12. člen ZMZPP

Predlog se zavrne.

Sodišče pravo (tudi tuje) pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje.

Mednarodno pristojnost sodišča države članice v primeru začasne odredbe ob sklenjenem arbitražnem sporazumu je presojalo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi Van Uden. Ker slovensko sodišče zaradi arbitražnega sporazuma ni mednarodno pristojno po drugih določbah Bruseljske uredbe, je bilo treba njegovo pristojnost utemeljiti z nacionalnimi procesnimi pravili. Za to, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo lahko izvzeto od pristojnosti sodišča, bi to moralo biti v arbitražnem sporazumu povsem jasno in nedvoumno izraženo. Verjetnost kot dokazni standard je pretežnost razlogov v prid obstoja nekega dejstva; s procesnega vidika - ki je pri začasnih odredbah zaznamovan s potrebo po hitrem in fleksibilnem odločanju, prilegajočem se okoliščinam posameznega primera -, pa verjetnost pomeni nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev iz 18. poglavja ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Pravila iz 18. poglavja ZPP v zadevah zavarovanja na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo smiselno. Smiselno pa ni v postopku zavarovanja vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedencu: da ga lahko pos

Razlog, da pri obstoju vzajemnosti ni mogoče govoriti o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank v običajnem smislu (ter je bil glede tega v dosedanji obrazložitvi izražen pridržek: če bi obstajali, bi bili ti bremeni sicer na vsakokratnem tožniku), je stališče, da ima tuje pravo (vsaj primarno) značaj prava in ne dejstva. Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Ker pa ugotavljanje tujega prava ni nujno preprosto, zakon ponuja pripomoček: zaprosilo ministrstvu za pojasnilo. Ta mehanizem ne bo vedno uspešen. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje. Lahko predložita o vsebini tujega prava "javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove"; ta ubeseditev zakona pa ni ovira, da bi priskrbeli tudi drugačne spoznavne vire, npr. mnenje kakšne od pravnih pisarn, ki se v ZAE ukvarjajo z gospodarskim pravom. Pomembno je, da se o vsebini tujega prava v vsakem primeru doseže zanesljivost. Šele za primer, da se vsa opisana prizadevanja izjalovijo, dolo

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn

S tem, ko je sodišče prve stopnje z navedbo zakonske podlage pojasnilo, da s pripojitvijo pripojena družba preneha, vse premoženje pripojene družbe, skupaj z obveznostmi pa preidejo na prevzemno družbo (prvi in drugi stavek tretjega odstavka 522. člena ZTD), se je hkrati opredelilo tudi do pravnega nasledstva konkretne terjatve upnika oziroma, kot pravilno izpostavi dolžnik, obveznosti. Tudi glede tujega prava velja načelo iura novit curia, kar pomeni, da tudi tuje pravo sodišče pozna. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, kot je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, je le dodatna možnost, ki jo le-to ima, in ne tudi obveznost. Ustrezno tuje pravo lahko tudi neposredno uporabi, ne da bi pridobivalo pojasnilo ali ga prevajalo.

Posledično je pritožbeno nesporno tudi, da materialnopravno podlago za odločanje v predmetnem postopku zavarovanja z začasno odredbo predstavlja Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in sveta z dne 10. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba).

Če v angleškem pravu ni pravne podlage za posebno odobritev prodajne pogodbe, s katero bi izvršitelji oporoke odtujili nepremičnine zapustnika (preden bi te sploh bile predmet dedovanja s strani dedičev), potem tudi slovensko sodišče takšne posebne odobritve ni dolžno dati oziroma zanjo ne more biti pristojno. Tudi sicer v slovenski pravni ureditvi dedovanja ni določeno, da bi izvršitelj oporoke za svoja razpolaganja (v imenu zapustnika) potreboval posebno odobritev sodišča. Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi iz zapuščine potrebuje upravitelj dediščine (kot pooblaščenec vseh dedičev, ki ga postavi sodišče - glej 145. člen ZD), vendar tudi on ne tedaj, ko ima soglasje vseh dedičev za razpolaganje, kar je tudi situacija v konkretnem primeru. Poleg tega bi bilo odobritev mogoče dati le za konkreten, že sklenjen pravni posel, torej za nazaj (naknadno) in ne za vnaprej (pred sklenitvijo pogodbe se dá dovoljenje).

Določilo ZIZ o formalnih pogojih za dovolitev izvršbe na podlagi tujega izvršilnega naslova predstavlja kasnejši zakon ter ob načelu lex posterior derogat legi priori pride v poštev uporaba tega in ne ZMZPP. Poleg tega je navedeno določilo, ki (ker) je vsebovano v izvršilnem zakonu, tudi specialnejše. Za presojo zatrjevanega zastaranja terjatve je treba uporabiti avstrijsko pravo skladno z zakonom, sicer pa je navedeno utemeljeno tudi v naravi stvari in načelu stroge formalne legalitete. Zamudne obresti so lahko zakonske ali pogodbeno dogovorjene. Za sklepanje, da gre za pogodbeno dogovorjeno obrestno mero, v spisu ni vseh relevantnih informacij. Res je sicer sodišče prve stopnje pridobilo obvestilo o tujem pravu, kjer je zakonska obrestna mera (za zamudne ali pogodbene obresti) določena kot 4%. Vendar pa je preuranjeno sklepati, da je torej obrestna mera 6% vsekakor lahko le pogodbeno dogovorjena. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, kakšna je bila zakonska obrestna mera v času izdaje izvršilnega naslova. Sodišče dolžniku ni vročilo listin pristojnega tujega organa o veljavnem pravu. Res sicer vsebina tujega prava ne predstavlja dejstev, vendar pa mora so

Fiduciarna pogodba ni oblika navidezne pogodbe. Na podlagi fiduciarne pogodbe prenosnik (fiduciant) na pridobitelja (fiduciarja) začasno prenese lastninsko pravico na stvari, slednjega pa veže obligacijskopravna zaveza iz takega posla, da pod dogovorjenimi pogoji lastninsko pravico prenese nazaj na fiducianta. Tovrstni posli so praviloma veljavni zaradi možnosti udeležencev, da prosto urejajo medsebojna obligacijska razmerja, če to ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Ker zakonsko (tipsko) fiduciarni posli niso urejeni, da bi se ob odsotnosti drugačnega dogovora ob upoštevanju dispozitivne narave zakonskih določb uporabljala zakonska ureditev, se morajo stranke o vseh sestavinah teh poslov sporazumeti same. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je fiduciarno pogodbo štelo kot obliko navidezne pogodbe. Vsebine tujega prisilnega prava (v konkretnem primeru, da preseganje praga 5 % imetništva delnic posameznega imetnika v ciljni družbi nasprotuje moldavskim prisilnim predpisom) ni mogoče ugotavljati s pričami, kot da bi šlo za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, kar je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem prime

Iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BIH je razvidno, da se posebna doba služenja v oboroženih silah BiH šteje v pokojninsko dobo (penzijski staž) in ne v zavarovalno dobo. Ker se po določbi 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino seštevajo le zavarovalne dobe, posebne dobe tožnika pa iz navedenega razloga ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določilih ZPIZ-1.

Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru finančna in izravnalna pogodba, FIP) pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala.

Na tožniku je breme, da mora, če želi uporabiti ugodnost že v tožbi dovolj prepričljivo izkazati pravila tujega prava, ki bi v istovrstnem primeru utemeljila pristojnost sodišča tuje države. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik pri tem ni uspel, ker ni uspel izkazati ustreznega pravila tujega prava.

Če izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna, mora pravdno sodišče razveljaviti sklep tudi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo spornega zneska in po pravnomočnosti izpeljati običajni kontradiktorni postopek. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, ima v nadaljnjem postopku le dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe. Kadar sodišče tuje pravo pridobi samo po uradni dolžnosti, ni nobene pravne podlage, da bi stroške prevoda obvestil o tujem pravu naložilo v plačilo eni od strank. Stroški prevoda v takem primeru predstavljajo strošek sodišča. Materialno-procesno vodstvo je treba opravljati ne glede na to, ali stranko zastopa odvetnik ali ne, kot tudi če je odvetnik sam stranka. Pač pa materialno-pravnega vodstva sodišču ni treba opravljati, kadar na neko nedoslednost/pomanjkljivost stranko opozori že nasprotna stranka.

Določba 26. člena ZMZPP določa pravilo o uporabi prava, po katerem se presoja terjatev oziroma dolg le za učinek odstopa terjatve za dolžnika, ki ni sodeloval pri odstopu (v konkretnem primeru torej glede vprašanja, kakšen je učinek odstopa terjatve na položaj tožene stranke kot dolžnika). Tega pravila pa ni mogoče uporabiti za vprašanje dopustnosti in veljavnosti odstopa terjatve v razmerju med odstopnikom terjatve in toženo stranko kot prevzemnikom terjatve, ki sta oba tuji pravni osebi z območja ZDA. Glede tega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravo, veljavno na območju ZDA.

Tožena stranka gradi svoj pritožbeni očitek na napačnem materialnopravnem izhodišču, da velja za vsebino tujega prava pravilo o dokaznem bremenu. Iz 1. odstavka 12. člena ZMZPP – izhaja, da tudi glede vsebine tujega prava velja pravilo iura novit curia, kar pomeni, da opustitev predložitve prevodov o vsebini tujega prava ne more imeti za posledico zaključka, da stranka vsebine tujega prava ni dokazala. Vstop tretje osebe v zavezo poleg dolžnika ne vpliva na tek zastaranja terjatve, ki jo ima upnik do dolžnika. Čas, ko je dolgoval samo glavni dolžnik, se prišteje času, ko je poleg glavnega dolžnika dolgoval tudi pristopnik k dolgu. V spornem procesnem sklepu, s katerim je sodišče pravdnima strankama naložilo, da poskrbita za prevod dopisa v zvezi z vsebino nemškega prava v nemški jezik, je sodišče razkrilo začasno pravno kvalifikacijo spornega razmerja, kar je sicer sestavni del sodnikovega dela, ko ugotavlja možne pravne podlage spornega razmerja. Zato ni šlo za prejudiciranje v zadevi. Sploh pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da gre za pristop k dolgu, izčrpno obrazložilo v sodbi. Ta obrazložitev pa je bila tudi predmet pritožbenega preizkusa.

ZGD ne izpostavlja avtomatične odgovornosti obvladujoče družbe za obveznosti odvisne družbe, saj je odvisna družba kljub temu pravno samostojna družba.

Tožnica je pri hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobila pravico do predčasne pokojnine z odločbo z dne 5. 9. 1990 (pred 8. 10. 1991). Iz tega razloga pogoji za preračun predčasne pokojnine (tako da bi ji sorazmerni del pokojnine za dobo, prebito v Sloveniji, priznal toženec, določeni v 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško) niso izpolnjeni, četudi je tožnica po letu 1990 nadaljevala z delom, saj ji je bila z odločbo hrvaškega nosilca z dne 22. 3. 1993 na novo določena pokojnina ponovno priznana le za naprej (od 1. 1. 1993 dalje), odločba za dne 5. 9. 1990 pa z odločbo z dne 22. 3. 1993 tudi ni bila odpravljena, temveč razveljavljena.

Ker sta sedeža obeh pravdnih strank v državah članicah Evropske unije, je treba za vprašanje vročanja uporabiti Uredbo sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29.5.2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah.