VSL Sodba I Cp 611/2025

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

v II. točki izreka tako, da se znesek odškodnine iz I. točke izreka, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku, zviša za 10.000 EUR (na 78.398,95 EUR) in

- v III. točki izreka tako, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 46,70 % njegovih pravdnih stroškov, toženec pa tožniku 53,30 % njegovih pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta ter se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 105 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo odškodnine v v višini 68.398,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 52,80 % njegovih potrebnih pravdnih stroškov, toženec pa tožniku 47,20 % pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik izpodbija zavrnil del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh individualnih okoliščin primera, zaradi katerih mu pripada višja odškodnina. Škodni dogodek mu je pustil trajna prikrajšanja tako na poklicnem kot zasebnem področju. Ob nezgodi je bil star 43 let, torej na višku svojih delovnih zmožnosti. Po nesreči pa je postal invalid I. kategorije in trajno nezmožen za vsakršno delo, zato je ogrožena tudi njegova eksistenca. Prikrajšan je pri vseh aktivnosti, ki jih je počel pred nesrečo. Odmerjena odškodnina je za več kot polovico manjša od odškodnin, priznanih v primerljivih zadevah. Uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje njegovega zobozdravnika glede razlogov, zakaj mu še ni bil vgrajen protetični vsadek. Opozarja na odločbo I Cp 1277/2020, kjer je bila pri izgubi zob priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Navaja, da iz izpisa njegovega zdravstvenega kartona, ki ga je priložil, izhaja, da je pri osebni zdravnici opravil 69 pregledov, zato bi mu moralo sodišče iz naslova prevoznih stroškov priznati še dodatnih 202,40 EUR. Sodišče prve stopnje je že v maju 2022 s prvotno sodbo odmerilo identično odškodnino, čeprav je bila povprečna neto plača takrat nižja; torej mu je bila sedaj dejansko odmerjena nižja odškodnina.

3Toženec sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži v plačilo stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpostavlja sodbo II Ips 182/2015 z dne 8. 12. 2016, iz katere izhaja, da soprispevek lahko narekuje vsako dejanje, ki je po obče sprejemljivih pravilih v okoliščinah konkretnega primera takšne narave, da ob izkazanem prispevku k škodi pomeni njegovo premalo skrbno ravnanje, ter sklep in sodbo II Ips 133/2019 z dne 2. 10. 2020, da načelo zaupanja v prometu ne velja absolutno, temveč je korigirano z načelom defenzivne vožnje. Po tem načelu mora udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev in mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Navaja, da iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj tožencu ni uspelo dokazati tožnikovega vijuganja. Sodba glede tega nima razlogov in se je ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glavni vzrok za nesrečo je bil ta, da je tožnik nenadoma zavil v svojo levo in trčil v toženca. Približno pol metra je tista varna razdalja, da se dva kolesarja srečata. Izvedenec A. A. je njegovemu matematičnemu izračunu pritrdil. To pomeni, da nobeni stranki niti ne bi bilo treba zapeljati skrajno na svojo desno stran, kar je sicer toženec storil, tako da je bila med njima še večja razdalja kot pol metra. Stališče izvedenca, da bi moral tožnik zapeljati na svoji skrajni desni strani celo na pločnik za pešce, ne vzdrži zgoraj navedene logične in matematične preizkušnje; navedeno bi namreč pomenilo, da na kolesarski stezi tudi ne bi bilo mogoče prehitevanje, čeprav je celo tožnik sam izpovedal, da so se prehitevali. Izvedenec je potrdil, da je srečanje nasproti celo manj presenetljivo kot prehitevanje, pri katerem ne vidiš vozila za seboj. V postopku je uveljavljal tudi soprispevek tožnika, ker ta na kolesu ni nosil kolesarske čelade in ker je bila pri njem ugotovljena prisotnost alkohola v krvi, kar sta okoliščini, ki v sodni praksi povzročata deljeno odgovornost. Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo s sklicevanjem na sklep VSL I Cp 2023/2022. Poudarja, da glede na razveljavitev prve odločitve o teh ugovorih toženca še ni bilo pravnomočno odločeno. Iz sodne prakse izhaja, da je splošno znano dejstvo, da uporaba varnostne čelade zmanjša poškodbe glave oziroma jih omili. Sklicuje se na sodbo II Ips 869/2007 z dne 9. 12. 2010, v kateri je bil oškodovancu pripisan 35 % soprispevek, ker je smučal brez čelade, ki ni bila zapovedana s predpisom, in na VSL sodbo II Cp 321/2016 z dne 17. 5. 2016, iz katere izhaja, da ravnanje tožnika kolesa s pomožnim motorjem, ki ni nosil čelade, čeprav ni bila zakonska predpisana, ni bilo protipravno, bilo pa je nedopustno, saj je tožnik vozil ponoči po neosvetljeni kolesarki stezi, zato bi bilo pričakovano, da bi že zaradi lastne varnosti uporabljal zaščitno čelado. Izvedenec travmatologije dr. B. B. je izpovedal, da obstaja vsaj 50 % verjetnost, da bi bile poškodbe glave, ki jih je tožnik utrpel, bistveno manjše, če bi nosil čelado. Toženec je predlagal dodatno zaslišanje izvedenca, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da tožnik zaradi neuporabe čelade ni prispeval k nastanku škode. Zavrnitev dokaznega predloga sploh ni obrazložena, zato uveljavlja kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodba nima nobenih razlogov glede ugovora v zvezi z alkoholom. Tudi tu se je sodišče prve stopnje le sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča in brez obrazložitve zavrnilo njegov dokazni predlog za pridobitev zapisnika o strokovnem pregledu za alkohol. Splošno znano je, da uživanje alkohola ne glede na prisotnost zunanjih znakov vinjenosti okrni sposobnost varne vožnje, kar izhaja tudi iz odločbe II Ips 334/2009 z dne 19. 12. 2012. Tožnik je nenadoma zavil levo, tega toženec ni mogel pričakovati in tudi ne preprečiti. V odločbi II Ips 207/2012 z dne 19. 2. 2015 je bilo zavzeto izhodišče, da je merilo za presojo, ali je dejanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, posebej skrben človek. Meni, da je odmerjena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2020 dalje do plačila, torej bi moralo odškodnino odmeriti glede na povprečno neto plačo v Republiki Sloveniji v aprilu 2020.

