18. člen ZUPJS

Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1). Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi. Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje. Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi

Tožničina denarna sredstva na računu, ki jih je prejela iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči v skupnem znesku, in sicer osem mesecev pred vložitvijo nove vloge za denarno socialno pomoč, se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevajo kot dohodek.

Sporni traktor je sicer registriran na prvega toženca in je ta lahko njegov formalni lastnik, vendar pa toženec utemeljeno opozarja, da ni njegov dejanski lastnik in da z njim zato ne more razpolagati. V takem primeru se takšno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tožničina denarna sredstva na računu, prejeta iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči, upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Ni namreč jasno, kakšno je bilo tožničino premoženjsko stanje ob izdaji odločbe o odobritvi BPP (ali je bila že takrat solastnica nepremičnine v Ljubljani) in kakšno po spremembi (v čem se je njeno premoženjsko stanje povečalo) in kdaj je do te spremembe pravzaprav prišlo, glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Tudi glede domnevne spremembe tožničinega kraja dejanskega bivanja, sodišče iz izpodbijane odločbe ne more razbrati, kdaj naj bi do te spremembe prišlo, ponovno glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Iz tega je mogoče sklepati, da je pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca med drugim pomembno, kje oseba dejansko prebiva in kje ima prijavljeno stalno prebivališče. Če bi torej prosilec dejansko prebival drugje, kot pa bi imel prijavljeno stalno prebivališče, bi se to štelo v njegovo premoženje. Pri tem so pravnorelevantne tudi določbe ZPPreb-1, iz katerih izhaja, da ima posameznik sicer lahko naslov za vročanje (6. točka prvega odstavka 2. člena ZPPreb-1), pri čemer pa je ta lahko le na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 25. člena ZPPreb-1). <

Organ za BPP je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer v splošnem pojasnil, katere parametre je upošteval pri oceni vrednosti vozila, ki naj bi bilo po posameznih karakteristikah (glede na vrsto vozila in njegovo opremo ter starost) primerljivo osebnemu vozilu prvega tožnika, ob tem pa ni navedel nobenih podatkov o viru oziroma izvoru podatkov, ki so mu služili kot temelj za izvedbo primerjave (pridobljeno strokovno mnenje, cenitev po sistemu Eurotax, podatki iz spletne strani www.avto.net ipd.), svoje ocene pa tudi ni pojasnil podrobneje, to je po posameznih merilih, ki jih je uporabil. Podatki o načinu ugotovljene vrednosti vozila pa se ne nahajajo niti v upravnem spisu. Glede na obrazloženo po presoji sodišča pravilnosti ocenjene vrednosti primerljivega vozila ni mogoče preizkusiti in ji tudi ne nasprotovati.

Določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre). V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR) bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil. Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.

Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedena določba je bila dopolnjena s 5. členom ZSVarPre-E, ki velja od 1. 2. 2017 in pravi, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR. Sodišče načeloma pritrjuje toženi stranki, da zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice ne predstavlja ovire, da prosilec ne more razpolagati z nepremičninami, vendar se tožena stranka ni opredelila do ugovorov, ki jih je tožnik podal v prošnji, da tožnik v nepremičninah, ki jih ima v lasti, prebiva in jih uporablja za osnovno bivanje, v tožbi pa je še bolj utemeljeno opozarjal, da so vse nepremičnine (razen gozda in njive, ki ju tožena stranka ni upoštevala) neposredno povezane z njegovim domom, da gre dejansko za "bivalno hišo z dvoriščem in pomožnimi objekti", da je zazidljivo stavbno z

V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik na naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni izpolnjen, omenjeno nepremičnino pa je zato glede na določbe 17. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega premoženja. Zgolj okoliščina, da ima tožnik na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno začasno prebivališče ter da tam tudi dejansko živi, na navedeno ne more vplivati.

Odjava vozila iz prometa sama po sebi na lastništvo vozila ne vpliva. Povedano drugače, tudi če so tožnikova vozila odjavljena iz prometa, to še ne pomeni, da tožnik ni njihov lastnik in da takšna vozila nimajo nobene vrednosti. Tožnik pa v predlogu za oprostitev plačila sodne takse tudi ni izkazal upravičenih razlogov, da z vozili ne bi mogel razpolagati (tretji odstavek 12.a člena ZST-1). Zato je sodišče prve stopnje v skladu z 2. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS pravilno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, ker ima premoženje v obliki osebnih vozil večje vrednosti, ki presega cenzus za taksno oprostitev.

Ob upoštevanju stališča Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu IV Ip 195/2018 z dne 24. 1. 2018 (12. točka obrazložitve) je vrednost, ugotovljena v evidenci GURS, le primerljiva oziroma orientacijska, na dolžniku pa je trditveno in dokazno breme, da vrednost svojih nepremičnin dokaže na drugačen način, ne le tako, da pavšalno nasprotuje ugotovljeni vrednosti v evidenci GURS. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 23. 12. 2024 le pavšalno podal svojo subjektivno oceno dejanske vrednosti spornih nepremičnin, pri tem pa ni predložil določnih dokazov, iz katerih bi jasno izhajalo, da so vrednosti nepremičnin za polovico manjše od vrednosti, navedenih v evidenci GURS, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno upoštevala njihovo vrednost ugotovljeno v GURS in ob pravilni uporabi prvega odstavka 27. člena ZVarPre v zvezi s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS in v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP.

Periodični dohodek je treba razumeti tudi kot izgubo periodičnega dohodka in njegovo nenadomestitev z drugim periodičnim dohodkom v enakih ali podobnih zneskih. Dohodek se zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati, če oseba ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov v enakih ali podobnih zneskih.

V primeru odloga plačila sodne takse sta plačilni nalog in sklep o odlogu vsebinsko povezana celota, višina sodne takse je namreč prehodno vprašanje za odločitev o odlogu plačila takse (od višine taksne obveznosti je tudi odvisno, ali in za koliko časa se taksnemu zavezancu dovoli odlog plačila). Sodišče mora zato določeno višino sodne takse obrazložiti, zanjo navesti pravno podlago, in tako stranki omogočiti, da jo preizkusi in jo v primeru nestrinjanja v okviru pravnih sredstev, predvidenih v ZST-1, tudi obrazloženo izpodbija.

V primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete štipendije je potrebno uporabiti tako ZUPJS kot ZŠtip-1. Slednje pomeni, da je skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 potrebno ugotavljati pogoje iz 102. člena ZŠtip-1. Toženec pri odločanju o odpisu teh pogojev ni ugotavljal, temveč je kot pravno podlago za odločitev uporabil zgolj splošno določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS. Pri odločanju o odpisu dolga je napačno upoštevano premoženje, saj določilo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne šteje kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja.

Pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je izpolnjen, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (šesti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZBPP in prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre). Po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da je sporna sredstva res porabila in za kaj. Iz predloženih računov je razvidno le, da sta naslovljena na tožnico, kdaj sta bila izdana in za kakšen denarni znesek. Ne dokazujeta pa, da je tožnica računa res (v celoti) plačala in da ju je plačala sama. To bi lahko tožnica brez težav dokazala s predložitvijo potrdila o plačilu računov ali z izpisom prometa na transakcijskem računu, ki bi izkazoval plačilo izvajalcu storitev oziroma tožničin dvig gotovine v znesku, s katerim bi tožnica lahko plačala posamezen račun.

Katero vozilo je osebni avtomobil je odvisno od njegove kategorije in ne od tega, koliko je v uporabi. Toženka je zato s tem, ko vrednosti osebnega vozila volksvagen do višine 28 kratnika osnovnih zneskov minimalnega dohodka ni odštela od vrednosti premoženja, ker je štela, da so osebna vozila zgolj tista, ki se pogosto oziroma vsakodnevno uporabljajo za prevoz, zmotno uporabila predpis. Okoliščine, ali naj bi bila stranka, ki prosi za BPP "sposobna", da se v postopku zastopa sama, po 24. členu ZBPP niso pravno relevantne. Tožnik pravilno opozarja, da to niti po nobeni drugi odločbi ZBPP ni odločilno. Zakon pogoje za dodelitev BPP določa v 10. in 13. členu, v katerih pogoj, da se prosilec ni sposoben zastopati sam oziroma so njegove vloge nepopolne, ni določen.

Prvi odstavek 18. člena ZUPJS res določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanj, pri čemer tožnik ne zanika, da dejansko prebiva na naslovu E., stalno prebivališče pa ima prijavljeno na naslovu B. Vendar pa toženka spregleda peti odstavek 18. člena ZUPJS, ki določa, da če imajo vlagatelj in osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, v lasti več stanovanj, se kot premoženje ne upošteva le tisto stanovanje, kjer ima stalno prebivališče večina oseb. Ob smiselni uporabi petega odstavka 18. člena ZUPJS in ob upoštevanju, da ima tožnikova družina v lasti le eno stanovanje, v katerem prebiva in ima stalno prebivališče večina oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, tožniku ne more biti v škodo, da na naslovu tega stanovanja nima prijavljenega stalnega prebivališča.