294. člen OZ

Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine (225. člen ZPP, v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1). Če se zahteva vpis na podlagi tuje listine, mora biti predlogu priložen tudi prevod listine v slovenski jezik, ki ga je overil sodni tolmač (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Predmet vtoževane obveznosti je sklenitev pogodbe, ne njena realizacija, zato kraja vpisa spremembe družbenika v sodni register ni mogoče enačiti s krajem izpolnitve vtoževane obveznosti. Vtoževana nedenarna obveznost je glede na drugi odstavek 294. člena OZ iskovina – izpolni se v kraju dolžnikovega prebivališča. Enako kot po pravilu o splošni pristojnosti sodišča je tudi po pravilu iz 1. (a) točke 7. člena Uredbe 1215/2012 za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno sodišče države, kjer ima toženec prebivališče.

Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.

S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je toženec zoper računa vložil ugovora, toženec smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Pri razmerju med pravdnima strankama gre glede opreme za posodbeno pogodbo, to je pogodbo, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Na podlagi določila 583. člena OZ pa je vrnitvena dolžnost prinosniška dolžnost, kraj vrnitve pa je sedež upnika. Zato je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec svojo obveznost vrnitve opreme dolžan izpolniti tako, da tožnici omogoči prevzem opreme na svojem prebivališču, napačen. Ker toženec opreme ni vrnil, ampak jo je dal le na razpolago, tožnica utemeljeno zahteva njeno plačilo.

S pogodbo o poravnavi osebe med katerimi je spor z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošna določila OZ o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega, med drugim tudi pravilo sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb, ki pa ne velja v primeru, če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Tožena stranka je bila skladno s sklenjeno poravnavo dolžna tožeči stranki najaviti prevzem in šele, če bi to storila v dogovorjenem roku, pa ji tožeča stranka vozila ne bi dostavila na dogovorjeni kraj, bi ji lahko očitala kršitev pogodbene obveznosti.

Predlog se zavrne.

V izreku opredeljeno obveznost izročitve premičnin tehničnega lesa - kostanja cca 60 m3, ki se nahaja na travniku, je pravilno razumeti v povezavi z obrazložitvijo sodbe, iz katere izhaja, da gre za travnik na dolžnikovem sedežu. Tekom postopka pridobitve izvršilnega naslova o predmetu obveznosti ni bilo nobenega dvoma, kateri les je predmet spora. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je bilo sporno le njegovo lastništvo. Zadošča, da je predmet določljiv (drugi odstavek 34. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Elementi v sodbi, ki se nanašajo na opredelitev vrste, količine in lokacije lesa dopuščajo njegovo individualizacijo.

Tožbeni zahtevek, po katerem naj se pogodbene obresti obračunajo po bančni obrestni meri za potrošniške kredite, kot jo je uporabljala N., d. d., je določen.

Pri določanju višine penalov premoženjsko stanje dolžnika ni relevantno. Za omejitev sodnih penalov na najvišji skupni znesek ni podlage. Nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov ni mogoče ugotavljati že ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov. Ob izdaji takega sklepa o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bo dolžnik svojo obveznost izpolnil oziroma kdaj bo upnica vložila predlog za izvršbo in s tem ustavila tek določenih sodnih penalov. Dolžnik vseskozi zatrjuje svojo pripravljenost izpolnjevati obveznosti iz sodne poravnave in navaja razloge na strani upnice, zakaj tega ne izpolnjuje, to pa ni zatrjevanje izpolnjevanja obveznosti.