Glede podanega strahu je tožnikova izpoved skopa. Iz dokončne in pravnomočne ocene invalidske komisije izhaja, da je bila upokojitev tožnika le v 50 % posledica poškodbe glave in nesreče iz leta 2015. Mnenja izvedenca travmatologa je z njo v nasprotju, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predsednice invalidske komisije C. C. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je tožnik tudi po nezgodi leta 2002 trpel glavobole, imel težave s spanjem, kar izvedenec B. B. ni upošteval. Njegovo mnenje je nepopolno in nejasno ter v nasprotju z listinami v spisu, zato je predlagal postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče je s tem zagrešilo tudi kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za povračilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti sicer zavrnilo, je pa po drugi strani pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti neutemeljeno upoštevalo, da ima tožnik zaradi manjkajočega zoba ovire pri uživanju hrane.

Ne strinja se s priznano škodo za poškodovano kolo. Iz priloženega računa izhaja, da naj bi bilo popravilo opravljeno skoraj dve leti po nesreči, tožnik pa je na zaslišanju izpovedal, da je dal kolo popraviti eno leto po nezgodi. Iz računa ni razvidno, komu je izstavljen in kdo ga je plačal. Popravilo naj bi se nanašalo tudi na vilice, čeprav iz zapisnika o ogledu nesreče izhaja, da sta bila poškodovana le sprednji blatnik in krmilo; tožnik po nesreči naj ne bi bil več zmožen vožnje s kolesom, zato prav gotovo ni bilo popravljeno njegovo kolo.

4Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke ter predlagali njuno zavrnitev.

5Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena.

6Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 10. 11. 2015 ob 17.29 uri na kolesarki stezi ob X. cesti, ko je vozil kolo po desni enosmerni kolesarki stezi v smeri vožnje iz mesta proti Š. Po kolesarki stezi v nasprotni smeri vožnje se je na kolesu s pomožnim motorjem znamke Piaggio pripeljal toženec. Toženec je bil s sodbo VI K 45807/2016 z dne 9. 1. 2017 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika.

7Sodišče prve stopnje je o zahtevku že odločilo s sodbo in sklepom III P 297/2020 z dne 20. 5. 2022, s katero je tožniku priznalo odškodnino v višini 68.398,95 EUR, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 2023/2022 z dne 27. 6. 2023 pritožbama pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega stališča, da potek škodnega dogodka izhaja iz obsodilne kazenske sodbe in policijskega zapisnika, zato ni ugotavljajo okoliščin prometne nesreče, od katerih pa je odvisna morebitna deljena odgovornost pravdnih strank.

O temelju odškodninske odgovornosti (na podlagi pritožbe toženca)

8Po 10. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka mora tožnik kumulativno dokazati naslednje elemente odškodninske odgovornosti: nedopustno/protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; povzročitelj pa se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

9V skladu s 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni, da v pravdi ne more biti dvoma o škodnem dogodku in odgovornosti povzročitelja - toženca. Kljub kazenski obsodilni sodbi pa je pravdno sodišče dolžno presojati toženčev ugovor deljene odgovornosti. Skladno s splošnim pravilom iz 171. člena OZ ima oškodovanec pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine, če je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja. Merilo za določitev deleža odgovornosti je delež, v katerem je njegovo ravnanje prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka (in obsegu škode).

10Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po izvedenem dokaznem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da tožnikova soodgovornost za nastalo škodo ni podana. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora namreč imeti znake neskrbnega ravnanja¹, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi utemeljeno sledilo izvedencu za raziskavo prometnih nesreč mag. A. A., da je glede na analizo škodnega dogodka vzrok za nastanek nezgode vožnja toženca, ki se je po enosmerni kolesarki stezi peljal v nedovoljeno smer, da kolesarska steza sicer omogoča, da bi se tožnik in toženec srečala, vendar bi bila takšna vožnja mimo glede na širino konkretne kolesarske steze (1,8 m) nevarna² in da od udeležencev v prometu ni mogoče zahtevati, da se peljejo skrajno desno oz. ob skrajnih robovih, pri čemer so na območju trka na skrajni desni strani kolesarke steze tudi različni betonski robovi, ki so višinsko različni (na prehodu na travnato površino na skrajni levi strani te razlike v višini ni).

11Tožnik torej nesreče ne bi mogel varno preprečiti. V času nesreče so veljali nočni pogoji vožnje, vreme je bilo jasno, vozišče je bilo suho, vidljivost je bila zaradi cestne razsvetljave dobra. Izvedenec je v svojem mnenju z dne 25. 3. 2024, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za strokovno in argumentirano in ki ga je izvedenec dodatno obrazložil tudi na svojem zaslišanju 11. 9. 2024, pojasnil, da tehnično ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil položaj³ in kakšna je bila hitrost obeh vozil v začetni fazi trka. Mogoče je ugotoviti, da je do trčenja prišlo na različne načine. To pomeni, da sta lahko tožnik in toženec trčila, ko sta se peljala naravnost, zavijala v levo oz. zavijala v desno. Po začetni fazi trka sta voznika najprej trčila z glavama, nato pa sta skupaj z voziloma padla po cestišču. Potrdil je tudi, da ni dokazov, ki bi kazali na drug vzrok nesreče. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v okviru njegovega dokaznega bremena ni uspelo izkazati, da je do trka prišlo zato, ker je tožnik vijugal in nenadno zavil v svojo levo. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razloge in ne drži pritožbeni očitek o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S strani toženca zatrjevano (in ne tudi izkazano) dejstvo, da se je pred tem lahko srečal z dvema drugima kolesarjema, glede na zgoraj povzete ugotovitve izvedenca, da je do vožnje dveh voznikov drug mimo drugega sicer lahko prišlo, a je to predstavljalo nevarno situacijo, ne pomeni takšnega zaključka, kot ga zasleduje toženec - da je pravzaprav tožnik tisti, ki je s svojim ravnanjem odgovoren za nastalo nevarnost.

