VSL Sklep III Cp 1130/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 3.334,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Ozadje spora in odločitev sodišča prve stopnje

1Pravdne stranke so družbeniki družbe A., d. o. o. (tožnika imata vsak po 22,5 %, toženec pa 55 % poslovni delež). Toženec je svoj poslovni delež kupil od družbe B. Tožnika trdita, da je bila kršena njuna predkupna pravica, določena v družbeni pogodbi družbe A. d. o. o. in 481. členu ZGD-1.¹ Zahtevata razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža in sklenitev takšne pogodbe z njima. Pristojnost slovenskega sodišča opirata na dogovor o pristojnosti, vsebovan v izpodbijani pogodbi o prenosu poslovnega deleža, in na določbo 25. člena Uredbe 1215/2012.²

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zadevi. Že opravljena pravdna dejanja je razveljavilo in tožbo zavrglo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da pristojnost slovenskega sodišča ne more temeljiti na 25. členu Uredbe 1215/2012, ker tožnika nista stranki pogodbe o prenosu poslovnega deleža. Podana je splošna pristojnost po toženčevem stalnem prebivališču (Malta).

Povzetek navedb iz pritožbe in odgovora na pritožbo

3Tožnika, ki sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP,³ pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep razveljavi. Trdita, da se sodišče ni opredelilo do drugih možnosti določitve pristojnosti po Uredbi 1215/2012. Iz tožbe izhajajo vse okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča po 1. točki 7. člena Uredbe 1215/2012. Spor se nanaša na pogodbeno razmerje, kraj izpolnitve obveznosti pa je v Sloveniji, saj je pogodbo o prenosu poslovnega deleža mogoče realizirati le s sodelovanjem slovenskih organov (notar, sodni register). Četudi tožnika nista stranki pogodbe o prenosu poslovnega deleža, s tožbo zahtevata sklenitev iste pogodbe, torej pogodbe pod istimi pogoji (pogoji, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča). Dogovor o pristojnosti učinkuje tudi na kasnejše družbenike. Po praksi Sodišča EU lahko sporazum o pristojnosti učinkuje tudi za tretjo osebo, ki je pridobila pravice in obveznosti pogodbene stranke.

4Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe glede 7. člena Uredbe 1215/2012 nedovoljene pritožbene novote, da ne gre za spor v zvezi s pogodbenim razmerjem (pritožnika se sklicujeta na zakonito predkupno pravico) in da prorogacijska klavzula ne ustvarja nobenih upravičenj za tretje osebe.

Glede utemeljenosti pritožbe

5Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

6Po 29. členu ZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).

7Obravnavani spor, ki je spor z mednarodnim elementom (pravdne stranke imajo stalno prebivališče v različnih državah članicah EU⁴), sodi v področje uporabe Uredbe 1215/2012. Izpodbijana odločitev o nepristojnosti slovenskega sodišča ima podlago v splošnem pravilu o mednarodni pristojnosti, po katerem je pristojno sodišče tiste države članice, kjer ima toženec stalno prebivališče (4. člen Uredbe 1215/2012). To splošno pravilo dopolnjujejo pravila o izbirni (posebni) pristojnosti (7. do 9. člen), varovalni pristojnosti (10. do 23. člen), izključni pristojnosti (24. člen), prorogirani pristojnosti (25. člen⁵) in pristojnosti na podlagi tihe privolitve (26. člen). Tožnika sta se sklicevala na prorogirano pristojnost, ki sodi med izključne pristojnosti, v pritožbi pa se sklicujeta tudi na pristojnost po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti, ki sodi med izbirne pristojnosti.

8Sodišče prve stopnje je skladno s 27. členom Uredbe 1215/2012⁶ preizkusilo izključno pristojnost slovenskega sodišča in pravilno ugotovilo, da ta ni podana. Iz prakse Sodišča EU⁷ izhaja, da so izključne pristojnosti izjema od splošne pristojnosti po sedežu oziroma prebivališču toženca, zato se ne smejo razlagati širše kot zahteva njihov cilj. V primeru izključnih pristojnosti so namreč stranke prikrajšane za izbiro sodišča.⁸ Ozko razlago izključnih pristojnosti terja tudi zahteva po predvidljivosti in pravni varnosti.⁹ Sledeč cilju pravne varnosti Uredba 1215/2012 tožniku omogoča, da zlahka ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, tožencu pa, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožen.¹⁰

