VSL Sklep I Cp 2139/2024

I. Pritožbama se ugodi in se oba sklepa razveljavita v izpodbijani II. točki izreka.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 1. 2020 (v nadaljevanju: prvi sklep) sklenilo, da se postopek, ki je bil v tej pravdni zadevi prekinjen s sklepom z dne 5. 6. 2018, nadaljuje z 19. 12. 2019 (I. točka izreka), ter odločilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi (II. točka izreka).

2S sklepom z dne 14. 8. 2024 (v nadaljevanju: drugi sklep) pa je sodišče prve stopnje ustavilo postopek po tožbi četrte tožnice (I. točka izreka) ter odločilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o tem sporu in bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru (II. točka izreka).

3V razlogih prvega sklepa se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določila ZPSVIKOB,¹ v drugem sklepu pa na določila ZPSVIKOB-1.²

4Tožniki³ so se pravočasno pritožili zoper oba navedena sklepa. V obeh pritožbah izpodbijajo odločitev v II. točki izreka (glede nepristojnosti sodišča) in uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP.⁴ Predlagajo, da pritožbeno sodišče oba sklepa v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženkama pa naloži v plačilo stroške postopka z obema pritožbama z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V obširni pritožbi zoper prvi sklep (vloženi 11. 2. 2020) navajajo, da sodišče ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožniki uveljavljajo odškodninsko varstvo zoper obe toženki. Neutemeljeno je prezrlo, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženo Banko Slovenije opirajo tako na 350.a člen ZBan-1⁵ kot tudi na 26. člen Ustave,⁶ torej na temelj, ki se ne presoja na podlagi ZPSVIKOB. Z nepopolno opredelitvijo do temelja tožbenih zahtevkov in do vprašanja lastne pristojnosti glede obravnavanja zahtevkov je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter s tem pritožnikom kršilo tudi več ustavnih pravic (iz 22., 23. in 25. člena Ustave). Obrazložitev sklepa je pomanjkljiva in protislovna. Posledično je ostalo dejansko stanje glede uveljavljenih zahtevkov nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Izrek in obrazložitev sklepa sta v medsebojnem nasprotju, saj iz izreka (za razliko od obrazložitve) ne izhaja, kateremu sodišču bo odstopljena tožba. Sklep je materialnopravno zmoten in temelji na protiustavni zakonski ureditvi. Sodišče je zmotno uporabilo prvi odstavek 45. člena in 9. člen ZPSVIKOB ter 192. člen ZPP. Ne jezikovna ne namenska razlaga prvega odstavka 45. člena ZPSVIKOB ne dajeta pravne podlage za to, da se Okrožnemu sodišču v Mariboru odstopijo vsi primarni in eventualni zahtevki, torej tudi tisti, ki ne temeljijo na 350.a členu ZBan-1. Upoštevati je treba tudi tretji in peti odstavek 45. člena ZPSVIKOB, ki tožnikom zaradi posega v njihove pridobljene procesne pravice omogočata privilegirano spremembo tožbe zoper obe toženki. Eventualne zahtevke lahko spremenijo, zato uporaba tretjega odstavka 300. člena ZPP ne more biti pravno pomembna oz. ni pravilna. ZPSVIKOB je procesno gledano lex specialis glede na ZPP. V nadaljevanju podrobno pojasnjujejo, katere določbe ZPSVIKOB so protiustavne in zakaj.⁷ Od pritožbenega sodišča zahtevajo, da se opredeli do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov. Če so ti ugovori neutemeljeni, jih mora argumentirano zavrniti; če pa je neka zakonska določba protiustavna, mora na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Pritožbenemu sodišču predlagajo prekinitev postopka in hkratno vložitev zahteve za oceno ustavnosti.

6V obširni pritožbi zoper drugi sklep (vloženi 9. 9. 2024) tožniki (z izjemo četrte tožnice) glede kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člena Ustave navajajo smiselno enako kot v pritožbi zoper prvi sklep. Sklepu očitajo tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja pristojnosti za zahtevke, ki jih tožniki ne vlagajo na podlagi določb ZPSVIKOB-1. V zvezi s tem izpostavljajo tudi kršitev več ustavnih pravic (iz 22., 23. in 25. člena Ustave) ter 6. člena EKČP.⁸ Tudi drugi sklep temelji na protiustavni zakonski ureditvi, pri čemer tožniki podrobno utemeljujejo protiustavnost 6. člena in prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1⁹ ter v zvezi s tem predlagajo prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Ker je bila tožba vložena pred sprejemom ZPSVIKOB-1, se tožniki ob njeni vložitvi niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. Niso se mogli izjaviti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Táko izjavo iz previdnosti podajajo v pritožbi. Pogoji za odločanje o pristojnosti še niso (bili) izpolnjeni. O nepristojnosti se je sodišče prve stopnje sicer že izreklo s prvim sklepom, zoper katerega pa so tožniki vložili pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče kršilo načelo ne bis in idem iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Prva toženka v odgovoru na pritožbo zoper prvi sklep (vloženem 25. 10. 2024) delno pritrjuje pritožbi tožnikov. Opozarja, da je bil v vmesnem času od vložitve pritožbe sprejet nov ZPSVIKOB-1. Nasprotuje stališču pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje nadaljevati postopek zoper njo. Pravilnosti sklepa pa oporeka zato, ker se je sodišče izreklo za nepristojno v celoti (tudi glede podrednega zahtevka). Takšna odločitev je v nasprotju z ZPSVIKOB-1, saj se ta zakon ne uporablja za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. Pogoji za uveljavljanje podrednega zahtevka so obstoj medsebojne zveze, predpisana ista vrsta postopka in ista stvarna pristojnost. Zahtevka se ne moreta več obravnavati skupaj in ju je treba razdružiti. V delu zoper njo mora biti zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru, v delu zoper drugo toženo poslovno banko pa se postopek nadaljuje (perpetuacija pristojnosti po tretjem odstavku 17. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZPSVIKOB-1). Predlaga razveljavitev prvega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

8Druga toženka se v odgovoru na pritožbi zoper oba izpodbijana sklepa (vloženem 28. 10. 2024) vsebinsko opredeljuje le do pritožbe zoper drugi sklep. Meni, da je ta pritožba pavšalna in nesklepčna. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ustavne kršitve niso podane. Trditve o zmotni uporabi materialnega prava in o protiustavni zakonski ureditvi so brez pravno relevantne argumentacije oz. neutemeljene. Argumentirano zavrača utemeljenost posameznih pritožbenih očitkov. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev obeh pritožb in naložitev pritožbenih stroškov tožnikom.

9Pritožbi sta utemeljeni.

10Tožniki so 26. 4. 2017 vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo odškodnine. Svoj zahtevek, ki ga primarno uveljavljajo zoper Banko Slovenije in opirajo na 350.a člen ZBan-1 in 26. člen Ustave, utemeljujejo s tem, da je Banka Slovenije dne 17. 12. 2013 sprejela izredni ukrep, s katerim so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti podredno tožene poslovne banke, ki so predstavljale osnovni kapital te banke in obveznosti iste banke do upnikov iz naslova podrejenih terjatev. S tem je tožnikom nastala škoda, ker so bili razlaščeni svojih podrejenih obveznic, katerih izdajateljica je bila podredno tožena poslovna banka. Za primer, če bi bil tožbeni zahtevek zoper primarno toženko zavrnjen, podredno zahtevajo plačilo odškodnine neposredno od drugo tožene poslovne banke, in sicer ob upoštevanju pravil o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Iz tožbe izhaja, da sta Banka Slovenije in poslovna banka toženi kot eventualni sospornici (prvi odstavek 192. člena ZPP¹⁰).

Glede pritožbe zoper prvi sklep

11Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na 3. člen ZPSVIKOB (glede obvezne uporabe tega zakona), 9. člen ZPSVIKOB (glede izključne pristojnosti), tretji odstavek 182. člena ZPP (glede uveljavljanja več zahtevkov v eni tožbi) in tretji odstavek 300. člena ZPP (glede ločenega obravnavanja zahtevkov iz iste tožbe). Zaključilo je, da v primeru eventualne (objektivne ali subjektivne) kumulacije postopkov ni mogoče razdružiti skladno z določbo tretjega odstavka 300. člena ZPP, zato je tožbo, vloženo proti obema pravdnima strankama, odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru.

12Iz povzetih razlogov izpodbijane odločitve je razvidno, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo glede temelja postavljenih tožbenih zahtevkov in do vprašanja lastne pristojnosti glede obravnavanja teh zahtevkov. Ob tem je navedlo, da je upoštevalo tudi dejstvo, da sta toženki v tožbi navedeni kot eventualni sospornici. Razlogi sklepa niso v medsebojnem nasprotju in jih je mogoče preizkusiti. Izrek sklepa ni v neskladju z obrazložitvijo. Ni treba, da bi bilo v izreku sklepa posebej navedeno, kateremu sodišču bo zadeva odstopljena v nadaljnje obravnavanje. V izreku sklepa o svoji nepristojnosti je sodišče dolžno odločiti le o tem, da ni (stvarno) pristojno, odstop zadeve poimensko določenemu (pristojnemu) sodišču pa je odredba, ki ne sodi v izrek sklepa.¹¹ Očitani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani in posledično pritožnikom tudi niso bile kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

13Utemeljeno pa pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da določb 192. in 300. člena ZPP ni uporabilo pravilno. Ob sklicevanju na določbo tretjega odstavka 300. člena ZPP (glede ločenega obravnavanja zahtevkov iz iste tožbe) sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo ob odločanju veljavnega 9. člena ZPSVIKOB¹² (glede izključne pristojnosti), drugega odstavka 192. člena ZPP (glede procesnih predpostavk za uveljavljanje eventualnega sosporništva) in 49. člena ZPP (glede atrakcije pristojnosti le za materialne sospornike).

14Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva (prvi odstavek 192. člena ZPP), je lahko oblikovana na tak način le tedaj, kadar so za to izpolnjene vse posebne procesne predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP. Ena od teh predpostavk je tudi, da mora biti za vsak uveljavljeni zahtevek stvarno in krajevno pristojno isto sodišče. Če vse posebne procesne predpostavke niso izpolnjene, konstrukcija instituta eventualnega sosporništva ni dopustna. V takšnem primeru je treba s tožbo, ki se nanaša na eventualni tožbeni zahtevek, oz. s tožbo proti eventualno toženemu ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP (nadaljnje ravnanje sodišča pa določi rezultat postopka po 108. členu ZPP).¹³

15Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da v primeru eventualne kumulacije postopkov ni mogoče razdružiti,¹⁴ vendar pa to še ni razlog za odstop tožbe zoper obe pravdni stranki v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, ki je izključno pristojno le za odločanje o zahtevkih tožnikov zoper primarno toženo Banko Slovenije (9. člen ZPSVIKOB oz. sedaj enako 6. člen ZPSVIKOB-1). Za vse zahtevke v konkretni tožbi namreč ni določena stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča,¹⁵ pravilo o atrakciji pristojnosti za materialne sospornike (49. člen ZPP) pa v primeru eventualnega sosporništva ni uporabljivo.¹⁶ Kot pravilno opozarjajo pritožniki, tudi razlaga prvega odstavka 45. člena ZPSVIKOB (sedaj prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1) ne daje pravne podlage za avtomatičen odstop vseh uveljavljenih tožbenih zahtevkov (tako primarnih kot podrednih) Okrožnemu sodišču v Mariboru.

16Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zoper prvi sklep ugodilo že zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, in prvi sklep v izpodbijanem delu razveljavilo že iz tega razloga (3. točka 365. člena ZPP). Posledično opredeljevanje do (ne)utemeljenosti drugih pritožbenih očitkov ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper drugi sklep

17V obrazložitvi izpodbijane odločitve v drugem sklepu se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izdajo prvega sklepa in na novo pravno podlago (6. člen in prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1). Poudarilo je, da ZPSVIKOB-1 ne ureja situacije, kot je obravnavana (ko je že bil izdan en sklep o nepristojnem sodišču).

18Pritožniki drugemu sklepu utemeljeno očitajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi tega sklepa so le (pravilni) razlogi o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih zoper prvo toženo Banko Slovenije (6. člen ZPSVIKOB-1),¹⁷ izostala pa je obrazložitev o tem, na kakšni pravni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo enak zaključek tudi glede podredno tožene poslovne banke. Iz izreka sklepa namreč izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni zadevi (glede obeh toženk), ne da bi ob tem pojasnilo, ali in kako je upoštevalo, da sta toženki v tožbi navedeni kot eventualni sospornici. Ker drugi sklep o tem nima nobenih razlogov, je bila tožnikom odvzeta tudi pravica do učinkovitega izpodbijanja sprejete odločitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi zoper drugi sklep in ta sklep razveljavilo v izpodbijani II. točki izreka (3. točka 365. člena ZPP), posledično pa se ni opredeljevalo do (ne)utemeljenosti drugih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sklepno glede obeh pritožb

20Oba sklepa je bilo treba v izpodbijanem delu razveljaviti glede obeh toženk. Če bi bili izpodbijani odločitvi razveljavljeni zgolj glede podredno tožene poslovne banke, bi bil namreč s tem dejansko razdružen postopek v dve ločeni pravdi oz. bi bil pogojno postavljen zahtevek zoper podredno toženko preoblikovan v nepogojnega,¹⁸ s čimer bi bilo izničeno uveljavljanje eventualnega sosporništva v tožbi (kar predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka).¹⁹

21Vrnitev zadeve v nov postopek ni potrebna, ker je sodišče prve stopnje obe izpodbijani odločitvi sprejelo po uradni dolžnosti, ko pogoji za to še niso bili izpolnjeni (prenagljeno).²⁰ Ali se bo sodišče prve stopnje ponovno izreklo za nepristojno, je odvisno od rezultata postopka po 108. členu ZPP oz. od procesnih ravnanj tožnikov.²¹ Če tožbenega zahtevka ne bodo ustrezno popravili oz. spremenili ali (delno) razpolagali z njim, bo moralo sodišče tožbo v delu, v katerem se nanaša na eventualne zahtevke zoper drugo toženo poslovno banko, glede na sedaj veljavni 6. člen ZPSVIKOB-1 zavreči kot nedovoljeno.²²

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. list RS, št. 72/2019.
² Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. list RS, št. 44/24, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Zoper drugi sklep se četrta tožnica ne pritožuje.
⁵ Zakon o bančništvu, Ur. list RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Ustava RS, Ur. list RS, št. 33/91-I, s spremembami in dopolnitvami.
⁷ Pri tem napadajo naslednje določbe ZPSVIKOB: prvi odstavek 4. člena, 5., 6., 7. in 9. člen, deseti odstavek 25. člena, prvi odstavek 26. člena, 28. člen, prvi in tretji odstavek 29. člena, 30. člen, prvi, drugi in tretji odstavek 32. člena, prvi odstavek 35. člena, 36., 39., 41. in 42. člen ter prvi odstavek 45. člena. Določbi prvega odstavka 45. člena in 9. člen kritizirajo z vidika učinkovitega sodnega varstva, prepovedi retroaktivnosti ter pravice do zakonitega (naravnega) sodnika.
⁸ Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic.
⁹ Ti dve določbi kritizirajo z istih vidikov kot v pritožbi zoper prvi sklep.
¹⁰ Prvi odstavek 192. člena ZPP določa: Tožeča stranka lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim.
¹¹ Glej VSL sklep I Cpg 489/2013 z dne 19. 4. 2013 v 13. točki obrazložitve.
¹² Sedaj 6. člen ZPSVIKOB-1.
¹³ Glej sklepa VSRS I R 95/2015 z dne 27. 8. 2015 in III R 38/2001 z dne 11. 1. 2002. Glej tudi N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ur. list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 246, 641, 642. Enako tudi N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ur. list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 437.
¹⁴ Ločitev pravd bi namreč zanikala samo pogojno zasnovanost tožbe, kar je bistvo eventualnega sosporništva.
¹⁵ Za odločanje o zahtevkih zoper drugo toženo poslovno banko ZPSVIKOB-1 in postopek po tem zakonu ne velja (primerjaj 3., 30. in 34. člen ZPSVIKOB-1).
¹⁶ V 49. členu ZPP je določeno: Če je z isto tožbo toženih več oseb (1. točka prvega odstavka 191. člena), pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, je pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev; če so med njimi glavni in stranski zavezanci, pa sodišče, ki je krajevno pristojno za kakšnega glavnega zavezanca.
¹⁷ Obstaja več judikatov, ki podpirajo ta zaključek - primerjaj VSL sklep III Cp 1463/2024 z dne 30. 9. 2024, VSL sklep III Cp 1786/2024 in VSL sklep III Cp 1789/2024, obe z dne 6. 12. 2024, VSL sklep III Cp 1798/2024 z dne 10. 12. 2024 in VSL sklep III Cp 1847/2024 z dne 16. 12. 2024.
¹⁸ To ne bi bilo pravilno, saj pogojno vložene tožbe sodišče ne more sámo preoblikovati v nepogojno vloženo tožbo, samostojne pogojne tožbe pa ZPP ne pozna.
¹⁹ Glej VSRS sklepa I R 95/2015 z dne 27. 8. 2015 in III R 38/2001 z dne 11. 1. 2002.
²⁰ Primerjaj VSL sklep III Cp 1759/2024 z dne 24. 12. 2024.
²¹ Primerjaj J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, str. 513.
²² Primerjaj N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ur. list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 245.