, kar je znotraj triletnega roka, ki je začel teči od sklenitve Darilne pogodbe z dne 9. 2. 2012. V obravnavanem primeru je za presojo pravočasnosti tožbe treba uporabiti določbo 257. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v primeru neodplačnega razpolaganja oziroma razpolaganja med dolžnikom in njegovimi zakonci ter sorodniki v prvi vrsti določa, da se za vložitev tožbe uporablja triletni rok, ki teče od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.¹

6Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke. Pritožbeno sodišče je v zvezi z izpodbijano sodbo preizkusilo, ali je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pri tem ugotavlja, da po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka niso podane.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 3. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem odvetnika B. B. Tudi sicer sodišče v pravdnem postopku ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, če je neko dejstvo že dokazano oziroma če dejstvo ni pravno odločilno (213. člen ZPP), na kar je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje.

8Pavšalen, vsebinsko prazen in nejasen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi 8. člena ZPP. Na podlagi tako skromnih pritožbenih navedb preizkus pravilnosti odločitve v tem delu ni mogoč.

9Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge, ti so jasni in med seboj niso v nasprotju, zato je bil preizkus sodbe mogoč. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo na številnih dokazih, ki sami zase in skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi jasno kažejo na pravilen zaključek, da je izkazan tako splošni objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj (obstoj zapadle terjatve in neplačevitost dolžnika), prav tako pa je izpolnjen tudi subjektivni pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje izčrpni in natančni obrazložitvi od 32. do 40. točke izpodbijane sodbe, kjer je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da zunajzakonska skupnost dolžnika in prvotoženke traja od leta 1993 dalje in da nepremičnine iz Darilne pogodbe, pridobljene leta 1989, 1998 in 1999 ne spadajo v skupno premoženje. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti presoja kot predhodno vprašanje, skladno s 13. členom ZPP pa je sodišču prepuščena možnosti, da tako vprašanje reši samo. Prav tako je pravno zmotno stališče, da se domneva, da so nepremičnine skupno premoženje tožencev že zgolj zaradi dejstva, da so bile pridobljene v času trajanja njune zunajzakonske zveze. Domneva iz drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), da je skupno premoženje zakoncev le tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze pomeni, da premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, vendar z delom le posameznega zakonca ali ki ga je posamezni zakonec pridobil kako drugače, ni skupno premoženje, temveč posebno premoženje (prvi odstavek 51. člena ZZZDR).² Toženca sta sicer navedla, da so bile nepremičnine kupljene med trajanjem zunajzakonske skupnosti in da predstavljajo skupno premoženje dolžnika ter prvotoženke, vendar te trditve same po sebi niso dovolj, da bi imele za posledico pravno domnevo iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR, saj ima le zatrjevanje obeh tu navedenih pogojev (dejstvo zakonske zveze in pridobivanje sredstev zakoncev z delom v tem času) za posledico domnevo, da gre za skupno premoženje. Ker v obravnavanem primeru sploh ni mogoče uporabiti domneve o obstoju skupnega premoženja, je nadaljnje razpravljanje o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR brezpredmetno.

11Nadalje je neutemeljeno tudi pritožbeno naziranje, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo trditveno podlago toženk, da nepremičnine iz Darilne pogodbe spadajo v posebno premoženje prvotoženke zaradi poplačila dolga dolžnika do nje. Sodišče teh navedb, kot tudi dokazov za njihovo potrditev ni prezrlo, temveč je v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo zakaj navedbam tožencev ne sledi.³ Pritožbeno sodišče tem ugotovitvam v celoti pritrjuje, saj je obravnavana dokazna ocena vsebinsko prepričljiva, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

12Ugovori tožencev, ki se nanašajo na ničnost Posojilne pogodbe in posledični neobstoj terjatve v višini 270.000 EUR, niso upoštevni. O tem predhodnem vprašanju je že pravnomočno odločeno v drugem pravdnem postopku, v katerem je sodišče pritrdilo tožniku ter dolžniku kot tožencu v plačilo naložilo znesek v višini 270.000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 dalje.⁴ Prvostopenjsko sodišče je na že rešeno predhodno vprašanje vezano (13. člen ZPP) in mora vsebino odločbe upoštevati kot temelj svoje sodbe. Nedopustno je kakršnokoli razpravljanje, dokazovanje in odločanje o tej pravni posledici.⁵

13Očitek tožnika, da sodišče ni upoštevalo, da je bila Darilna pogodba sorazmerna premoženjskim zmožnostim dolžnika, saj je imel ta v lasti tudi druge nepremičnine, je zmotno. Do navedenega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče izčrpno opredelilo v točkah 25. do 28. izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na natančno in dodelano dokazno oceno prvostopenjskega sodišča tudi v celoti sklicuje. Tudi sicer je predpogoj za izključitev izpodbijanja po 258. členu OZ ta, da gre za običajna priložnostna darila, nagradna darila ali darila dana iz hvaležnosti. V obravnavanem primeru takšna predpostavka ni podana.

14Nazadnje je pravno neutemeljeno tudi pritožbeno polemiziranje glede tega, da je dolžnik v Albaniji zahteval revizijo sodbe Okrožnega sodišča v Tirani in zoper tožnika vložil kazensko ovadb. Do navedenega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče že opredelilo v 6. točki izpodbijane sodbe in navedb o tem ni prezrlo, pač pa je pravilno ugotovilo, da omenjena dejstva ne vplivajo na ugotovitev, da terjatev tožnika do dolžnika v višini 270.000 EUR obstaja. Tudi v pritožbi toženca nista podala nobenih (dodatnih) argumentov, ki bi lahko podprli navedbe, da bi ti postopki vplivali na obstoj terjatve, iz česar gre zaključiti, da so navedbe v zvezi s temi navedbami izrazito pavšalne.

15Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako ni storilo očitanih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo 8. člen ZPP. Ker niso podani niti drugi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Toženca, ki s pritožbo nista uspela, sta skladno s 154. in 165. členom ZPP dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, svoje pa morata nositi sama. Tožnikove stroške je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 1750 odvetniških točk, povečane za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 1.302 EUR.

¹ Gl. VSL sklep I Cp 1255/2015.
² Gl. VSK sklep I Cp 141/2005.
³ Iz 19. do 20. točke obrazložitve izhaja, da listine, ki naj bi potrdile navedbe tožencev niso verodostojne, saj so zapisane med najožjimi družinskimi člani, ki imajo skupen interes v pravdi; da sta bili določeni listini vloženi šele 10 let po vložitvi tožbe (2014), čeprav sta nastali leta 2011; da so bile navedbe tožencev glede Darilne pogodbe kontradiktorne, nekonsistentne in prilagojene trditvam tožnika; da tok denarja ni izkazan z nobenimi listinami, itd...).
⁴ Sodba Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 193/2017 z dne 26. 10. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 447/2021 z dne 22. 10. 2021.
⁵ V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 121, 129 in 132.