VSL Sklep I Cpg 298/2025

I. Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi ter izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o zavarovanju delno ugodi in se ta v III. točki izreka spremeni tako, da se predlog za zavarovanje z začasno odredbo v tem delu (tj. z naložitvijo kazni nasprotnemu udeležencu za primer kršitve prepovedi) zavrne; pritožbi se nadalje delno ugodi tako, da se razveljavita odločitvi o stroš­kih postopka zavarovanja v II. točki izpodbijanega sklepa in v VII. točki sklepa o začasni odredbi.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. O pritožbenih stroških se bo odločalo s končno odločbo v glavni stvari.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za zavarovanje z začasno odredbo ter "dolžniku" (v tej obrazložitvi se uporablja nevtralno poimenovanje predlagatelj zavarovanja in nasprotni udeleženec) prepovedalo, da bi odsvojil in obremenil poslovni delež v prvi predlagateljici, holdinški družbi z omejeno odgovornostjo (I. točka izreka). Prepoved je vpisalo v sodni register (II. točka izreka). Za primer njene kršitve je nasprotnemu udeležencu izreklo kazen 1,000.000 EUR (III. točka izreka). Za opravičenje začasne odredbe je predlagateljicam naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi začnejo postopek za ugotovitev ničnosti oziroma za razveljavitev Pogodbe o prodaji in nakupu delnic v družbah A. in B. ter Pogodbe o prodaji in nakupu delnic v družbi C., sklenjenih 7. 5. 2024, ter ničnosti sklepa skupščine prve predlagateljice o povečanju kapitala z dne 2. 7. 2024 in posledično za zmanjšanje njenega osnovnega kapitala in prenehanje njegovega poslovnega deleža v prvi predlagateljici, podrejeno pa za plačilo odškodnine zaradi njegove pridobitve tega deleža (IV. točka izreka). Določilo je še trajanje začasne odredbe, opozorilo na njeno nesuspenzivnost in nasprotnemu udeležencu naložilo povrniti stroške predlagateljic (V.-VII. točka izreka).

2Ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu o zavarovanju je zavrnilo (I. točka izreka) in mu naložilo še plačilo stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka).

3Sklep o zavarovanju je sodišče prve stopnje izdalo, izhajajoč iz naslednjih pravnih stališč in dejstev, ugotovljenih do stopnje verjetnosti v smislu prvega in drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Z zgoraj navedenima pogodbama je nasprotni udeleženec kot eden od prodajalcev (vodilni; z največjim deležem) predlagateljicam prodal delnice treh turških družb. Ti pogodbi sta bili del enotne transakcije, tako da če nista v celoti izpolnjeni obe, ne velja nobena. Kupovalke so se po eni od pogodb nasprotnemu udeležencu zavezale zagotoviti 10-odstotni poslovni delež v prvi predlagateljici, sam pa je moral zanj zagotoviti denarni vložek 502.778 EUR. Drugi dve predlagateljici kot imetnici poslovnih deležev v prvi predlagateljici sta zato sprejeli ustrezne sklepe o povečanju njenega osnovnega kapitala. Transakcija je bila izvršena 1. 7. 2024. Po prevzemu nadzora nad prevzetimi družbami pa so predlagateljice odkrile resne finančne nepravilnosti, ki so jih povzročili prodajalci pred prodajo in jih prikrili, česar skrbni pregled, izveden pred nakupom, ni razkril. Po zatrjevanju predlagateljic so nakup preplačale za 3,277 milijona EUR. Sodišče je ugotovilo kot verjetne njihove trditve, da so z angažiranjem preiskovalne družbe D. po njenem preliminarnem poročilu z dne 26. 11. 2024 (A 14) ugotovile, da je prišlo do več resnih kršitev pri prikazovanju finančnega stanja prevzetih družb, in sicer fiktivnega prikazovanja zalog; lažnih nakupov, ki po količini in znesku presegajo običajne; fiktivnih računov dobaviteljev in kupcev; prodaje vozil družb za umetno povečevanje njihovih sredstev; fiktivnih dobropisov s strani družb v skupini (odvisnih družb v ZDA, Kanadi in Nemčiji) in fiktivnih transakcij z njimi zaradi umetnega napihovanja podatkov o prodaji.

