276. člen ZIZ

Mednarodno pristojnost sodišča države članice v primeru začasne odredbe ob sklenjenem arbitražnem sporazumu je presojalo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi Van Uden. Ker slovensko sodišče zaradi arbitražnega sporazuma ni mednarodno pristojno po drugih določbah Bruseljske uredbe, je bilo treba njegovo pristojnost utemeljiti z nacionalnimi procesnimi pravili. Za to, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo lahko izvzeto od pristojnosti sodišča, bi to moralo biti v arbitražnem sporazumu povsem jasno in nedvoumno izraženo. Verjetnost kot dokazni standard je pretežnost razlogov v prid obstoja nekega dejstva; s procesnega vidika - ki je pri začasnih odredbah zaznamovan s potrebo po hitrem in fleksibilnem odločanju, prilegajočem se okoliščinam posameznega primera -, pa verjetnost pomeni nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev iz 18. poglavja ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Pravila iz 18. poglavja ZPP v zadevah zavarovanja na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo smiselno. Smiselno pa ni v postopku zavarovanja vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedencu: da ga lahko pos

Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.

Začasna odredba kot sredstvo zavarovanja denarne terjatve temelji le na verjetno izkazani pravici oziroma verjetnosti, da terjatev obstoji (ali da bo terjatev zoper dolžnika šele nastala). Intenzivnost oziroma stopnja zavarovanja mora zato biti v sorazmerju s stopnjo prepričanja glede obstoja upnikove terjatve, ki je predmet zavarovanja. V tej fazi postopka je potrebno upoštevati, da vrednost nepremičnin znatno presega višino vtoževane terjatve, dejstvo, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko, pa utemeljuje subjektivni pogoj zavarovanja z začasno odredbo, ne pa tudi sorazmernosti zavarovanja. Zgolj višina bančnega posojila in vrednost nepremičnin pri presoji sorazmernosti ni nujno odločilnega pomena, saj je potrebno upoštevati sorazmernost med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnin, ki naj bi služile zavarovanju te terjatve. S tega vidika je predlagana začasna odredba preširoko zastavljena, saj se zavarovanje lahko dovoli le v obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj

Upnik lahko naknadno predlaga izdajo dodatne začasne odredbe po 276. členu ZIZ.

Pravilno je odločeno o dolžnikovi subjektivni nevarnosti odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki ogroža uveljavitev tožnikove terjatve. Za ta postopek so bile odločilne dejanske ugotovitve o izvedeni obsežni sečnji lesa v gozdovih, ki so bili predmet obravnavane razvezane prodajne pogodbe med pravdnima strankama. Doslej zagrožena denarna kazen (1.000,00 EUR) ni dosegla predvidenega preventivnega učinka. Ugotovljene okoliščine primera (toženčeva vztrajnost in nespoštovanje sodnih in upravnih odločb pri sečnji) opravičujejo novo - najvišjo zagroženo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR.

Tudi za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe velja učinek materialne pravnomočnosti in v njegovi posledici pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem). V skladu z 276. členom ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog res izda tudi več začasnih odredb glede na okoliščine primera in če je to potrebno. To je mogoče takrat, če upnik v pozneje vloženem predlogu navaja novo dejansko podlago, na podlagi katere bo utemeljeval obstoj zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe in kar pomeni, da bo skladno z ekvivalenčno teorijo šlo za nov predlog za začasno odredbo.

Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.

Razlogi za odstop od pogodbe ne morejo temeljiti na dejanskem stanju, ki je bilo znano strankama pred sklenitvijo aneksa. S prepovedjo dolžnikovemu dolžniku izplačati kakršenkoli znesek iz naslova unovčenje bančne garancije, je dolžniku onemogočeno, da bi bančno garancijo poskušal ponovno unovčiti. Zato ni treba dolžniku naložiti, da je dolžan takoj umakniti svoj zahtevek in da se mu začasno prepove podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev bančne garancije. Res je sicer mogoče predlagati sodišču, da izda več vrst začasnih odredb, ki niso taksativno naštete v 273. členu ZIZ. Vendar, če to ni potrebno, večih začasnih odredb ni treba izdati (argumentum a contrario).

Glede na to, da tožnica utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe na bojazni, da nepremičnina ne bo zadoščala za poplačilo grozeče škode, začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin zaradi zavarovanja povračila omenjenih zneskov pa je že izdana, bi morala tožeča stranka konkretno navesti, kolikšna je vrednost nepremičnine in vrednost že obstoječe obremenitve ter obračun, iz katerega bi bilo razvidno, da vrednost nepremičnine ne zadošča za poplačilo vseh zneskov. Narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni nujen. Sodišče ga opravi, kadar oceni, da je to smotrno in je v postopku zavarovanja prej izjema kot pravilo.

V skladu s 267. členom ZIZ je mogoče začasno odredbo izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba.Zato je mogoče tekom postopka v neki zadevi predlagati tudi več začasnih odredb o katerih mora sodišče odločiti, sodišče pa glede na okoliščine primera lahko izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno (276. člen ZIZ). Pred sodiščem prve stopnje se glede tožnikovih tožbenih zahtevkov vodita dve samostojni pravdi. Dokler se navedeni tožbi vodita samostojno in o procesnih predpostavkah za sami tožbi še ni bilo odločeno, lahko stranka predlaga izdajo začasne odredbe v vsaki od teh pravd in je dolžno sodišče o tako postavljenemu predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti po vsebini. V skladu z 274. členom ZPP sodišče opravi predhodni preizkus tožbe in v zvezi s tem izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi med drugim, da o tožbenemu zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. O navedenem (torej o tožbi sami) sodišče še ni odločalo in v času

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oz. predhodna odločitev o zavrnitvi takega predloga ni ovira za vložitev (obravnavanje) novega predloga za izdajo začasne odredbe, v kolikor gre za drugo vsebino ali če je utemelje(va)n z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oz. niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvotnem predlogu (spremenjene okoliščine). V kolikor ne gre za omenjene primere, pa sta tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi določb ZIZ upoštevni določbi ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence in o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari oziroma sklicevanja na princip res iudicata. Zgolj kasnejše dopolnjevanje navedb (istega dejanskega substrata) identitete predloga nikakor ne spreminja.

Sodišče prve stopnje je imelo pogoje za delno zavrženje predloga za zavarovanje, vendar tega ni storilo. Ko je tožečo stranko ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov rok, na kar je tožeča stranka odgovorila, bi moralo presoditi, ali je bila druga dopolnitev pravočasna in pravilna, ne post festum šteti prvo dopolnitev za prepozno. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je že s tem, ko je v predlogu zatrjevala, da so nepremičnine edino premoženje prve toženke, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo relativno visokih terjatev, utemeljila potrebo po izdaji več začasnih odredb. Dodatna začasna odredba bi bila potrebna, če že izdana ne bi dosegla svojega namena, če bi bila neuspešna. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na 267. člena ZIZ, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo pred, med in tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na sodno prakso jo je mogoče vložiti do pridobitve pravic na premoženju dolžnika, to je s prvim dejanjem izvršbe, česar tožeča stranka še ni storila.

Za presojo o tem, ali o strankini identični zahtevi za sodno varstvo že teče postopek oziroma je bilo o njej že pravnomočno odločeno, sta pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe. Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ali ugoditvi) ne ovirata obravnavanja novega predloga za izdajo začasne odredbe z drugo vsebino ali utemeljenega z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oziroma niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvem predlogu. Učinka litispendence in pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi izključujeta možnost uveljavljanja enakega zavarovanja na enaki dejanski podlagi.

Zoper sklepe o začasni odredbi v kolektivnem sporu lahko udeleženci vložijo pritožbo le skupaj s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, saj posebna pritožba med postopkom zoper začasno odrebo ni dovoljena. Delovno sodišče mora v kolektivnem sporu odločiti v senatu petih sodnikov, od katerih je eden predsednik senata, dva pa z liste kandidatov delodajalcev in dva z liste kanditatov delojemalcev. Odločanje v senatu treh sodnikov je dopusto le pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če sodišče o glavni stvari odloči v senatu treh sodnikov, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

Namen začasne odredbe je zavarovanje bodoče izvršbe, zato je predlog za izdajo začasne odredbe, ki ne služi realizaciji upnikove terjatve, neutemeljen.