VDSS Sodba in sklep Psp 49/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ta glasi:

"I. Odločba tožene stranke številka ... z dne 1. 2. 2023 se odpravi in se zadeva vrne v novo upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna nov upravni akt izdati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

III. Tožba se v delu izpodbijanja odločbe Centra za socialno delo A. številka ... z dne 28. 9. 2022 zavrže.

IV. Tožena stranka je dolžna za tožnika povrniti stroške postopka."

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca številka ... z dne 1. 2. 2023 in odločbo CSD A. številka ... z dne 28. 9. 2022 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan izdati nov upravni akt v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan za tožnika povrniti stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter odloči, da tožnik sam nosi stroške postopka, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Tožniku je bila izdana odločba z dne 28. 9. 2022, s katero je CSD odločil, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z 31. 8. 2022 ter da je tožnik na podlagi prvega odstavka 99. člena Zakona o štipendiranju dolžan vrniti zneske štipendije za šolsko leto 2020/2021 za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, v skupnem znesku 2.129,92 EUR v 60 dneh od izvršljivosti odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila dolga. Tožnikova mama je vložila predlog za odpis dolga. Toženec je z dokončno odločbo z dne 1. 2. 2023 predlog za odpis dolga v skladu z devetim odstavkom 44. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in tretjim odstavkom 77. člena Zakona o javnih financah zavrnil, saj ni bila izkazana neunovčljivost premoženja tožnika, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za odpis dolga. S tožbo je tožnik sprva izpodbijal zgolj navedeno dokončno odločbo drugostopenjskega organa, nato pa je na naroku 29. 8. 2024 spremenil tožbo tako, da je zahteval tudi odpravo odločbe z dne 28. 9. 2022 ter odločitev, da ni dolžan vrniti prejete državne štipendije, podrejeno pa odpis dolga prejete državne štipendije za šolsko leto 2020/2021. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik z vlogo 10. 10. 2022, ki jo je toženec štel kot predlog za odpis dolga, dejansko uveljavljal opravičljive zdravstvene razloge, zaradi katerih mu ne bi bilo treba vrniti štipendije, zato bi moral toženec vlogo, ki je bila vložena v zvezi z odločbo z dne 28. 9. 2022 in dana v pritožbenem roku, obravnavati kot pritožbo zoper odločbo z dne 28. 9. 2022 in ne samo kot predlog za odpis dolga. Ker toženec vloge z dne 10. 10. 2022 ni štel kot pritožbe zoper odločbo z dne 28. 9. 2022, posledično ni ugotavljal opravičljivih zdravstvenih razlogov. Relevantno dejansko stanje še ni bilo pravilno ugotovljeno. Hkrati je toženec kmetijsko zemljišče na naslovu B. napačno upošteval kot premoženje. Toženec bi moral v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete štipendije uporabiti tako določbe ZUPJS kot ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so podani pogoji iz 102. člena ZŠtip-1. V ponovljenem upravnem postopku je tožencu naloženo, da ob pravilni uporabi materialnega prava dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali so v obravnavani zadevi podani opravičljivi zdravstveni razlogi, zaradi katerih tožnik ni zaključil letnika in če niso, ali so izpolnjeni pogoji za odpis vračila štipendije. Pri tem se bo potrebno ob uporabi 78. člena v zvezi z 99. členom ZŠtip-1 opredeliti do vseh okoliščin, ki jih v zvezi s tem zatrjuje tožnik. Tožniku je bila z odločbo z dne 9. 9. 2020 priznana pravica do državne štipendije. Pri preverbi pogojev je toženec po uradni dolžnosti ugotovil, da je tožnik presegel dovoljeno število mirovanj na podlagi 95. člena ZŠtip-1 ter da tožnik ni napredoval v višji letnik skladno s prvim odstavkom 90. člena ZŠtip-1. CSD je 28. 9. 2022 z odločbo odločil, da tožnikova pravica do državne štipendije z 31. 8. 2020 preneha ter da je tožnik na podlagi prvega odstavka 99. člena ZŠtip‑1 dolžan vrniti neupravičeno prejete zneske štipendije v višini 2.129,92 EUR. Ker se tožnik zoper navedeno odločbo ni pritožil, je odločba postala pravnomočna. Tožnik je 10. 10. 2022 vložil predlog za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete štipendije ter v njem navajal svoje zdravstveno stanje. O predlogu za odpis dolga je z odločbo z dne 1. 9. 2023 odločilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predlog tožnika zavrnilo. Sodišče v 7. točki izpodbijane sodbe navaja, da je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 predmet presoje pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 1. 2. 2023 in odločbe CSD z dne 28. 9. 2022. Iz razloga smotrnosti je sodišče za dokončno ureditev razmerij med strankama, kljub nasprotovanju toženca spremembi tožbe ugodilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 185. člena ZPP in v nadaljevanju odločalo o zahtevku v odločbi z dne 28. 9. 2022, ki je že postala pravnomočna. Razmerja med strankama so bila že dokončno urejena, zato razširitev tožbenega zahtevka ni bila dopustna. Določilo 63. člena ZDSS-1 določa, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, le-te ni vložila ali jo je vložila prepozno. Toženec v celoti zavrača ugotovitev, da je vlogo z dne 10. 10. 2022 moč šteti za pritožbo zoper odločbo z dne 28. 9. 2022. Tožnikova mati v vlogi jasno navaja, da prosi za odpis dolga. Zgolj pojasnjevanje, da tožnik študija ni pravočasno zaključil zaradi zdravstvenih okoliščin, še ne pomeni, da je tožnik oziroma mama z vlogo z dne 10. 10. 2022 zoper odločbo z dne 28. 9. 2022 vložila pritožbo. Odločba z dne 28. 9. 2022 je vsebovala pravilen pravni pouk. Določilo 7. člena ZUP upravnim organom nalaga, da pri odločanju omogočijo, da stranke lažje uveljavijo svoje pravice, vendar po sodni praksi (Psp 269/2020) to določilo nima takšnega dometa, da bi bil upravni organ dolžan oziroma zavezan prevzeti tudi aktivnosti, ki so neločljivo vezane na upravičenca. Odločba z dne 28. 9. 2022 je postala pravnomočna in ne more biti predmet presoje tega socialnega spora. V pravnomočne upravne odločbe je mogoče posegati le na način, pod pogoji in v postopkih, ki jih ureja zakon z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker tožnik zoper odločbo z dne 28. 9. ni uveljavljal pravnega varstva, je ta postala pravnomočna. Prvostopenjsko sodišče je samovoljno in nezakonito odpravilo pravnomočno odločbo, čeprav za to ni pravne podlage. Tožnik do zadnjega naroka 29. 8. 2024 ni izpostavljal, da bi dopis z dne 10. 10. predstavljal pritožbo in je popolnoma jasno, da tožnik navedene vloge z dne 10. 10. 2022 nikoli ni štel za pritožbo, zato bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči. Predmet presoje je v konkretnem primeru lahko zgolj in samo dokončna odločba z dne 1. 2. 2023, saj je bilo z navedenim upravnim aktom odločeno o predlogu tožnika za odpis dolga. Zmotno je navajanje sodišča, da je potrebno v tem primeru najprej ugotoviti, ali so bili podani opravičljivi zdravstveni razlogi iz 87. člena ZŠtip-1, zaradi katerih tožnik ni uspešno dokončal letnika, saj, kot je toženec navedel, to tudi ni predmet konkretnega socialnega spora. Predmet tega spora je zgolj presoja pravilnosti izpodbijane odločbe, s katero je toženec odločil o prošnji za odpis dolga. Toženec je z dokončno odločbo z dne 1. 2. 