Čeprav pogodbi vsebujeta arbitražno klavzulo (arbitraža v Istanbulu), je sodišče svojo pristojnost utemeljilo na 12. členu Zakona o arbitraži (ZArbit), ki dopušča izdajo začasne odredbe tudi v primeru tujega arbitražnega postopka.

Verjetnost terjatve kot prve od predpostavk za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ) je sodišče utemeljilo s tem, da je bila v pogodbah dogovorjena uporaba turškega prava (brez kolizijskih pravil in "CISG", tj. Dunajske konvencije o mednarodni prodaji blaga). Predlagateljice imajo po Turškem obligacijskem zakoniku (TOZ) možnost uveljavljati neveljavnost pogodb zaradi prevare (36. člen), odstopiti od pogodb zaradi neizpolnitve (125. člen) ali stvarnih, pravnih in ekonomskih napak (poleg drugih jamčevalnih sankcij - 219. in 227. člen) ter uveljavljati vrnitvene zahtevke in zahtevati odškodnino. Ker je pridobitev poslovnega deleža v prvi predlagateljici del enotne transakcije, prihaja v poštev tudi uveljavljanje ničnosti sklepa o povečanju njenega osnovnega kapitala zaradi pridobitve 10-odstotnega deleža nasprotnega udeleženca, in sicer iz ustrezno razloženega ničnostnega razloga nasprotja z moralo po četrti alineji 390. člena v zvezi s prvim odstavkom 522. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Verjetnost nevarnosti kot druge predpostavke za začasno odredbo (drugi odstavek 272. člena ZIZ) je bila podana, ker se je nasprotni udeleženec že lotil prodaje svojega poslovnega deleža v prvi predlagateljici (drugima dvema je kot predkup­nima upravičenkama ponudil odkup s 14-dnevnim rokom). Če bi ta delež kupil dobroverni tretji, bi predlagateljice zelo težko uveljavile ničnost pridobitve deleža.

Izrek kazni za primer kršitve je sodišče prve stopnje oprlo na 3. točko prvega odstavka 273. člena ZIZ ("Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa […] prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev[.]") in po napotilu iz drugega odstavka 273. člena na 226. člen ZIZ, katerega tretji odstavek se glasi: "S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Fizični osebi izreče sodišče denarno kazen največ do 10.000 eurov, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000 eurov."

S sklepom o ugovoru je nato podalo še podrobnejše razloge glede svoje mednarodne in sodne pristojnosti ter glede verjetnosti obstoja terjatev predlagateljic in nevarnosti za poznejšo uveljavitev teh terjatev.

4Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper sklep o ugovoru, predlagateljice pa odgovarjajo, da pritožba ni utemeljena in naj se zavrne. Oboji priglašajo stroške.

5Pritožba je utemeljena glede izreka denarne kazni za primer kršitve začasne prepovedi (III. točka izreka sklepa o zavarovanju) in glede odločitev o stroških v postopku zavarovanja z začasno odredbo na prvi stopnji (VII. točka izreka sklepa o zavarovanju in II. točka izreka sklepa o ugovoru). Sicer pa ni utemeljena.

6Pritožnik ne nasprotuje utemeljeno mednarodni in sodni pristojnosti slovenskega sodišča. Ta korak je sicer sodišče prve stopnje preskočilo, vendar se po oceni pritožbenega sodišča navedeno vprašanje primarno presoja po Bruseljski uredbi I bis oziroma Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev). Ta uredba se torej uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah (prvi odstavek 1. člena), glede osebne veljavnosti pa določa splošno pristojnost po prebivališču oziroma sedežu toženca v eni od držav članic EU (prvi odstavek 4. člena in prvi odstavek 63. člena). Posebej pa je za to zadevo pomemben 35. člen, ki se glasi: "Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice."

Vsebinsko enako predhodnico te določbe iz t. i. Bruseljske konvencije je v primeru začasne odredbe ob sklenjenem arbitražnem sporazumu presojalo (kot se je takrat imenovalo) Sodišče Evropskih skupnosti (SES) v sodbi C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi Van Uden. Kadar so stranke veljavno izključile pristojnost sodišč v sporu, ki izhaja iz pogodbe, in dodelile ta spor arbitraži, nobeno sodišče v nobeni državi nima pristojnosti za obravnavanje vsebine zadeve za namen Bruseljske uredbe.¹ V takšnem primeru je lahko sodišče v skladu s to uredbo pristojno za odrejanje začasnih ali zaščitnih ukrepov le na podlagi 35. člena.² Ta določba se uporablja, tudi če je sodišče druge države članice pristojno za vsebino zadeve, mora pa predmet spora zanesljivo spadati na materialno področje uporabe Bruseljske uredbe, ki obsega civilne in gospodarske zadeve.³ Po točki d drugega odstavka 1. člena je arbitraža sicer izključena s področja uporabe te uredbe, vendar začasni ukrepi načeloma niso namenjeni izvedbi arbitražnega postopka, temveč se nalagajo vzporedno takšnemu postopku in so namenjeni njegovi podpori. Cilj teh ukrepov se ne nanaša na arbitražo glede njene vsebine, temveč na zaščito najrazličnejših pravic. Njihovo mesto v okviru Bruseljske uredbe torej ni določeno z njihovo lastno naravo, temveč z naravo pravic, katerih varstvo zagotavljajo.⁴ Izraz "začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja" iz 35. člena Bruseljske uredbe je treba razumeti kot ukrepe, ki so v zadevah s področja njene uporabe namenjeni ohranitvi dejanskega ali pravnega položaja s tem, da varujejo pravice, katerih priznanje se sicer zahteva od sodišča, ki je pristojno za vsebino zadeve.⁵ SES je kot enega od pogojev postavil obstoj "dejanske povezave med predmetom zahtevanega ukrepa in krajevno pristojnostjo" sodišča države članice.⁶

Ker slovensko sodišče zaradi arbitražnega sporazuma ni mednarodno pristojno po drugih določbah Bruseljske uredbe, je bilo treba njegovo pristojnost utemeljiti z nacionalnimi procesnimi pravili. To je sodišče prve stopnje storilo pravilno na podlagi, prvič, določbe druge povedi drugega odstavka 29. člena Zakona o pravd­nem postopku (ZPP), smiselno uporabljene po 15. členu ZIZ, da če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. In s tem povezano, drugič, na podlagi 164. člena ZIZ, ki določa za odločitev o predlogu za izvršbo na delež družbenika v družbi in za samo izvršbo (v primeru zavarovanja se izvede samo prvo od izvršilnih dejanj, zaznamba sklepa o izvršbi v sodnem registru) krajevno pristojnost sodišča, na območju katerega je sedež družbe. To pravilo je treba uporabiti smiselno za zavarovanje z začasno odredbo na podlagi 239. člena in v zvezi z analogno uporabljeno 2. točko 273. člena ZIZ, po kateri sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve ob smiselni uporabi pravil za izvršbo izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, med drugim s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. (Določbi, ki ju omenja pritožnik, tj. 63. člen ZPP, in delno tudi sodišče prve stopnje, tj. 63. člen Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ZMZPP, za odločitev nista ključni.) Zgoraj izpostavljeni pogoj dejanske povezave je ravno tako izpolnjen, saj odredba učinkuje zgolj na premoženje (in rem, ne pa in personam), in to zgolj v Sloveniji,⁷ hkrati pa se varuje oblika povračilnega zahtevka po prenehanju učinkovanja sporne transakcije, katerega predmet je v Sloveniji.

7Pritožnik se v prid izključni pristojnosti arbitraže tudi za začasne odredbe ni utemeljeno skliceval na arbitražno klavzulo, ki se v obeh pogodbah (v delih, relevantnih za to zadevo) glasi enako: "Vse spore, nesoglasja ali zahtevke (pogodbene, prekrškovne ali druge), ki izhajajo iz te pogodbe ali so v zvezi z njo, njeno kršitvijo, odpovedjo ali neveljavnostjo, dokončno in izključno rešuje arbitraža treh arbitrov v Istanbulu[.]" (A 5, A 8) Že po logiki obstoja in ubeseditve členov 12 ZArbit (že je bil povzet zgoraj, zdaj pa ga velja vsega citirati: "Obstoj arbitražnega sporazuma ni ovira za to, da sodišče na predlog strank pred ali med arbitražnim postopkom v zvezi s predmetom arbitražnega postopka izda začasni ukrep za zavarovanje. To velja tudi, če arbitražni postopek poteka v tujini.") in 35 Bruseljske uredbe (ob že povzeti razlagi, da pravilo o pristojnosti sodišča države članice za začasne odredbe ne velja samo v primeru pristojnosti sodišč drugih drugih držav članic za sojenje v glavni stvari, ampak tudi v primeru sporazuma o pristojnosti arbitraže) je razumljivo, da bi bilo za to, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo sploh lahko⁸ izvzeto od pristojnosti sodišča, to moralo biti v arbitražnem sporazumu povsem jasno in nedvoumno izraženo.⁹ V zgornjem citatu to ni tako.

