87. člen ZŠtip-1

Po uveljavljeni praksi praviloma sodišča po opravljeni glavni obravnavi sodbe ne razglasijo, temveč senat sprejme sklep, da se obravnava zaključi, sodba pa izda pisno. Sodba velja takoj, ko je razglašena, če pa ni javno razglašena, pa tedaj, ko je pisno dostavljena strankam. Slednje ne pomeni, da je sodišče spisalo sodno odločbo že z dnem njene izdaje, temveč je takrat zaključilo narok za glavno obravnavo in sprejelo odločitev. Predložena dokazila skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZŠtip-1 ne potrjujejo, da je tožnica dijakinja, ki ima najtežje težave pri učenju. Razvidno je le, da je tožnica glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev opredeljena kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Pritožbeni očitek o kršitvi Konvencije o otrokovih pravicah in Ustave RS, zaradi vračila neutemeljeno izplačane štipendije za šolsko leto 2022/2023, ni utemeljen. Sodišče je tožbo v tem delu skladno s 63. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo, saj o vračilu prejetih zneskov štipendije za štipendijsko

Skladno z 92. členom ZŠtip-1 mora štipendist, če ta zakon ne določa drugačnih oziroma dodatnih obveznosti pri posamezni vrsti štipendije, vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Štipendist je upravičen do nadaljnjega prejemanja štipendij, če v vsakem naslednjem šolskem ali študijskem letu izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu in če je uspešno zaključil letnik, za katerega je prejemal štipendijo ter se vpisal v višji letnik, kar določa 90. člen, razen če so podani zakonsko določeni opravičljivi razlogi, zaradi katerih štipendist letnika ni uspešno zaključil. V prvem odstavku 95. člena je ZŠtip-1 uredil mirovanje. Zakonodajalec je prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa opredelil v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, pri čemer je v četrtem odstavku izvzel primer, ko štipendist letnika, ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov. Kot pravilno ugotavlja sodišče v 6. točki obrazložitve je podaljšanje štipendijskega razmerja zaradi opravičljivih razlogov, po izrecni določbi drugega odstavka 87. člena ZŠtip-1 dopus

V tej zadevi se tožnica ni vpisala v višji letnik (3. letnik gimnazije), temveč se je vpisala v 2. letnik na drugem izobraževalnem programu. Toženec je s tem v zvezi štel, da so izpolnjeni pogoji za mirovanje štipendije, kot so določeni v 95. členu ZŠtip-1. Skladno s petim odstavkom 95. člena ZŠtip-1 se o mirovanju štipendijskega razmerja na podlagi vložene prošnje štipendista izda odločba. V tej zadevi tožnica CSD ni niti obvestila o spremembi izobraževalnega programa, niti ni vložila prošnje za mirovanje štipendije. Prvostopenjski organ (CSD) je postopek začel po uradni dolžnosti. Tožnica oziroma njen oče se je šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo začel sklicevati na opravičljive razloge, določene v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, in sicer na višjo silo (covid-19), ki naj bi vplivala na spremembo izobraževalnega programa. Vendar pa je višjo silo glede na 4. alinejo prvega odstavka 87. člena ZŠtip-1 možno upoštevati le, če bi ponavljala letnik zaradi neizpolnjenih šolskih obveznosti. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre, saj je tožnica uspešno zaključila 2. letnik.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo z dokončanjem študijskih obveznosti ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Kljub temu, da sodna praksa ni formalni pravni vir za razsojo konkretnih zadev, je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je kot podlago za odločitev upoštevalo sklep revizijskega sodišča, ne da bi kritično ocenilo razlog za prekoračitev roka za zagovor magistrske naloge. Pravica do izobraževanja je človekova pravica, zato so vsi posegi vanjo, vključno z zahtevanimi vračili štipendij ob uspešno zaključenem študiju, podvrženi strogemu testu sorazmernosti. Vsakršno drugačno tolmačenje in uporaba ZŠtip-1 samo zaradi nekajdnevne prekoračitve roka za zagovor magistrske naloge, čeprav v konkretnem primeru iz opravičljivega razloga zaradi materinstva, bi pomenila popolno izvotlitev z ustavo zagotovljene pravice do izobraževanja.

Tožena stranka je bila dolžna upoštevati predpise, ki so veljali v času, ko je prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 17. 2. 2017. Tedaj pa ni veljala niti sprememba Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij niti sprememba ZŠtip-1 glede podaljšanja roka za opravo šolskih obveznosti. Tako tudi ni odločilno, da je bila dokončna odločba, s katero je bila presojana prvostopenjska odločba, izdana 27. 3. 2019. Iz novele ZŠtip-1 povsem jasno izhaja, da se novela ZŠtip-1 ne nanaša na štipendijska razmerja, ki so nastala do začetka uporabe novele ZŠtip-1, temveč se uporabljajo dosedanji predpisi. Razen tega pa je potrebno upoštevati, da je drugostopenjski organ dolžan zadevo presojati po materialnem predpisu, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo o odpravi odločb o dolžnosti vrnitve štipendije pravilno uporabili materialno pravo; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da bi bilo treba v odločbo o dodelitvi državne štipendije poseči z izrednimi pravnimi sredstvi.