12Prav tako toženec neutemeljeno uveljavlja tožnikov soprispevek, ker tožnik ni nosil kolesarske čelade in ker je bila pri tožniku ugotovljena prisotnost alkohola v krvi. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi I Cp 2023/2022 z dne 27. 6. 2023, varnostni predpisi v času škodnega dogodka leta 2015 obvezne uporabe kolesarske čelade za odrasle kolesarje niso predpisovali. To pomeni, da zakonodajalec na abstraktni ravni ravnanja odraslega kolesarja, ki ne uporablja čelade, ni ocenil kot neskrbnega. Povprečen razumen odrasel človek v okoliščinah konkretne nesreče, do katere je prišlo v mestu, na kolesarki stezi ob dobri vidljivosti in suhem vremenu, ob relativno počasni vožnji (skupna trčna hitrost naj bi bila po mnenju izvedenca A. A. nižja ali enaka okoli 20 km/h), v okviru dolžnega skrbnega ravnanja ne bi bil dolžan nositi kolesarske čelade. Kljub dejstvu, da iz mnenja izvedenca travmatologije doc. dr. B. B. izhaja obstoj vsaj 50 % verjetnosti bistveno nižjih poškodb glave, če bi tožnik nosil čelado, neuporaba čelada v opisani situaciji ne pomeni ravnanja, ki bi bil razlog za (delno) razbremenitev toženčeve odgovornosti.⁴

13Ne drži, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga z dodatnim zaslišanjem navedenega izvedenca ni obrazložilo. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oz. očitne neprimernosti predlaganega dokaza.⁵ Na ta način je stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga, in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. V 12. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge, ki glede na zavzeto stališče, da tožnik zaradi neuporabe čelade ni soprispeval k nastanku škode, ker mu v konkretnih okoliščinah ni mogoče pripisati neskrbnega ravnanja, utemeljujejo zavrnitev tega dokaznega predloga.

14Enako velja tudi glede zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev zapisnika o strokovnem pregledu o prisotnosti alkohola v tožnikovi krvi. Tudi tu razlogi za zavrnitev omogočajo njen preizkus. Količina alkohola v tožnikovi krvi je bila znotraj dovoljenih meja. Od povprečno skrbnega odraslega človeka, ki ni dovzeten za alkohol bolj od pričakovanega, ni razumno zahtevati, da po zaužiti dovoljeni količini alkohola ne bi sedel na kolo. Pri meji alkohola v krvi, ki je pod nedovoljeno, se šteje (če se ne dokaže nasprotno, česar pa tožencu ni uspelo), da človekove sposobnosti (tudi upravljanje s kolesom) niso okrnjene.⁶ Očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

O višini priznane odškodnine (na podlagi pritožb obeh strank)

Nepremoženjska škoda

15Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera odškodnine tako ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče (poleg upoštevanja vseh okoliščin posameznega oškodovanca) subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, torej mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri.

16Pri ugotovitvi obsega posameznih vrst nepremoženjskih škod, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodb, zadobljenih v prometni nesreči: poškodbena subarahnoidalna krvavitev, zlom baze lobanje v predelu desne strani zatilne kosti, udarnina možganov v predelu frontalnega režnja, izguba prvega zoba levo zgoraj in rana na zgornji ustnici - je sodišče prve stopnje izhajalo predvsem iz mnenja izvedenca medicinske stroke B. B. Mnenje izvedenca s področja travmatologije je ocenilo kot strokovno, jasno in prepričljivo.

17Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval 30.000 EUR, sodišče prve stopnje mu je priznalo 18.000 EUR (kar je 12 povprečnih mesečnih neto plač). Po nezgodi je 10 dni trpel stalne hude telesne bolečine, kasneje le še občasne, skupno vsaj 15 dni. Bolečine srednje intenzitete (to so tiste, ki jih lahko poškodovanci prenašajo dalj časa brez sredstev proti bolečinam, vendar težko delajo in spijo, bolečine se umirijo šele z jemanjem sredstev proti bolečinam) je trpel približno pol leta, enako telesne bolečine lahke intenzitete. Določeno stopnjo telesnih bolečin v obliki glavobolov pa še čuti in jih bo tudi v bodoče. Hospitalizacija je trajala 15 dni, prva dva dni je ležal v enoti intenzivne nege in bil v vsem odvisen od negovalnega osebja. Kirurško so mu oskrbeli rane, prejemal je analgetično, antiulkusno in protiepileptično terapijo v obliki infuzij, 12. 11. 2015 je bil premeščen na navadni oddelek travmatološke klinike. Do kontrolnega pregleda pri nevrologu 27. 1. 2016 je moral pretežno počivati. CT slikanje glave je opravil petkrat in enkrat CT slikanje vratne hrbtenice; opravil je vsaj 28 pregledov pri specialistih in vsaj 25 pregledov pri izbrani splošni zdravnici, od leta 2016 skorajda neprestano jemlje antidepresivna zdravila, v času zdravljenja pa je prejemal tudi vrsto drugih zdravil.

18Sodišče dosodi odškodnino za primarni strah (strah ob samem dogodku) in za sekundarni strah (strah za izid zdravljenja), če je stopnja strahu takšna, da poruši oškodovančevo duševno zdravje. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine v znesku 3.000 EUR⁷ (približno 2 povprečni neto plači) upoštevalo mnenje izvedenca in izpovedbo tožnika na naroku 4. 10. 2021, da se je tožnik ob prometni nesreči takoj onesvestil, zato ni mogel utrpeti strahu za življenje⁸. Ko se je prebudil iz nezavesti, pa je pričel postopno doživljati strah za izid zdravljenja, ki se je vse bolj poglabljal, ker kljub oddaljenosti od poškodbe ni zmogel več mentalne aktivnosti, ki je padla pod povprečno. Zaradi strahu se je poglobilo tudi njegovo anksiozno depresivno stanje, kar še dodatno zmanjšuje njegove sposobnosti za življenjske aktivnosti. Glede na naravo poškodb, ki jih je v nesreči utrpel (izvedenec je ocenil, da so bile poškodbe izredno hude in bi tožnik brez ustrezne medicinske pomoči poškodbam tudi podlegel), je življenjsko logičen tožnikov strah, da bo čisto obnemogel (kar je potrdil pri svojem zaslišanju). Zato je neutemeljen toženkin pritožbeni očitek, da tožniku ta odškodnina sploh ne bi smela biti priznana.

19Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je tožnik zahteval 2.000 EUR, sodišče prve stopnje mu odškodnine iz tega naslova ni priznalo. Ocenilo je, da je mogoče manjkajoči zob protetično nadomestiti, zato gre za začasno, odpravljivo škodo.

20Skaženost je pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru ugotavlja sodišče. Ali je podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih, ki morajo biti podana kumulativno. Objektivna merila povedo, ali je oškodovančeva zunanjost spremenjena, na kakšen način se ta sprememba izraža (opaznost, možnost zakrivanja) in kako jo okolje doživlja. Subjektivna merila pa ugotavljajo vpliv teh sprememb na oškodovančevo psihično počutje. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje strinja. Skaženost mora biti praviloma trajna. Tožniku tako za duševne bolečine zaradi "začasne skaženosti" ob izgubi zoba, ki ga lahko protetično popravi, ne pripada posebna oblika odškodnine.⁹ V zadevi VSL sodba I Cp 1277/2020 z dne 8. 12. 2020, na katero se sklicuje tožnik, je bila tožniku sicer priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, vendar zadevi med seboj glede na posledice nista primerljivi. V slednji je moral oškodovanec zaradi zdravniške napake pri sanaciji brezzobosti zgornje čeljusti z vstavitvijo implantatov nositi snemljivo protezo, ki se jo lepi, lepilo pa drži približno dve uri; ko proteze ne nosi, pa je njegov obraz spremenjen. Glede na zavzeto materialnopravno stališče izvedba dokaza z zaslišanjem zobozdravnika D. D. ni bila potrebna, saj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovala dejstva (zakaj do sanacije izgube zoba še ni prišlo), ki niso pravno relevantna za odločitev v konkretni zadevi.

21Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik zahteval 110.000 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje mu je priznalo 47.000 EUR (31 povprečnih neto plač). Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode. Ta zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Iz mnenja izvedenca izhaja, da so pri tožniku prisotne atrofične spremembe levega frontalnega režnja možganov, kar se kaže kot izrazit upad kognitivnih funkcij, torej izrazit upad sposobnosti za mentalno delo. Na vseh psiholoških testih in pregledih pri kliničnih psihologih je ocenjen kot podpovprečen. Ima motnje koncentracije, motnje spomina in hitro utrujenost pri vsakem umskem delu. Ima vrtoglavice, omotice, moten občutek za ravnotežje, moten občutek za globino prostora, zato se zaletava v predmete. Prav tako ima zmanjšano mišično moč spodnjih okončin in se pri hoji ter stoji z zaprtimi očmi maje, ker lovi ravnotežje. Je izrazito depresiven. Sam si ni sposoben organizirati lažjega fizičnega dela, prav tako ne delovnega procesa, kar je prej redno opravljal. Ni sposoben upravljanja gradbenih strojev in vožnje avta. Po mnenju izvedenca je sposoben za hojo, rahel tek in plavanje, zaradi motenj ravnotežja ni več sposoben voziti kolesa. Izvedenec meni, da je bila njegova invalidska upokojitev posledica obravnavane poškodbe in njenih trajnih posledic. Ocena invalidske komisije v odločbi z dne 10. 1. 2020, da je upokojitev tožnika posledica bolezni v 50 % in posledica poškodbe zunaj dela v 50 %, pa je po mnenju izvedenca napačna. Tožnik je bil zaradi poškodb prstov leve roke v letu 2002 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, v letu 2002 je utrpel tudi poškodbo glave, in sicer rano na glavi in impresijski zlom svoda lobanje. Zdravil se je do 5. 3. 2003. Izvedenec je ocenil, da je bil tožnik kljub navedenim predhodnim zdravstvenim stanjem do obravnavanega škodnega dogodka normalno sposoben za vse življenjske aktivnosti, Nekoliko oviran je bil le pri težjih fizičnih aktivnostih, ki jih je treba opraviti z obema rokama oz. pri finih opravilih, kjer je potrebna spretnost obeh rok. Po škodnem dogodku pa je tožnik nesposoben za vsako pridobitno dejavnost. Tudi tožnik je potrdil, da je pred nesrečo lahko delal vse (kosil, obdeloval vinograd, opravljal gospodinjska dela), sedaj pa ne zmore več.

22Sodišče prve stopnje je pri razmejitvi predhodnih zdravstvenih težav v celoti sledilo zaključkom izvedenca. Izvedenec je pri pripravi mnenja pregledal vso tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Pridobil je tudi popis bolezni UKC X. (Kirurška klinika, KO za travmatologijo) in tožnikov zdravstveni karton. Predlagane priče C. C., dr. med., predsednice invalidske komisije I. stopnje, ki jo je toženec predlagal v zvezi z izdano odločbo ZPIZ z dne 20. 1. 2020, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, sodišče ni zaslišalo. Ta dokazni predlog je zavrnilo. Sodišče v pravdnem postopku pri odločanja o primerni in pravični denarni odškodnini ni vezano na odločbe invalidske komisije, ki so bile izdane v postopku ugotavljanja invalidnosti. V teh postopkih se je ugotavljala le tožnikova pridobitna (ne)sposobnost, medtem ko pravdno sodišče obravnava vprašanje, v čem in kako so se tožnikove življenjske aktivnosti na vseh področjih zmanjšale zaradi škodnega dogodka in kako se to odraža v njegovem počutju.¹⁰ Toženec pa konkretnih navedb, ki bi jih kot pravno relevantne lahko v zvezi s tem izpovedala omenjena priča, ni podal.

23Izvedenec je svojo oceno o trajnih posledicah tožnika sprejel na podlagi celostnega pregleda pridobljene dokumentacije (torej tudi tiste, na katero se sklicuje toženec in iz katere naj bi izhajale določene predhodne tožnikove težave). Tudi po toženčevih pripombah je na zaslišanju vztrajal pri svojem stališču, da so tožnikove težave v celoti posledica nesreče iz leta 2015. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pri presoji pravilnosti zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca je treba izhajati iz določila 254. člena ZPP, po katerem se zahteva mnenje drugih izvedencev le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšnih pomanjkljivosti oziroma nejasnosti v izvedenskem mnenju doc. dr. B. B. ni ugotoviti. Potreba, da sodišče v pravdi angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke, mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Le strankino nezadovoljstvo ali nestrinjanje z ugotovitvami prvega izvedenca ne predstavlja takšnega razumnega razloga, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sprejeta dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določilom 8. člena ZPP; je natančna, skrbna ter življenjsko logična in prepričljiva, zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

24Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo v skupnem znesku 68.000 EUR. Upoštevalo je višino povprečne mesečne neto plače na dan odločanja¹¹, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih. S primerjavo neto plač se tako izniči vpliv inflacije in je zato primerjava odškodnin, ki so bile prisojene v različnih časovnih obdobjih, (sploh) mogoča in realna. Pritožbena graja toženca, da bi moralo sodišče upoštevati neto plače v aprilu 2020, ne drži. Delno utemeljena pa je pritožba tožnika, da je bila v ponovljenem postopku odmerjena prenizka odškodnina. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi in večjimi škodami¹² je pritožbeno sodišče ocenilo, da je kot primerno treba odmeriti odškodnino v znesku 78.000 EUR (21.000 EUR za telesne bolečnine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000 EUR za strah in 54.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).¹³ Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi toženca, da sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smelo upoštevati tožnikovih težav pri uživanju trše hrane zaradi manjkajočega zoba, saj gre, kot že ugotovljeno, za začasno stanje do sanacije zoba. To pa se upošteva kot nevšečnost v okviru škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Ker pa je skupno priznana odškodnina primerna in ustrezna, pritožbeno sodišče pritožbi toženca ni ugodilo.

Premoženjska škoda

25Tožnik je v okviru zahtevka za povrnitev premoženjske škode zahteval 521,80 EUR iz naslova prevoznih stroškov na zdravstvene preglede in 100,15 EUR iz naslova popravila kolesa. Tožnik je v skladu s 169. členom OZ upravičen do popolne odškodnine, ki mu je nastala. 174. člen OZ določa, da mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške vozovnic za 25 pregledov pri specialistu in za 25 pregledov pri osebni zdravnici v skupnem znesku 298,80 EUR. Višji zahtevek za priznanje potnih stroškov na preglede pri osebni zdravnici je pravilno zavrnilo, saj tožnik ni podal konkretnih trditev, kdaj in zakaj je te preglede opravil. K tožbi je sicer priložil izpis iz svojega zdravstvenega kartona, vendar dokazi pomanjkljive trditvene podlage strank ne morejo nadomestiti.¹⁴

26Prav tako je neutemeljena toženčeva pritožba glede odločitve, da tožniku pripada odškodnina za škodo, ki mu je nastala s popravilom kolesa v višini 100,15 EUR. Razlogom sodišča prve stopnje pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Dejstvo je, da je bilo kolo v prometni nesreči, za katero je odgovoren toženec, poškodovano in je bil tožnik upravičen poskrbeti za njegovo popravilo. Namigovanja toženca, da je bilo prav gotovo popravljeno drugo kolo, saj naj tožnik po nesreči ne bi bil več zmožen vožnje s kolesom, niso na mestu. Ravno v takšnih primerih, ko pride do dokazne stiske in bi bilo ugotavljanje zneska povezano z nesorazmernimi težavami, pride v poštev ugotavljanje višine odškodnine po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP).

27Sprememba odmere odškodnine je vplivala tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje uspeli v razmerju tožnik 53,30 % in toženec 46,70 %.

28Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku, zvišalo za 10.000 EUR; temelj stroškov, do katerih je upravičena tožnik, pa na 53,30 %. V preostalem delu je pritožbo tožnika in pritožbo toženca v celoti zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

29Tožnik je s pritožbo delno uspel v 12,8 %, zato je v tem obsegu upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ki obsegajo stroške sestave pritožbe v celotni priglašeni višini 1100 točk (po 1. točki tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 2 % oziroma 1 % materialne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT), skupaj 820,57 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo stroškov za pregled listin in posveta s stranko, saj ne gre za samostojni opravili po tar. št. 43 OT, temveč za opravili, ki sta že zajeti v plačilo za sestavo pritožbe oziroma odgovora na pritožbo. Stroške v višini 105 EUR mu mora toženec povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje (378. člen OZ). Stroški, ki so strankama nastali z odgovoroma na pritožbo, pa niso bili potrebni, saj z njima nista prispevali k odločitvi o pritožbi, zato jih nosita sami. Prav tako toženec zaradi neuspeha s pritožbo nosi svoje stroške sestave pritožbe. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP.

¹ Ni pa to nujno le protipravno ravnanje.
² Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je za varno vožnjo po kolesarki stezi določena minimalna širina kolesarske steze, in sicer je ta določena s širino kolesa, širino manevrskega prostora na vsaki strani in s širino varnostnega pasu na vsaki strani in ta za promet enega kolesarja znaša najmanj 1,5 m in za promet dveh kolesarjev najmanj 2,5 m; pojasnil je tudi, da konkretna kolesarka steza ni omogočala varnega prehitevanja; nasprotnim pritožbenim očitkom toženca in njegovemu matematičnemu izračunu "varne" razdalje med strankama v času nesreče tako ni mogoče pritrditi.
³ Točnega mesta trka izvedenec sicer ni mogel ugotoviti, ugotovil je le približno področje, kjer je lahko prišlo do trka, in sicer nekje med skrajnim desnim oz. skrajnim levim robom kolesarske steze.
⁴ V primeru, ko določeno ravnanje ni zakonsko predpisano, se ravnanje povprečno skrbnega človeka presoja glede na vse okoliščine konkretnega primera in je torej lahko v različnih situacijah le-to različno (npr. glede na različne prometne razmere).
⁵ Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišču pa ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilne oz. pravno relevantne in ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča.
⁶ V zadevi VSRS sodba II Ips 334/2009 z dne 19. 12. 2012, na katero se glede vidnih znakov vinjenosti sklicuje toženec, je imel povzročitelj v času nezgode 1,63 g/kg alkohola v krvi, kar je nad dovoljeno mejo; prav tako je bilo s strani izvedenca ugotovljeno, da je bila pri tej koncentraciji alkohola znatno poslabšana motorična sposobnosti za vožnjo in dojemanje dejanske situacije ter zmanjšana koncentracija in podaljšan reakcijski čas; ne gre torej za primerljivo zadevo.
⁷ Tožnik je zahteval odškodnino v višini 4.000 EUR.
⁸ Odločitev, da tožniku odškodnina za primarni strah ne gre, saj se je takoj ali kmalu po nesreči onesvestil in se škodnega dogodka ne spominja, je tudi skladna s sodno prakso; tako tudi VSL sodba in sklep II Cp 1285/2023 z dne 12. 3. 2024.
⁹ Primerjaj VSL sodba II Cp 3219/2013 z dne 5. 3. 2014.
¹⁰ Primerjaj tudi VSL sodba II Cp 1205/2020 z dne 21. 9. 2020.
¹¹ Povprečno neto plača na dan zadnje glavne obravnave je znašala 1.487,43 EUR.
¹² V zadevi II Ips 436/2000 z dne 14. 3. 2001 je bila oškodovanki odmerjena odškodnina v višini 36 povprečnih neto plač, a je imela manj zmanjšanjih življenjskih aktivnosti kot tožnik; zadeva II Ips 619/2005 z dne 7. 2. 2008 - 54 povprečnih neto plač; II Ips 133/2006 z dne 7. 7. 2008 - 40 povprečnih neto plač, II Ips 1267/2008 z dne 20. 9. 2012 - 67 povprečnih neto plač; zelo visoke odškodnine (od 100 do 300 povprečnih neto plač so bile priznane v primerih, ko je bilo pri oškodovancih prisotnih več poškodb tudi drugje po telesu oziroma so zelo mladi utrpeli zelo hude posledice, zaradi katerih potrebujejo pomoč drugih oseb ali medicinskih pripomočkov (npr. II Ips 223/2017 z dne 11. 1. 2018 in II Ips 106/2012 z dne 2. 10. 2014).
¹³ Kar predstavlja skupaj dobrih 52 povprečnih neto plač, kar je tudi toliko, kot je tožniku priznalo sodišče prve stopnje ob prvem sojenju.
¹⁴ Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že zatrjevana, zato je nedovoljen t. i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve.