48. člen ZPSVIKOB-1

V situaciji, ko pogoji za začetno eventualno sosporništvo niso izpolnjeni, mora sodišče s tožbo ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP. Šele po tej fazi postopka bi sodišče prve stopnje lahko odločalo o svoji (ne)pristojnosti.

Meritorno odločanje o tožbenem zahtevku zoper podredno toženko je dopustno šele, ko tožnik s svojim zahtevkom propade in ta odločitev postane pravnomočna. Vendar pa mora sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo (v tej zadevi torej sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep), to, ali so podane zahtevane procesne predpostavke za obstoj eventualnega sosporništva (med katere spada tudi pristojnost), presoditi takoj, in ne šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko pravnomočno propade. Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva, je namreč lahko oblikovana na tak način le, če so izpolnjene vse predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP. Ena od teh predpostavk je tudi, da mora biti za vsak uveljavljeni zahtevek stvarno in krajevno pristojno isto sodišče. Če vse posebne procesne predpostavke niso izpolnjene, konstrukcija eventualnega sosporništva ni dopustna. V takšnem primeru je treba s tožbo, ki se nanaša na eventualni zahtevek oz. s tožbo zoper eventualno toženega, ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP.

Za vse zahtevke v konkretni tožbi ni določena stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča, pravilo o atrakciji pristojnosti za materialne sospornike pa v primeru eventualnega sosporništva ni uporabljivo. Tudi razlaga prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ne daje pravne podlage za avtomatičen odstop vseh uveljavljenih tožbenih zahtevkov (tako primarnih kot podrednih) Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Vprašanje, ali bi toženka z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.

Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Do izpolnitve tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni prišlo. Uveljavitve ZPSVIKOB-1 niti smiselno ni mogoče šteti za izpolnitev zahtevka s strani toženke kot poslovne banke. Sprejem in uveljavitev nove zakonske ureditve tudi ne pomenita pripoznave tožbenega zahtevka ali kakšnega drugega procesnega dejanja stranke. Ločitev zahtevkov zoper Banko Slovenije in toženko na dve zadevi ni vplivala na nastanek stroškov toženke in njihovo višino. Banka Slovenije in toženka sta bili navadni sospornici, ki sta v postopku nastopali samostojno. Tudi v primeru skupnega obravnavanja zahtevkov bi imeli zato pravico vsaka zase zahtevati povračilo stroškov postopka, o dolžnosti povrnitve pa bi se za zahtevek zoper vsako o njiju odločalo neodvisno od zahtevka zoper drugo toženko. Iz besedila celotnega 48. člena ZPSVIKOB-1 je razvidno, da se nanaša na postopke, ki se ob uveljavitvi zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, ne pa zoper poslovno banko, kot v konkretnem primeru. ZPSVIKOB-1 tudi sicer ureja le odškodn

Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru, da uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, ali zoper več tožencev, določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Vrhovno sodišče je že potrdilo, da se v takem primeru po drugem odstavku 41. člena ZPP ne določi le stvarna pristojnost, ampak tudi vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za odmero sodne takse. V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov več tožnikov, ki temeljijo na različnih pravnih in dejanskih podlagah zoper različni toženki. Določitev vrednosti zahtevka oz. predmeta v takšnem primeru, kot že navedeno, določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Če tožeča stranka postavi tudi podrejeni zahtevek, se zanj na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZST-1 plača tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Šele ko bo tožeča stranka spremenila tožbo in ko bo jasno, kdo je toženka v predmetnem postopku, t

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

Glede na očitke, s katerimi tožnica utemeljuje toženkino odškodninsko odgovornost, vprašanja zakonitosti Odločbe BS, ki bo predmet odločanja v postopkih po ZPSVIKOB-1, v tem postopku ni treba presojati. Vprašanje, ali bi tožnica z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.

Tožnik je tožbo vložil pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1. Izpodbijani sklep, ki je bil izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, temelji na zakonski podlagi, ki ne velja več. Kljub temu je ta odločitev, s pravno podlago v novem ZPSVIKOB-1, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Že citirani prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se namreč izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se namreč v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj.

Med pravdna dejanja, ki jih med prekinjenim postopkom ni mogoče opravljati, sodi tudi izdaja plačilnega naloga za redni postopek. S sklepom o prekinitvi postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek prekinjen že od vložitve tožbe dalje. Pravne posledice prekinitve postopka so torej nastopile že ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da sodišče prve stopnje že ob vložitvi tožbe ni smelo izdati plačilnega naloga za plačilo sodne takse za redni postopek. Zato v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti, da je zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse začelo teči že od vložitve tožbe, temveč je treba šteti, da je zastaranje začelo teči od najzgodnejšega trenutka, ko je sodišče prve stopnje smelo izdati plačilni nalog, to pa je od izdaje sklepa o nadaljevanju postopka.

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan enak sklep.

Z izpodbijano odločitvijo, ki temelji na pravilu o izključni krajevni pristojnosti, ni bilo poseženo v procesna upravičenja in pričakovanja, ki jih ima tožnica v postopku zoper poslovno banko, sicer pa se bo imela tožnica o svojih siceršnjih procesnih upravičenjih možnost izjaviti v nadaljevanju postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, zaradi česar v njeno pravico do izjave s potrditvijo izpodbijanega sklepa ne bo poseženo.

Če sodišče ni pristojno v primeru, ko bi Republika Slovenija v postopek vstopila kot stranski intervenient (in bi nanjo po določbi 42. člena ZPSVIKOB-1 s pravnomočnostjo sodbe prešla obveznost plačila odškodnine), po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 ne more biti pristojno niti takrat, ko je v zahtevku zajeta kot toženka. Zatrjevana pravna podlaga se kljub omembi 10. člena OZ in 26. člena Ustave RS nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, zato za razmejevanje med zahtevki ni podlage.

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan enak sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje procesnih ali materialnopravnih upravičenj.

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper A. zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi tožbe in obravnavane pritožbe ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi moralo sodišče zaradi zahtev pravice do izjave tožniku omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb. Vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogel upoštevati. Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožniku možnost, da tožbo zasnuje v skladu s spremenjeno zakonodajo.

Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnica še ni mogla oblikovati, saj ji še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb. V dani situaciji, ko tožnica ob vložitvi tožbe še ni mogla oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njenem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi lahko preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča. Po ureditvi odškodninskega varstva z ZPSVIKOB-1 je treba tožnici, ki je tožbo vložila pred uveljavitvijo tega zakona, sprva dati možnost, da tožbo oblikuje v skladu z novo zakonodajo in da morebiti prilagodi tudi zahtevek. Šele, ko ji bo dana možnost, da v tožbi skladno s 180. členom ZPP natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga po uveljavitvi nove zakonodaje zahteva, bo možno na zatrjevana dejstva vezati nastop (številnih) pravnih posledic, tudi glede pristojnosti.

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožnikom se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njihovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.