Ni mogoče slediti očitkom tožene stranke, da bi tožnica brez težav ujela rok, če bi se pravočasno lotila pisanja diplomske naloge. Ravno nasprotno. Le ob ustreznih usmeritvah in podpori ter manjši obremenjenosti somentorice in mentorice, bi bilo mogoče izključiti soodgovornost fakultete. Z vidika tožnice je torej obstoj višje sile izven njene sfere za zamujeno izdelavo diplomske naloge. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ in zato tožnica prejetih štipendij ni dolžna vrniti.

Pritožbeno sodišče opozarja, da je potrebno ločiti režim podaljšanja absolventskega staža in upravičenja prejemati državno štipendijo. Ne glede na razloge, zakaj se študentu absolventski status lahko podaljša, je skladno z ZŠtip-1 študent lahko upravičen do izplačevanja štipendije v času (podaljšanega) absolventskega statusa le eno študijsko leto. Takšno tolmačenje nenazadnje potrjuje tudi ureditev po ZViS in Statutu Univerze, ki omogočata in prepuščata posameznim članicam opredelitev dodatnih pogojev pri presoji podaljšanja absolventskega statusa s svojimi internimi pravili. Možnost fakultet, da s svojimi bolj ali manj strogimi internimi pravili lahko določajo različno stroge režime podaljševanja absolventskega staža, bi lahko posledično privedla do neenake obravnave (dodatnega) obdobja prejemanja štipendije. Pravica do štipendije je namreč priznana na podlagi zakona, ki velja enotno za študente vseh fakultet.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ključno dejstvo za presojo in to je, da tožeča stranka do 30. 9. 2018, ni uspešno zaključila izobraževanja, zaradi česar je podan razlog iz 97. člena ZŠtip-1 za prenehanje štipendijskega razmerja. V določilu 8. odstavka 99. člena ZŠtip-1 je določena obveznost dodeljevalca štipendije, da o vračilu sredstev zaradi prenehanja štipendijskega razmerja izda odločbo, čemur je pristojni CSD sledil ter v zakonitem roku 13. 5. 2020 izdal takšno odločbo. Nenazadnje tudi opredelitev iz prvega odstavka 43. člena ZUPJS „da CSD lahko v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek“, izkazuje, da začne rok treh let teči po prenehanju pravice. Pristojni CSD je imel dejansko in pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju pravice do državne štipendije z dne 13. 5. 2020 in v posledici prenehanja pravice zahtevati vračilo zneskov štipendije za študijsko leto 2016/2017 v višini 1.900,00 EUR.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih kot je obravnavani in za katere novela ZŠtip-1B še sploh ni veljala niti ni bila uporabljiva štelo, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z teleološkimi razlagalnimi argumenti ter uporabo analogije legis in argumenta a simili ad simile, ko sta si urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je glede na 3. člen ZS uporabljalo 240. člen OZ. Pri tem je upoštevalo 3. člen ZŠtip-1, po katerem je višja sila vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni mogoče pričakovati, predvideti, nanj računati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Stališča pritožbenega sodišča iz dosedanje sodne prakse morajo toliko bolj veljati in biti uporabljiva v konkretnem primeru, za katerega je že uporabljiv novelirani 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1B. Torej tudi pri upoštevanju ekskulpacijskega razloga nemožnosti izdelave praktičnega dela diplomske naloge pred

Res je skladno z določilom četrtega odstavka 87. člena ZŠtip-1 lečeči zdravnik specialist tisti, ki lahko ugotovi, da je zdravstveno stanje vplivalo na to, da štipendist ni mogel izpolniti svojih študijskih obveznosti. Zato je tožeča stranka kontaktirala lečečega specialista oziroma operaterja, kar izkazuje predložena elektronska korespondenca med tožečo stranko in samim operaterjem. Le-ta potrjuje, da je tožeča stranka poskušala pri operaterju dobiti sporno potrdilo, vendar jo je lečeči specialist napotil na osebno zdravnico, ker specialisti naj ne bi bili pravi naslov za izdajanje posebnih mnenj, potrdil. Tožeča stranka se je zato upravičeno obrnila na osebno zdravnico, ki ji je vsled napotitve s strani lečečega specialista, mnenje tudi izdala. Posledično je šteti, da je tožeča stranka s predložitvijo tega potrdila, izkazala obstoj opravičljivih zdravstvenih razlogov oziroma višjo silo, kot jo opredeljuje pravna podlaga.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprav

Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B, ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 je v bistvu šlo za pravno praznino. Pritožbeno sodišče je takšno stališče že zavzelo v istovrstni zadevi, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo tudi analogijo legis in argument a simili ad simile, t.j. sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Takšna razlaga in uporaba je nenazadnje v skladu s splošno določbo 3. člena ZŠtip-1, ki definira višjo silo kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje

Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B, ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 je šlo za pravno praznino, kot je pritožbeno sodišče že ugotavljalo v istovrstni zadevi, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo tudi analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna10. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je že v splošni določbi v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoč