63. člen ZPP

Za potrebe določitve stvarne pristojnosti po 8. točki 32. člena ZPP je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali gre za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zato je v obravnavanem primeru, ko je spor nastal zaradi prerekanja terjatve v postopku osebnega stečaja, podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča na podlagi 8. točke drugega odstavka 32. člena ZPP, četudi spor po svoji naravi ne predstavlja gospodarskega spora.

Če bo upnik s tožbo uspel, bo z izterjanim zneskom povečal stečajno maso. Torej zahtevek (lahko) vpliva na obseg stečajne mase, zato upnik utemeljeno navaja, da gre za postopek, ki je nastal med ali v zvezi s stečajnim postopkom.

Izvršba je bila glede spornih premičnin ustavljena, izvršilni postopek ne teče in zato odločitev v obravnavani zadevi na tek izvršilnega postopka ne more vplivati. Ker so bila razveljavljena že opravljena dejanja, tudi v tem delu odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati na izvršilni postopek. Z ustavitvijo izvršbe in razveljavitvijo opravljenih dejanj je z vidika izvršilnega postopka že nastopila obveznost vračila zarubljenih premičnin.

Za sojenje v sporu, ki nastane med stečajnim postopkom, je izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Postopek osebnega stečaja se je začel s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Mariboru, St .../2021 in sicer dne 23. 12. 2021. Tožba v tej zadevi je bila vložena 3. 2. 2023. Iz tega sledi, da gre za spor, začet med stečajnim postopkom. Ker stečajni postopek vodi Okrožno sodišče v Mariboru, je to sodišče po prej navedenem pravilu pristojno tudi za odločanje o tožbi, vloženi v tej zadevi.

V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS za postopke, povezane s postopkom osebnega stečaja, določba 6. točke 483. člena ZPP in smiselno enako določba 8. točke drugega odstavka 32. člena ZPP ne velja, če ni podan kateri od drugih razlogov iz 481. do 484. člena ZPP za uporabo pravil v gospodarskih sporih, kar pa zaenkrat ni podan.

Okrožno sodišče v Ljubljani, ki se je s sklepom izreklo za krajevno nepristojno, ni krajevno nepristojno sodišče, saj je njegova izključna krajevna pristojnost predvidena v 57. členu ZPP. Samo sodišče, ki (lahko) misli, da ni krajevno pristojno, se namreč po določbah prvega in drugega odstavka 22. člena ZPP lahko izreče za krajevno nepristojno ter zadevo odstopi v reševanje krajevno pristojnemu sodišču

Pravilo, vsebovano v 63. členu ZPP, je po presoji višjega sodišča potrebno razlagati restriktivno. Atrakcija krajevne pristojnosti namreč nima smisla v primeru spora, ki sploh nima zveze s stečajem, čeprav časovno sovpada s stečajnim postopkom. Tudi za določanje krajevne pristojnosti mora biti spor v zvezi s stečajem, da bi ga bilo smiselno približati stečajnemu postopku. Subjektivno zvezo s stečajem sicer res imajo vse pravde, v katerih je stečajni dolžnik pravdna stranka (kot v obravnavanem primeru, ko je stečajni dolžnik drugi toženec), vendar samo to dejstvo za pravilo o pristojnosti ne zadostuje. Potrebno je še, da imajo tožbeni zahtevki svojo podlago v stečajnem postopku oziroma je del dejanske podlage teh tožb dejstvo, da je v teku stečaj.

Spor med dolžnikom in upnikom o nedopustnosti izvršbe ne predstavlja spora o stvarnih pravicah, zato glede uporabe postopka v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti objektivnega kriterija iz drugega odstavka 481. člena ZPP.

Ocena sodišča prve stopnje, da je spor o izločitveni pravici, spor, ki je v zvezi s stečajnim postopkom, je pravilna.

Sodišče se zmotno sklicuje na stališče, ki je bilo oblikovano v starejši sodni praksi, da je odločilno merilo koneksnosti, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljeno terjatvijo in stečajnim postopkom. Vzročna zveza med odškodninsko terjatvijo, ki jo tožeča stranka proti toženima strankama uveljavlja in stečajnim postopkom, ni podana v tem pomenu, da bi bil začetek stečajnega postopka eden od objektivnih elementov abstraktnega dejanskega stanu uveljavljenega zahtevka. Začetek stečajnega postopka nad družbo ni razlog, ki bi vplival na očitek tožeče stranke toženima strankama, da nista poslovala v skladu z določili ZZPPIPP postopkih zaradi insolventnost, ki določajo odškodninsko odgovornost članov poslovodstva. Tožeča stranka je namreč izrecno pojasnila, da ne uveljavlja odškodninske odgovornosti toženih strank na podlagi 42. člena ZFPPIPP, ampak na podlagi 263. člena ZGD-1.