2023 odločil o predlogu za odpis dolga v skladu z devetim odstavkom 44. člena ZUPJS in tretjim odstavkom 77. člena ZJF. Deveti odstavek 44. člena ZUPJS napotuje na ZJF zgolj glede uporabe kriterijev za odpis dolga do države ob upoštevanju letne kvote, medtem ko se glede ostalih vprašanj pri odločanju smiselno uporabljajo določbe ZUPJS. ZJF določa, da lahko pristojni minister odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi neunovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. Ključni kriterij za odločanje o odpisu dolga neupravičeno prejete državne štipendije je premoženjski oziroma dohodkovni položaj predlagatelja. Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost v skladu z drugim odstavkom 37. člena Pravilnika. Četudi se katastrski dohodek pri izračunu ne bi upošteval, bi dohodek družine znašal 1.258,07 EUR. Ker družino sestavljata dve osebi, znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 629,03 EUR, v posledici česar tožnik še vedno ne bi izpolnjeval pogoja za odpis dolga. Pogoj neunovčljivosti premoženja se v konkretnem primeru sploh ni ugotavljal, ker je bil mesečni dohodek na osebo presežen, posledično prošnji za odpis dolga ni bilo ugodeno, zato se tudi ni preverjala letna kvota, ki jo ureja Zakon o izvrševanju proračuna RS za leti 2022 in 2023. Navedbe o zdravstvenih razlogih in šolskem uspehu pri odločanju o odpisu dolga skladno z devetim odstavkom 44. člena ZUPJS niso relevantne. Toženec ne soglaša, da je glede tistega, kar ni urejeno v ZPJS - o vračilu štipendije, še vedno potrebno uporabiti tudi določbe ZŠtip-1. ZŠtip-1 v 16. členu določa, da se glede vprašanj sprememb okoliščin in pravil o neupravičeno priznani pravici do državne štipendije uporabljajo določbe zakona, ki urejajo uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Za odpis dolga se uporabljajo določbe ZUPJS, na katere napotuje sam ZŠtip-1. Po mnenju toženca je potrebno glede pravic iz javnih sredstev uporabljati zgolj določbe 44. člena ZUPJS, iz katerih izhaja, da ZUPJS v sedmem odstavku 44. člena predstavlja enovito celoto ureditve odloga, vračila in obročnega vračila ter navedenih pravic iz javnih sredstev ter delnega ali celotnega odpisa dolga iz naslova neupravičeno prejetih javnih sredstev v devetem odstavku 44. člena. Nekonsistentna bi bila ureditev, po kateri bi se za odlog ali obročno plačilo neupravičeno prejete državne štipendije uporabljal sedmi odstavek 44. člena ZUPJS, v katerem je ta pravica izrecno omenjena vse od novele ZUPJS, ki velja od 1. 9. 2014, za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije pa bi se uporabljala 102. in 103. člen ZŠtip-1. Ureditvi po ZŠtip-1 in ZUPJS sta vsaka zase nerazdružljivi enoviti celoti in tudi gre za kasnejšo ureditev v sedmem odstavku 44. člena ZUPJS, kot velja ureditev po 102. in 103. členu ZŠtip-1. Tudi dogovor o odlogu vračila štipendije z dne 21. 3. 2023 med tožnikom in CSD je bil sklenjen upoštevaje 44. člen ZUPJS in ne na podlagi 103. člena ZŠtip-1. Toženec še dodaja, da izpodbijane sodbe ne more izvršiti v delu, ki se nanaša na izdajo novega upravnega akta, upoštevajoč določbe ZŠtip-1 kot pravno podlago za odpis dolga. Po 103. členu ZŠtip-1 o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije in ne toženec, ki je izplačevalec državne štipendije. Dodeljevalec štipendije lahko skladno s 103. členom ZŠtip-1 o odpisu odloči po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance. Napačen je zaključek sodišča, da mora toženec dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali so v obravnavani zadevi podani opravičljivi zdravstveni razlogi, zaradi katerih tožnik ni zaključil letnika in če niso, ali so izpolnjeni pogoji za vpis skladno z določbami ne zgolj ZUPJS, pač pa tudi ZŠtip‑1.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval trditvam in navedbam toženca ter soglašal s pravilnostjo sodne odločitve. Sprememba tožbe je nedvomno smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami in ni zavlekla postopka. Že v dopolnitvi tožbe je tožnik 15. 12. 2023 podal navedbe, da je v vlogi z dne 10. 10. 2022 želel doseči odpis dolga in to v vlogi tudi izrecno navedel in se skliceval na zdravstvene razloge. To pomeni, da je uveljavljal opravičljive zdravstvene razloge, ki so mu onemogočili izpolnitev obveznosti, kar je v skladu z določbami ZŠtip-1 razlog za odpis dolga. Ker gre za pravnega laika je nasprotoval odločitvi v odločbi CSD. Odločbi CSD in toženca sta neločljivo povezani in je toženec vlogo tožnika nepravilno obravnaval kot predlog za odpis, na podlagi česar je izdal odločbo z dne 1. 2. 2023. Iz vloge izhaja, da tožnik zaradi opravičljivih zdravstvenih razlogov prejete štipendije ni dolžan vrniti. Vlogi so bila predložena tudi vsa ustrezna dokazila glede zdravstvenega stanja tožnika, zaradi česar vsebinsko ni šlo samo za predlog za odpis dolga. Ni mogoče slediti naziranju toženca, da bi se za odločanje o odpisu dolga uporabljale le in izključno določbe ZUPJS in določbe ZŠtip-1 ne bi bile relevantne. Če bi to držalo, potem ZŠtip-1 določb o nevračanju štipendije zaradi opravičljivih zdravstvenih razlogov sploh ne bi vseboval. Določilo 16. člena ZŠtip-1 se izrecno ne nanaša in v ničemer ne vpliva na izjemo v prvem odstavku 99. člena ZŠtip-1, ki jasno in nesporno določa, da je izključeno vračilo štipendij za letnik, ki ga štipendist ni uspešno zaključil zaradi opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 87. člena zakona. Ne gre spregledati niti dejstva, da ZUPJS na splošno ureja pravice iz javnih sredstev, medtem ko ZŠtip-1 izrecno ureja določila le glede štipendij (tudi državne) in v tem smislu je slednji lex specialis. Zato si toženka zmotno razlaga določbe ZŠtip‑1, saj ta razloge za nevračilo štipendije zaradi opravičljivih razlogov ureja ločeno od odpisa dolga po 103. členu ZŠtip-1. Neutemeljene so navedbe toženke, da slednja ne bi mogla izvršiti sodbe v delu, ki se nanaša na izdajo novega upravnega akta. CSD bi v odločbi z dne 28. 9. 2022 ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju lahko odločil, da v skladu z določbami ZŠtip-1 tožnik ni dolžan vrniti prejete štipendije, pri čemer je sodišče tudi ustrezno pojasnilo, da bi organ moral vlogo tožnika z dne 10. 10. 2022 upoštevati kot pritožbo zoper to odločbo. V tem primeru bi bil pritožbeni organ zoper to odločbo ravno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V primeru izdaje novega upravnega akta toženec ne bo odločal o odpisu dolga v smislu 103. člena ZŠtip-1, temveč o obstoju opravičljivih zdravstvenih razlogov na strani tožnika, zaradi katerih mu v skladu z določbami ZŠtip-1 prejete državne štipendije ne bi bilo potrebno vrniti. Tudi sicer ni toženec pri odločanju o odpisu dolga poleg določb ZUPJS uporabil relevantnih določb ZŠtip-1, ki prav tako urejajo odpis dolga.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pa sodišče postopalo v nasprotju z določilom 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, kar je vplivalo na odločitev in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker po dopuščeni spremembi tožbe ni zavrglo tožbe v delu izpodbijanja odločbe Centra za socialno delo A. številka ... z dne 28. 9. 2022.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek o nedopustni spremembi tožbe. Sodišče je v 2. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo dopustitev spremembe tožbe, ki jo je tožnik opravil na naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2024, tako, da je ob odpravi odločbe toženca številka ... z dne 1. 2. 2023 zahteval dodatno še odpravo odločbe CSD A. številka ... z dne 28. 9. 2022¹ ter se pri tem pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZDSS-1), ker je menilo, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

7Kot utemeljeno opozarja toženec, pa je sodišče s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbo toženca številka ... z dne 1. 2. 2023 in odločbo CSD A. številka ... z dne 28. 9. 2022, zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje ter tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta, v delu glede odločbe CSD z dne 28. 9. 2022 kršilo določilo drugega odstavka 63. člena ZDSS-1, ki predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo določbo drugega odstavka 63. člena ZDSS-1, ki določa, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, le-te ni vložila ali jo je vložila prepozno. Toženec pravilno opozarja, da iz vloge z dne 10. 10. 2022 ni razvidna izrecna prošnja tožnikove mame za odpis štipendije. Prav tako je tožnikova mama 20. 3. 2023 podala prošnjo za odlog za vračilo štipendije, na podlagi katere je bil 21. 3. 2023 tudi sklenjen dogovor o odloženem vračilu štipendije. Tožnik bi v primeru nestrinjanja z izdano odločbo z dne 28. 9. 2022 to moral izpodbijati in preprečiti njeno pravnomočnost. Toženec pravilno izpostavlja, da je odločba z dne 28. 9. 2022 vsebovala pravilen pravni pouk, da je zoper odločbo možno vložiti pritožbo v roku 15 dni od njene vročitve. Tudi določilo 7. člena ZUP, ki od upravnih organov zahteva proaktivno postopanje in strankam omogoča čim lažje zavarovanje in uveljavitev svojih pravic, ne prebije dometa določila 63. člena ZDSS-1, zaradi katerega je v tem socialnem sporu odločba z dne 28. 9. 2022 pravnomočna. Kot takšna je lahko morebiti le predmet izrednih pravnih sredstev, če tožnik meni, da so za to izpolnjeni pogoji. Vsled navedenega procesna predpostavka za obravnavo v tem delu tožbe pred socialnim sodiščem ni podana.