8Obstaja pa še nadaljnji razlog za nepristojnost turške arbitraže v delu, ki se nanaša na morebitno ničnost sklepa o povečanju osnovnega kapitala prve predlagateljice. Po 5. členu ZArbit se osebe iz Slovenije ne smejo sporazumeti o pristojnosti arbitraže, kadar je za odločanje o sporu izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Po 60. členu ZMZPP pa to med drugim velja tudi za spore o statusnih spremembah družbe, če ima ta, tako kot ima prva predlagateljica, sedež v Republiki Sloveniji. Izključno pristojnost po sedežu družbe za tovrstne spore določa tudi 2. točka 24. člena Bruseljske uredbe.

9Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da ker je bila dogovorjena uporaba turškega prava, sodišče prve stopnje ni smelo opreti svoje odločitve na določbe ZIZ. Dogovor o uporabi prava ne seže na postopkovna pravila sodišč. Ta glede tega vedno uporabijo svoja lastna, tj. lex fori (prim. npr. v praksi Vrhovnega sodišča sodbo III Ips 125/2007, sklep II Ips 48/2011 z de 16. 6. 2011 in sodbo III Ips 86/2011 z dne 19. 11. 2013).

10Nadalje tudi ne drži, da se iz izpodbijanega sklepa ne bi vedelo, zavarovanju katere terjate naj bi bila začasna odredba namenjena. Sklep o ugovoru in sklep o zavarovanju tvorita celoto, iz slednjega od njiju pa je že iz same napotitve v izreku na postopke, ki jih morajo predlagateljice sprožiti, da opravičijo začasno odredbo, razvidno, za katere terjatve gre: na eni strani za terjatev na neveljavnost pogodb, kar je v pristojnosti turške arbitraže, na drugi strani in kot cilj in posledica uveljavitve te neveljavnosti pa na terjatev za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine prve predlagateljice, s pomočjo katerega je nasprotni udeleženec postal njen družbenik, kar je po obrazloženem pa v pristojnosti slovenskega sodišča.

11Pred nadaljnjo obrazložitvijo sodišče ponavlja nekatera svoja stališča o vsebini pravnega pojma verjetnosti v kontekstu zavarovanja z začasno odredbo ter o uporabi tujega prava in njegovi dvojni naravi. Verjetnost kot dokazni standard je pretežnost razlogov v prid obstoja nekega dejstva; s procesnega vidika - ki je pri začasnih odredbah zaznamovan s potrebo po hitrem in fleksibilnem odločanju, prilegajočem se okoliščinam posameznega primera -, pa verjetnost pomeni "nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev"¹⁰ iz 18. poglavja ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Nadalje glede tujega prava 12. člen ZMZPP določa: "(1) Sodišče […] po uradni dolžnosti ugotovi vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti. (2) [Pri tem] lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. (3) Stranke lahko v postopku predložijo o vsebini tujega prava javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove. (4) Če za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije." Tuje pravo ima tako vsaj primarno značaj prava in ne dejstva. Tudi tuje pravo naj bi sodišče torej poznalo po uradni dolžnosti, četudi njegove vsebine praktično ne more vedno (ali pa sploh nikdar, čemur se zakon realistično vda v zadnjem citiranem odstavku) zlahka in hitro povsem zanesljivo spoznati.¹¹ Ravno iz tega razloga verjetnost pri začasni odredbi zaradi njihove inverzne logike glede hitrosti lahko pomeni tudi okoliščinam zadeve primerna stopnja zanesljivosti o vsebini tujega prava.

12Sprejemljivo je zato, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo glede materialnopravne podlage za uveljavljanje neveljavnosti zadevnih pogodb o prodaji delnic po turškem obligacijskem pravu. Uveljavljanje neveljavnosti pogodb ni samo sebi namen, pač pa je po naravi stvari usmerjeno k prenehanju pogodbenih zavez ter tipično - in dovolj zanesljivo tudi po turškem pravu - k vzpostavitvi povračilnih in v primeru sopogodbenikove odgovornosti za kršitev pogodbe odškodninskih zahtevkov. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje zgolj naštevalo določbe TOZ, ne da bi jih natančneje analiziralo in povezalo z ugotovljenimi dejstvi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje kot verjetno ugotovilo namerno in kupovalkam prikrito (ker jim ga skrbni pregled pred prevzemom ni razkril, temveč šele naknadna finančna forenzika) fiktivno večanje vrednosti predmeta prodaje, je verjetnost terjatve za neveljavnost pogodb primerno oprlo na 36. člen TOZ, ki to pravno posledico dovolj verjetno določa za primer prevare (glede konkretne pravne vsebine določb turškega prava, do katerega ima najbrž vsaj tako dober dostop kot predlagateljice, nasprotni udeleženec ni navedel ničesar). Ista pravna posledica je verjetno predpisana tudi za neizpolnitev (125. člen TOZ) in ista za še bolje se prilegajočo določbo verjetno izkazanemu dejanskemu stanju o izpolnitvi pogodb s "stvarnimi, pravnimi ali ekonomskimi napakami" (219. in 227. člen TOZ). Ne drži pritožbeno stališče, da gre za popolnoma različne situacije in pravne posledice. Z verjetnostjo ugotovljeno dejansko stanje se prilega več pravnim podlagam, zlasti pravkar navedenima prvi in tretji, pravna posledica pa je vselej ista, prenehanje pravnega učinkovanja pogodb. Glede na omejene spoznavne možnosti sodišča in odsotnost pojasnil nasprotnega udeleženca o morebitnem razlikovanju oblik neveljavnosti pogodb v turškem obligacijskem pravu (v pritožbi se na splošno kritizira nerazlikovanje med ničnostjo in izpodbojnostjo), je splošen zaključek o neveljavnosti zadevnih pogodb dovolj zanesljiva opora za zaključek o verjetnosti terjatve za "ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev" pogodb o prodaji delnic, kot izhaja iz izreka sklepa o začasni odredbi. Pravilna je bila tudi razlaga in uporaba slovenskega korporacijskega prava glede verjetne utemeljenosti zahtevka za ugotovitev ničnosti sklepa o povečanju osnovnega kapitala prve predlagateljice (tega se v pritožbi konkretno ne kritizira, zato tu zadostuje napotilo na 17. točko obrazložitve sklepa o zavarovanju). Po tej poti lahko predlagateljice uveljavijo, kar je v resnici povračilni zahtevek, ki nastane zaradi prenehanja pogodb. Zaradi pojasnjenih značilnosti in dosega zadevne arbitražne klavzule, pa je odločanje o navedenem dvojem za stranke tega postopka in transakcije nujno razcepljeno.

13Da zaključki iz prejšnjih točk nimajo podlage v predlogu predlagateljic, ne drži. Njihov predlog vsebuje o tem podrobno utemeljitev na str. 10-13 ("III.3. Pravne posledice kršitev dolžnika") in 13-15 ("IV.2 Verjetni obstoj nedenarne terjatve").

14Pritožnik ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja z golim nasprotovanjem, da predlagateljice so poznale vse finančne, pravne in druge podatke o prevzetih družbah na podlagi opravljenega skrbnega pregleda. Kadar se izpodbija dejansko stanje, je treba vedno navesti razlog za domnevno napako pri njegovi ugotovitvi, saj se na ta pritožbeni razlog ne pazi uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP). Po prevzemu družb so predlagateljice po naravi stvari pridobile boljši pregled nad njihovim finančnim stanjem, kot pa ga jim je lahko prej ponujalo poročilo o skrbnem pregledu. Že glede na zgoraj povedano o pomenu verjetnosti kot razrahljane vezanosti na pravila ZPP o izvajanju dokazov ne drži, da je bilo za ugotavljanje finančnega položaja prevzetih družb neuporabno preliminarno poročilo družbe D. Nenazadnje se tudi pravila iz 18. poglavja ZPP v zadevah zavarovanja na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo smiselno. Smiselno pa ni v postopku zavarovanja vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedencu: da ga lahko postavi le sodišče; da zgolj to dokazno sredstvo sodišču dovoljuje spoznati dejstva s strokovnega področja, ki mu sicer ni dostopno; da je izvedenca praviloma treba ustno zaslišati (prim. 243. člen ZPP). Zato so "izvedenska mnenja" v netehničnem smislu, tj. analize, ki jih po naročilu strank pred sprožitvijo postopka zavarovanja z začasno odredbo pripravijo strokovnjaki, v tem postopku dopustna in dobrodošla dokazila. Ker pa na račun večje likvidnosti nujno do določene mere trpi njihova verodostojnost, jih je treba vsakokrat primerno kritično presojati. Vendar. Četudi je strokovnjaka izbrala stranka, ki njegovega mnenja v postopku tudi ne bi predložila, če ne bi bilo zanjo ugodno, to še ne pomeni, da je vsako predpravdno strokovno mnenje neverodostojno (če pojasni svojo metodo, predstavi vire svojih ugotovitev in prepričljivo utemelji svoje zaključke, je lahko podlaga za zaključke, kaj je bolj in kaj manj verjetno). Nadalje ni res, da iz poročila družbe D. "ne izhajajo konkretne kršitve in nedoslednosti, zlasti ne o domnevni goljufiji oziroma prevari dolžnika"; povzete so bila že zgoraj v tej obrazložitvi, v sklepu o zavarovanju se jim posvečata 5. (povzetek navedb predlagateljic) in 14. točka obrazložitve (o izkazanosti navedb predlagateljic), v pritožbeno izpodbijanem sklepu pa je v 11. točki obrazložitve rečeno, da se z njimi nasprotni udeleženec v ugovoru sploh ni soočil (t. p. jim vsebinsko ni nasprotoval). Tudi ne drži, da bi iz navedenega poročila izhajala samo priporočila; vsebuje tudi ugotovitve, glede katerih so predlagateljice že v predlogu trdile, da je preiskava še v teku (v odgovoru na pritožbo pa tudi, da je preiskava že končana in kakšni so njeni izsledki, vendar se pritožbeno sodišče na te novote ni oziralo).

15Sodišče prve stopnje sicer je napačno utemeljilo verjetno nevarnost težko nadomestljive škode za predlagateljice v primeru, da ne bi bila izdana začasna odredba, z utemeljitvijo, da bi bila tedaj s pritožnikovo prodajo poslovnega deleža v prvi predlagateljici dobrovernemu tretjemu, ki se je je pritožnik po ugotovitvah sodišča verjetno lotil (tj. prodaje), "močno otežena uveljavitev [upniči]ne terjatve, saj je dolžnik turški državljan", za katerega se tudi ne ve, da bi imel v Sloveniji kakšno drugo premoženje, na katero bi predlagateljice, če bodo nazadnje v vsem sporu prevladale, lahko posegle (kar je še podkrepilo z zakonsko domnevo o nevarnosti za primer potrebe uveljavitve terjatve v tujini; prim. 20. točko obrazložitve sklepa o zavarovanju; v isti smeri gredo dodatni razlogi v 13. točki obrazložitve sklepa o ugovoru). Vendar pa uveljavitev terjatve v tujini pomeni izvršbo v tujini, zadevni postopek pa se v prvi vrsti nanaša na nedenarne terjatve, od katerih tista, ki jo je treba uveljaviti pred turško arbitražo, ni takšna, da bi se sploh izvrševala (ugotovitvene in oblikovalne odločbe se ne izvršujejo, samo dajatvene se), ta pa, ki se nanaša na ničnost sklepa skupščine, na podlagi katerega je pritožnik pridobil poslovni delež v Sloveniji, prav tako ne bo predmet izvršbe (niti sojenja v tujini), se pa bi v končni posledici, tj. ob morebitnem prenehanju pritožnikovega poslovnega deleža v prvi predlagateljici, lahko uveljavila izključno in samo v Sloveniji (z vpisom spremembe v tukajšnji sodni register). Pač pa so predlagateljice že v predlogu (str. 15-16) navajale, da v primeru pridobitve deleža s strani pritožnikovega dobrovernega kupca ne bodo mogle uspešno uveljavljati posledic ničnosti, tj. prenehanja poslovnega deleža, ki ga je pritožnik pridobil s transakcijo, ki ne bi smela imeti pravnih učinkov. Temu se nasprotni udeleženec v ugovoru ni nič zoperstavljal. Predlagateljice so ničnost sklepa skupščine utemeljevale s prevaro, tj. z namernim prikazovanjem neresničnega stanja kupovalkam, tega pa zoper dobrovernega tretjega ne bi bilo mogoče uveljaviti. Samo po sebi se razume, da drugima dvema predlagateljicama ni vseeno, kdo vse je poleg njiju še družbenik prve predlagateljice. Iz tega razloga pa je verjetnost nevarnosti - iz drugih razlogov, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa - izkazana.

16Zato je pritožbeno sodišče pretežni del pritožbe zavrnilo in izpodbijani sklep delno potrdilo, kot izhaja iz II. točke izreka tega pritožbenega sklepa. Razen zaznanih pomanjkljivosti, ki jih samo odpravilo, v tem delu ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP; 2. točka 365. člena ZIZ).

17Razlog za delno ugoditev pritožbi in delno spremembo izpodbijanega sklepa (mimo očitnega preseganja vrednostnih pragov denarnih kazni iz zgoraj citiranega 226. člena ZIZ) je, da je z začasno odredbo v delu, ki je s tem pritožbenim sklepom postal pravnomočen, že v celoti poskrbljeno za terjatev, ki jo predlagateljice verjetno imajo, pred nevarnostjo, ki to terjatev verjetno ogroža. Seveda lahko sodišče "na upnikov predlog glede na okoliščine primera izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno" (276. člen ZIZ), kar pa po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru glede na njegove okoliščine očitno ni potrebno. Vse varstvo, ki ga predlagateljice potrebujejo, so že dosegle. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz prvega dela I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZIZ).

18Nadaljnji razlog delne utemeljenosti pritožbe je, da je izdana začasna odredba vedno v funkciji varstva glavnega zahtevka (to posredno izhaja iz določbe drugega odstavka 277. člena ZIZ po katerem sodišče, če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči). Stranka postopka zavarovanja z začasno odredbo je zato s stališča pravdnega postopka sicer lahko imela izdatke, ki so s pravdnim postopkom v zvezi, s čimer pa so po definiciji pravdni stroški (prvi odstavek 151. člena ZPP). V pravdnem postopku pa glede povrnitve stroškov praviloma velja načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). Predlagatelj začasne odredbe, četudi je s svojim predlogom uspel, z merodajnega stališča pravdnega postopka nima pravice do povrnitve stroškov od nasprotne stranke, če je ni premagal tudi v njem. Na tem temelji današnja odločitev o vseh stroških, prvo- in drugostopenjskih v drugem delu I. točke in v III. točki današnjega izreka (3. točka 365. člena ZIZ).

¹ Iz 24. točke obrazložitve. Uradnega prevoda te sodbe v slovenščino ni, pritožbeno sodišče pa se zanaša na prevod Službe Vlade Republike za zakonodajo (na arhivski strani Zgodo­vinska sodna praksa v slovenščini): http://svz.arhiv-spletisc.gov.si/si/zakonodaja_in_ dokumenti/zgodovinska_sodna_praksa_v_slovenscini/leta_1990_1999/index.html.
² Točka 25 obrazložitve s posodobljenimi sklici na določbe sodobne uredbe (to sprotno posodabljanje se v nadaljevanju posebej ne omenja).
³ Gl. 28. in prim. 30. točko obrazložitve.
⁴ Točki 31 in 33 obrazložitve.
⁵ Točka 37 obrazložitve.
⁶ Točka 4 izreka.
⁷ Prim. A. Nuyts v A. Dickinson in E. Lein, urednika: The Brussels I Regulation Recast, Oxford University Press, Oxford 2015, str. 370-371.
⁸ O dilemah, ali in pod katerimi pogoji je dopustno (v vsakem primeru pa izrecno) izključiti pristojnost sodišč tudi za začasne odredbe, poglobljeno A. Kerševan: Začasni ukrepi v ar­bitražnem postopku in vloga nacionalnih sodišč v postopku njihove izdaje in izvršitve, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, julij 2017, str. 44-55.
⁹ O dodatnih razlogih za isti zaključek gl. isto disertacijo na str. 52-54 in v op. 138.
¹⁰ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 538/2024 z dne 20. 11. 2024, 7. točka obrazložitve.
¹¹ Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 148/2023 z dne 29. 3. 2023, 9. in nasl. točke obrazložitve.