V skladu s 63. členom ZPP je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Po tem določilu je odločilno merilo koneksnosti možen vpliv odločitve v sporu na stečajno maso.

Pravilno je uporabilo določbo 84. člena ZZZDR ter se utemeljeno sklicevalo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2016: "da preklic darilne pogodbe ne bo utemeljen kadar causa darila ne temelji na zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, temveč vsebuje številne druge primesi ter da te druge primesi celo prevladujejo".

V sporih, ki nastanejo zaradi izvršilnega postopka, je v skladu s 63. členom ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, ki opravlja izvršbo (to je okrajno), ali sodišče, na območju katerega je sodišče, ki opravlja izvršbo (to je okrožno). Faza predhodnega preizkusa tožbe se konča, ko sodišče uspešno vroči tožbo toženi stranki v odgovor.

Po določbi 63. člena ZPP, ki določa izključno pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. V citirani določbi je tako jasno določeno, da je za spore, ki nastanejo med stečajnim postopkom podana izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek.

Pravdni stranki prebivata v različnih državah članicah Evropske unije. In sicer tožnik v Sloveniji, toženec pa v Italiji. Ker sta ti državi obe članici Evropske unije, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Uredbo EU št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

63. člen ZPP določa, da je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Povzeta določba je jasna. Sodišče, ki vodi stečajni postopek, je izključno krajevno pristojno za sojenje v vseh pravdah, ki se začnejo po začetku stečajnega postopka. ZPP zveze s stečajnim postopkom za pravde začete po začetku stečajnega postopka ne zahteva. Koneksnost s stečajnim postopkom je treba upoštevati le v pravdnih postopkih, ki so začeti pred stečajnim postopkom.

ZPP v 63. členu določa, da je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Iz te določbe izhaja, da isto (okrožno) sodišče vodi stečajni postopek in odloča v sporih v zvezi s tem postopkom. Posplošena navedba tožeče stranke, da naj bi se sodeča sodnica in sodnica, ki vodi stečajni postopek, poznali, bili kolegici, tudi ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v objektivno nepristranskost sojenja.

V primeru pravdnega postopka, ki se je začel kot izvršilni postopek na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, faza predhodnega preizkusa tožbe sega do vročitve prve pripravljalne vloge (dopolnitve tožbe) tožeče stranke toženi stranki, saj iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi narava spora (največkrat) še ni razvidna. Le takrat, ko stečajni postopek že teče, ta "pritegne" pravdni postopek, ki se začne med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom. Krajevna pristojnost sodišča se po 63. členu ZPP določi le takrat, kadar so nastali učinki začetka stečajnega postopka pred vložitvijo tožbe (oziroma pred vložitvijo predloga za izvršbo v primeru pravdnega postopka, ki se je začel kot izvršilni postopek na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine).

Dogovor med tretjim in upnikom, da bo tretji poravnal upniku dolgove izbrisane družbe, ni nemoralen in v nasprotju s prisilnimi predpisi, ampak ima dopustno kavzo.

63. člen ZPP se uporablja tudi za spore, ki nastanejo med izvrševanjem sklepa o zavarovanju. Za sojenje v sporih, ki nastanejo med izvršilnim postopkom, je izključno pristojno sodišče, ki vodi izvršilni postopek. ZIZ sicer razlikuje med prisilno izvršitvijo terjatev (na temelju izvršilnih naslovov) in pa postopki za zavarovanje terjatev, vendar pa ima odločba, izdana v postopku zavarovanja, učinek sklepa o izvršbi. Prav zaradi izvrševanja zgoraj citiranega sklepa o začasni odredbi pa se je začel predmetni spor. Iz tega sledi, da do predmetnega spora ni prišlo med postopkom zavarovanja ali zaradi postopka zavarovanja, pač pa med postopkom izvršbe oziroma zaradi postopka izvršbe izdane začasne odredbe. Vendar to ni edini razlog za takšno odločitev. Ne glede na to, ali se pravdni postopek za ugotovitev nedopustnosti vodi zato, ker se je prej vodil postopek izvršbe, ali zato, ker se je prej vodil postopek zavarovanja, je njegova vsebina v bistvenem delu enaka. Zato je prav, da se uporabijo tudi enaka pravila o pristojnosti sodišča.