8Neutemeljen pa je pritožbeni očitek o nepravilnosti odločitve glede odprave izpodbijane odločbe toženca številka ... z dne 1. 2. 2023, v delu vrnitve zadeve tožencu v novo upravno odločanje in izdaje novega upravnega akta v roku 30 dni. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča glede odpisa dolga v 14. in 15. točki obrazložitve. V 15. točki obrazložitve je izpostavljeno, da je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da je potrebno v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete štipendije uporabiti tako ZUPJS kot ZŠtip-1. Slednje pomeni, da je skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 potrebno ugotavljati pogoje iz 102. člena ZŠtip-1.² Kot pravilno ugotavlja sodišče, toženec pri odločanju o odpisu teh pogojev ni ugotavljal, temveč je kot pravno podlago za odločitev uporabil zgolj splošno določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS. Ob tem je sodišče pravilno izpostavilo, da je tudi pri odločanju o odpisu dolga napačno upoštevano premoženje, saj določilo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne šteje kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja. Sodišče je upoštevajoč izpovedbo priče C. C., ugotovilo, da nepremičnine, ki jih je toženec upošteval kot premoženje, predstavljajo kmetijsko zemljišče na naslovu B., ki po klasifikaciji predstavlja travnik v lasti tožnika oziroma parcelo, kjer je bil včasih vrt oziroma njiva.³

9Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta "a contrario" pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitvena sodba. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v Pravdnem postopku: Zakon s Komentarjem, Ur. l. in GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo v delu izpodbijanja glede odločbe z dne 28. 9. 2022 zavrglo, v preostalem pa pritožbo zavrnilo.

10Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo upoštevajoč, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v tem primeru pa tožnik z vložitvijo te vloge ni posebej pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

¹ In odločitev, da tožnik ni dolžan vrniti prejete državne štipendije za leto 2021/2022 v skupnem znesku 2.129,92 EUR oziroma podredno, da se mu odpiše dolg zaradi neupravičeno prejete državne štipendije za šolsko leto 2021/2022.
² Določilo 102. člena ZŠtip-1 določa, da je odpis vračila štipendije možen, če štipendist opusti izobraževanje zaradi invalidnosti I. kategorije, najmanj 24 mesecev neprekinjeno trajajoče bolezni oziroma poškodbe, če štipendist štipendije ne more vrniti tudi po odlogu vračila štipendije zaradi socialne ogroženosti, če bi bili stroški postopka izterjave vračila štipendije v nesorazmerju z višino terjatve.
³ Sporno premoženje daje dohodek, saj je tožnikov oče slednjo parcelo oddal v najem kakšnih 10 let nazaj ter uredil, da nekdo drug to obdeluje, česar toženec v predsodnem postopku sploh ni ugotavljal.