9Glede na načelo restriktivne razlage pravil o pristojnosti, ki odstopajo od splošnega pravila, po katerem je prebivališče toženca glavni kriterij za določitev pristojnosti, pristojnosti slovenskega sodišča ni mogoče utemeljiti s klavzulo o pristojnosti, ki je bila vključena v pogodbo o prenosu poslovnega deleža¹¹, sklenjeno med B.¹² in tožencem. Tožnika nista stranki te pogodbe, niti nista vstopila v vse pravice in obveznosti ene od strank pogodbe (nista njena pravna naslednika).¹³ Na učinke dogovora o pristojnosti se sklicujeta kot tretji osebi, zoper toženca, ki ga sklenjeni dogovor zavezuje le v razmerju do sopogodbenika. Pristojnosti na podlagi 25. člena Uredbe 1215/2012 tudi ni mogoče utemeljiti z bodočo pogodbo, ki bi vsebovala takšno prorogacijsko klavzulo, kot jo vsebuje izpodbijana pogodba o prenosu poslovnega deleža, torej s pogodbo, katere sklenitev tožnika zahtevata s tožbo. Družbena pogodba (o ustanovitvi d. o. o.) je pogodba z dvojno naravo – obligacijsko in statusno, zato pravila o učinku prorogacijske klavzule iz družbene pogodbe¹⁴ (določbe družbene pogodbe zavezujejo tudi družbenike, ki pri njeni sklenitvi niso sodelovali) ni mogoče analogno uporabiti tudi za prorogacijsko klavzulo, dogovorjeno v (izključno) obligacijskem pravnem poslu, ki praviloma ustvarja pravice in obveznosti le med pogodbenima strankama.

10Drži navedba iz odgovora na pritožbo, da se pritožnika na 1. točko 7. člena Uredbe 1215/2012 prvič sklicujeta v pritožbi, ne pa tudi navedba, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Pristojnost se po uradni dolžnosti presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP). Tožnika sta v tožbi podala navedbe, ki so sodišču prve stopnje narekovale preizkus mednarodne pristojnosti tudi na podlagi drugih določb Uredbe 1215/2012. Tudi 1. (a) točke 7. člena, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v drugi državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča na podlagi 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012, je to presojo opravilo pritožbeno sodišče. Gre za pravno vprašanje, na podlagi tožbenih navedb, o katerih se je toženec izjavil. Do navedb o pristojnosti na podlagi 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 pa se je celo izrecno opredelil v odgovoru na pritožbo.

11Termin „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ se razlaga evroavtonomno¹⁵ (neodvisno od nacionalnega prava), bistvena okoliščina, ki ga opredeljuje, je „prostovoljen sprejem obveznosti“¹⁶. Praksa Sodišča EU omogoča širšo razlago termina od razlage, za katero se zavzema toženec. Za takšen spor gre tudi, če zahtevek uveljavlja tretja oseba, ne le stranka pogodbe.¹⁷ V okvir sporov, za katere se uporablja 1. (a) točka 7. člena Uredbe 1215/2012, niso zajeti le spori na izpolnitev pogodbe, temveč tudi spori zaradi kršitve pogodbe. Ni odločilna pogodba, katere sklenitev se s tožbo šele zahteva, temveč podlaga za tožbo. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali je tožbeni zahtevek v zvezi s prostovoljno prevzetimi obveznostmi toženca.

12Nepravilna je navedba v odgovoru na pritožbo, da tožnika s tožbo uveljavljata (le) kršitev zakonite predkupne pravice družbenikov. Po tožbenih trditvah je bila s sklenitvijo pogodbe o prenosu poslovnega deleža kršena predkupna pravica tožnikov, dogovorjena v pogodbi o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo družbe A., d. o. o. (priloga A15). V tej družbeni pogodbi, ki ureja (tudi) razmerja med družbeniki družbe A., d. o. o., in katere določbe so družbeniki (tudi družba B.) prostovoljno sprejeli, je glede predkupne pravice določeno, da mora družbenik pred odsvojitvijo poslovnega deleža o svoji nameri obvestiti druge družbenike, in da drugi družbeniki lahko odkupijo poslovni delež v roku 30 dni od obvestila, pod pogoji iz obvestila. Vsak prenos poslovnega deleža, ki ni skladen s postopkom in pogoji iz te pogodbe, je neveljaven in nima pravnih učinkov (04.08 - 04.12. členi družbene pogodbe). Obveznost za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža z družbenikom kot predkupnim upravičencem ima podlago v družbeni pogodbi. Tožnika s tožbo varujeta svoj interes za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz družbene pogodbe. Razlog za tožbeni zahtevek je torej povezan z obstojem družbene pogodbe, oziroma z neizpolnitvijo (kršitvijo) obveznosti, ki izvira iz te pogodbe. Družbena pogodba je pogodba v smislu 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012.

13Pri presoji pristojnosti glede na kraj izpolnitve pogodbene obveznosti je treba odgovoriti še na zadnje relevantno vprašanje: kje je kraj izpolnitve zadevne obveznosti iz družbene pogodbe. Nanj je mogoče odgovoriti s pomočjo pristopa, ki ga je utemeljilo Sodišče EU¹⁸: (1) odločilen je kraj izpolnitve tiste obveznosti, ki se uveljavlja s tožbo, in (2) kje je kraj izpolnitve te obveznosti, je treba ugotoviti po tistem materialnem pravu, po katerem se presoja vsebina sporne pogodbe. Sedež družbe A., d. o. o. je v Sloveniji, zato je na podlagi 3. točke 4. člena Uredbe Rim I¹⁹ mogoče ugotoviti, da je družbena pogodba v najtesnejši zvezi s slovenskim pravom. Ker se za družbeno pogodbo uporablja slovensko pravo, se kraj izpolnitve pogodbene obveznosti – tj. obveznosti skleniti pogodbo o prenosu poslovnega deleža z drugim družbenikom, ki je predkupni upravičenec, določi skladno s slovenskim pravom, torej skladno z določbami OZ.²⁰ Dejstvo, da ima tožba predkupnega upravičenca zaradi kršitve predkupne pravice oblikovalni (zahtevek za razveljavitev pogodbe, s katero je kršena predkupna pravica) in dajatveni del (zahtevek, da kupec iz razveljavljene pogodbe z njim sklene novo pogodbo pod enakimi pogoji), ne terja drugačne presoje. Pomemben je namen uveljavljanja predkupne pravice, oziroma cilj pravde: sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji s predkupnim upravičencem.²¹

14Dolžnik je dolžan izpolniti obveznosti, upnik pa sprejeti izpolnitev v kraju, ki je določen s pravnim poslom ali z zakonom (prvi odstavek 294. člena OZ). Če kraj izpolnitve ni določen in ga tudi ni mogoče določiti niti po namenu posla, po naravi obveznosti ali po drugih okoliščinah, je treba obveznost izpolniti v kraju, v katerem je imel dolžnik ob nastanku obveznosti sedež oziroma prebivališče (drugi odstavek 294. člena OZ). Kraj izpolnitve obveznosti v družbeni pogodbi ni določen. Pogodba o prenosu poslovnega deleža se lahko sklene kjerkoli, tudi pred notarjem v tujini. Pritožnika ne pojasnita, zakaj lahko pogoje za sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža iz tretjega odstavka 481. člena ZGD-1,²² preveri le slovenski notar. Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine (225. člen ZPP, v zvezi z 19. členom ZSReg²³ in 42. členom ZNP-1²⁴). Če se zahteva vpis na podlagi tuje listine, mora biti predlogu priložen tudi prevod listine v slovenski jezik, ki ga je overil sodni tolmač (drugi odstavek 3. člena Uredbe²⁵). Predmet vtoževane obveznosti je sklenitev pogodbe, ne njena realizacija, zato kraja vpisa spremembe družbenika v sodni register ni mogoče enačiti s krajem izpolnitve vtoževane obveznosti. Vtoževana nedenarna obveznost je glede na drugi odstavek 294. člena OZ iskovina – izpolni se v kraju dolžnikovega prebivališča.

15Enako kot po pravilu o splošni pristojnosti sodišča je tudi po pravilu iz 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno sodišče države, kjer ima toženec prebivališče. Odločitev, da slovensko sodišče ni pristojno za odločitev o sporu, je pravilna. Posledično je pravilna, s pravno podlago v tretjem odstavku 18. člena ZPP, tudi odločitev o razveljaviti opravljenih pravdnih dejanj in zavrženju tožbe.

Odločitev pritožbenega sodišča in pritožbeni stroški

16Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita stroške v zvezi z njo sama, tožencu pa sta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, dolžna povrniti njegove pritožbene stroške. Ti zajemajo 4.500 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 2.700 EUR za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/2 v zvezi s tar. št. 19/1 OT,²⁶ 2 % oziroma 1 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV. Ker posvet s stranko ni samostojna storitev (gre za storitev, zajeto v storitvi po tar. št. 22/2 OT), toženec v zvezi s to storitvijo ni upravičen do posebne nagrade. Znesek 3.334,26 EUR sta tožnika dolžna tožencu plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo (378. člen v zvezi z 299. členom OZ).

¹ Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006, s spremembami in dopolnitvami. Če z družbeno pogodbo ni določeno drugače, imajo družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu poslovnega deleža prednost pred drugimi osebami (četrti odstavek 481. člena ZGD-1). Družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, mora druge družbenike pisno obvestiti o nameravani prodaji in pogojih prodaje ter jih pozvati, da mu morebitni kupec sporoči svojo pripravljenost za nakup v enem mesecu od prejema obvestila (peti odstavek 481. člena ZGD-1).
² Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. december 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev).
³ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Tožnika imata stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, toženec pa na Malti.
⁵ Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti je sklenjen: v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama, ali mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.
⁶ Če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so v skladu s 24. členom izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.
⁷ Sodišče EU je v pravnem redu EU pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, njegove odločitve o predhodnih vprašanjih so za nacionalna sodišča držav članic zavezujoče. Razlago pravila prava EU sodišče poda na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
⁸ Glej sodbi Sodišča EU C-417/15, C-605/14.
⁹ V uvodni izjavi 15 Uredbe 1215/2012 je navedeno, da bi morala biti pravila o pristojnosti čim bolj predvidljiva in da morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Po uvodni izjavi 16 Uredbe 1215/2012 bi morala poleg pristojnosti glede na prebivališče toženca obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni mogoče predvideti.
¹⁰ Glej sodbo Sodišča EU C-337/17.
¹¹ Iz 2.2 člena pogodbe izhaja, da se stranki strinjata, da bodo slovenska sodišča izključno pristojna za odločanje v vseh sporih in o vseh zahtevkih, ki bi nastali v zvezi s to pogodbo.
¹² Po tožbenih navedbah je bil toženec edini družbenik družbe, ki je bila 20. 3. 2019 izbrisana iz sodnega registra na Cipru.
¹³ O prorogacijski klavzuli oziroma njenih učinkih glej sodbe Sodišča EU C-543/10, C-368/16, C-436/16, C-803/18, (združene zadeve) C-345/22, C-346/22 in C-347/22, C-519/19.
¹⁴ Pritožnika ne trdita, da bi pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo družbe A., d. o. o. vsebovala dogovor o pristojnosti.
¹⁵ Načelo evroavtonomne razlage je eno temeljnih načel razlage Uredbe 1215/2012, s pomočjo katerega se zagotavlja enotna uporaba v vseh državah članicah.
¹⁶ Glej A. Galič: Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten, 2007, št. 1, str. 187 – 216.
¹⁷ Čeprav uporaba pravila o posebni pristojnosti, ki je določeno za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji ne zahteva sklenitve pogodbe, vseeno predpostavlja obstoj pravne obveznosti, ki jo je ena stranka v korist druge svobodno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke (glej npr. sodbe Sodišča EU C-419/11, C-375/13, C-572/14, C-25/18). V sodbi C-337/17 je Sodišče EU razsodilo, da v postopku po paulijanski tožbi, s katero imetnik pogodbene terjatve zahteva, da se ugotovi, da dejanje njegovega dolžnika, ki je zanj domnevno škodljivo in s katerim je dolžnik premoženje odsvojil tretji osebi, zanj ne učinkuje, velja pravilo o mednarodni pristojnosti iz 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012.
¹⁸ Glej A. Galič: Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten, 2007, št. 1, str. 187 – 216.
¹⁹ Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008
o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja. Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 1 ali 2, se uporablja pravo te druge države (3. točka 4. člena Uredbe Rim I).
²⁰ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
²¹ Oblikovalnemu zahtevku je mogoče ugoditi le, če je skupaj z njim postavljen tudi dajatveni zahtevek (ta nadomešča kondikcijske zahtevke iz razveljavljene pogodbe). Glej OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 320.
²² Po tej določbi notar pred sestavo notarskega zapisa o odsvojitvi poslovnega deleža preveri, ali so podani razlogi za omejitev pri pridobitelju poslovnega deleža iz 1. do 3. točke prvega odstavka 10.a člena tega zakona. Če notar ugotovi, da obstajajo razlogi za omejitev iz prejšnjega stavka, mora sestavo notarskega zapisa odkloniti.
²³ Zakon o sodnem registru, Ur. l. RS, št. 13/94, s spremembami in dopolnitvami.
²⁴ Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019.
²⁵ Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register, Ur. l. RS, št. 43/2007, s spremembami in dopolnitvami.
²⁶ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.