49. člen ZPP

Glede na zakonsko določeno izbirno pristojnost je torej stvar avtonomije tožnikov, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bosta vložila tožbo. Pravila 51.b člena ZPP so namreč usmerjena v varstvo šibkejše stranke, v tem primeru tožnikov kot oškodovancev. Ker je v obravnavanem primeru kot tožena stranka udeležena tudi zavarovalnica, za določitev krajevne pristojnosti ni mogoče uporabiti niti četrtega odstavka 51.b člena ZPP, za kar si prizadeva pritožba. Ta namreč določa krajevno pristojnost zgolj za primere, ko je tožen zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

Meritorno odločanje o tožbenem zahtevku zoper podredno toženko je dopustno šele, ko tožnik s svojim zahtevkom propade in ta odločitev postane pravnomočna. Vendar pa mora sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo (v tej zadevi torej sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep), to, ali so podane zahtevane procesne predpostavke za obstoj eventualnega sosporništva (med katere spada tudi pristojnost), presoditi takoj, in ne šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko pravnomočno propade. Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva, je namreč lahko oblikovana na tak način le, če so izpolnjene vse predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP. Ena od teh predpostavk je tudi, da mora biti za vsak uveljavljeni zahtevek stvarno in krajevno pristojno isto sodišče. Če vse posebne procesne predpostavke niso izpolnjene, konstrukcija eventualnega sosporništva ni dopustna. V takšnem primeru je treba s tožbo, ki se nanaša na eventualni zahtevek oz. s tožbo zoper eventualno toženega, ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP.

Za vse zahtevke v konkretni tožbi ni določena stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča, pravilo o atrakciji pristojnosti za materialne sospornike pa v primeru eventualnega sosporništva ni uporabljivo. Tudi razlaga prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ne daje pravne podlage za avtomatičen odstop vseh uveljavljenih tožbenih zahtevkov (tako primarnih kot podrednih) Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Pristojnost se določi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

Nepristojnost sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma se upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker prva toženka tega ugovora ni podala, druga toženka pa ga kot navadna sospornica ne more podati namesto prve toženke, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Prva toženka in druga toženka sta sospornici, zaradi atrakcije pristojnosti je za obe stranki krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za eno izmed strank.

Podlago za tožbeni zahtevek predstavljata dve pogodbi. Zato je za prvega toženca za sojenje v tem sporu krajevno pristojno tako sodišče v Kopru kakor sodišče v Celju, tožnik pa je tisti, ki ima možnost izbire, pred katerim sodiščem bo sprožil predmetni pravdni postopek.

Ker sta pravdni stranki v konkretnem primeru solidarni zavezanki in se zahtevek zoper njiju lahko obravnava ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS pa predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper drugotoženo stranko Banko Slovenije, to ne predstavlja razlog za prekinitev oziroma izločitev zadeve tudi zoper prvo toženo stranko.

Iz navedb tožencev je razbrati, da bi bilo za večino od njih le bolj udobno, če bi v zadevi odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani, medtem ko je zakonski kriterij za prenos pristojnosti „da se bo tako laže opravil postopek “ treba razumeti v objektivnem smislu.

V sodni praksi je zavzeto stališče, da za atrakcijo pristojnosti po 49. členu ZPP ni pogoj, da so toženci tudi enotni materialni sosporniki (196. člen ZPP), ampak zadošča, da gre za navadne materialne sospornike. V primeru več krajevno ločenih, vendar povezanih dejanj, ki vodijo do nastanka škode, je upošteven kraj najpomembnejšega dejanja ali kraj zadnjega dejanja.

Pravilno sicer pritožba izpostavlja, da gre v primeru 49. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za izbirno krajevno pristojnost in da je ta izbira dana tožniku oziroma upniku, vendar pa ima upnik glede na zakonsko dikcijo možnost izbire le med glavnimi dolžniki.

Če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. Tudi v izvršilnem postopku se pristojnost presodi takoj po prejemu predloga za izvršbo na podlagi navedb v predlogu in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Podatek o prebivališču dolžnika ni podatek, ki bi bil sodišču znan. Dolžnika sta materialna sospornika (upnikova solidarna dolžnika), kar pomeni, da sta oba glavna dolžnika. Ker je za dolžnico krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, je, upoštevaje 49. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, tudi za dolžnika krajevno pristojno isto sodišče.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je podala prvo tožena stranka. Drugo tožena stranka takšnega ugovora ni podala, zato s pritožbo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, saj z njo zasleduje kvečjemu interes prvo tožene stranke. Posebna krajevna pristojnost za sospornike je elektivna. Tožnik lahko izbira, pri katerem sodišču, ki bi bilo krajevno pristojno za posameznega sospornika, bo vložil tožbo. Tožnik lahko vloži tožbo, s katero zajame več tožencev (sospornikov), pri sodišču, ki je krajevno pristojno za enega od njih, kljub temu, da ima morda z drugim tožencem sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti.

Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da tožena stranka niti ne ve, kaj naj bi dolg predstavljal, po pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju toženkinega zakonitega zastopnika in omenjene priče, toženi stranki ni kršilo pravice do izjave. Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.

Glede na nesporno ugotovitev, da prva toženka pri drugi toženki ni imela zavarovane svoje civilne odgovornosti za nezgode delavcev pri delu, temveč je pri njej svojo odgovornost imela zavarovana družba G., d. o. o. - v stečaju, ki pa ni bila tožnikov delodajalec, delovno sodišče ne more biti stvarno pristojno za odločanje zoper drugo toženko niti na podlagi 5. člena ZDSS-1, niti na podlagi 191. člena ZPP v povezavi z 49. členom ZPP.

Materialno sosporništvo je sicer lahko glede na učinke navadno ali enotno, vendar za atrakcijo pristojnosti po 49. členu ZPP ni pogoj, da so toženci tudi enotni sosporniki (196. člen ZPP), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Zadošča že, da gre za navadne materialne sospornike.

Ker so tožniki navadni sosporniki, se vrednost spornega predmeta upošteva za vsakega sospornika posebej. Vsak od tožnikov uveljavlja plačilo zneska, ki ne presega 20.000,00 EUR. Zato je za sojenje v tej zadevi stvarno pristojno okrajno sodišče.

Stvarna pristojnost okrožnega sodišča se ob predhodnem preizkusu tožbe ravna po prvotno postavljenem tožbenem zahtevku.

Prva in druga toženka sta materialni sospornici, sta torej tožnikovi solidarni dolžnici, kar pomeni, da sta obe glavni dolžnici in ne gre za situacijo glavnega in stranskega zavezanca, kot to želi prikazati pritožba. In ker je za prvo toženko krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kopru (48. člen ZPP), je upoštevaje 49. člen ZPP tudi za pritožnico krajevno pristojno isto sodišče.

Ker je upnik navedel, da ima eden od dolžnikov (A. A.) prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Črnomlju, je Okrajno sodišče v Črnomlju pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo in za vsa druga vprašanja v izvršbi.

Glede na predlagano sredstvo izvršbe (rubež, cenitev, hramba in prodaja premičnin) je za odločitev o predlogu krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima sedež oziroma prebivališče vsak od dolžnikov. Glede na določbo 49. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je, ker gre za dva dolžnika, ki sta materialna sospornika, za oba krajevno pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed njiju.