44. člen ZUPJS

Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo.

Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

V primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete štipendije je potrebno uporabiti tako ZUPJS kot ZŠtip-1. Slednje pomeni, da je skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 potrebno ugotavljati pogoje iz 102. člena ZŠtip-1. Toženec pri odločanju o odpisu teh pogojev ni ugotavljal, temveč je kot pravno podlago za odločitev uporabil zgolj splošno določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS. Pri odločanju o odpisu dolga je napačno upoštevano premoženje, saj določilo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne šteje kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja.

Kasnejši predpis v (ZUPJS-C) ZŠtip-1 v delu, ki se nanaša na odpis dolga oziroma vračilo štipendije ni razveljavil. To pomeni, da navedene določbe še vedno veljajo, je pa ZŠtip-1 v 16. členu določil, da se glede vprašanj statusa vlagatelja, postopka uveljavljanja državne štipendije, načina ugotavljanja materialnega položaja, meje dohodkov, ki so pogoj za pridobitev in višino državne štipendije, obdobje prejemanja in izplačila državne štipendije, spremembe okoliščin in pravil o neupravičeno priznani pravici do državne štipendije, nadzora nad delom CSD pri dodeljevanju državne štipendije ter zbirk podatkov uporabljajo določbe ZUPJS. Zaradi zmotnega stališča, da zadošča zgolj presoja glede na premoženjski/dohodkovni kriterij, ni bila opravljena presoja socialne ogroženosti po relevantnih določilih ZŠtip-1. .

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ kateri materialni predpis je treba uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije, ‒ ali mora izplačevalec pravice, ko odloča o odpisu dolga na podlagi devetega odstavka 44. člena ZUPJS, obvezno pridobiti mnenje centra za socialno delo.

Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.

Kar ZUPJS ne ureja vračila štipendij, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 morajo biti izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v 2. alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa "ugotovitev socialne ogroženosti". Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in 2. alineje 102. člena ZŠtip-1 je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno pridobiti predhodno mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Prepričljiv je zaključek sodišča v 8. točki obrazložitve, da je odpis državne štipendije v primeru prenehanja štipendijskega razmerja zaradi neuspešnega zaključka šolanja po specialni določbi ZŠtip-1 možen pod milejšimi pogoji, kot jih za odpis državne štipendije zaradi neupravičenega priznanja štipendije predpisuje ZUPJS.

V pritožbeni obravnavi je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti pri presoji predloga za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije, urejen v 101. do 103. členu ZŠtip-1. V četrtem odstavku 103. člena ZŠtip-1 je določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije8 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona. Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija, ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.

Kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s 4. odstavkom 103. člena ZŠtip-1, je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v 2. alineji 102. člena ZŠtip-1 kot opredelilni pogoj za odpis vračila štipendije določa "ugotovitev socialne ogroženosti". Upoštevajoč določbo 9. odstavka 44. člena ZUPJS in 2. alineje 102. člena ZŠtip-1 je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno pridobiti predhodno mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika.6

Glede na pritožbene navedbe je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije je urejen v 101. do 103. členu Zštip-1. Iz navedenih določb izhaja, da urejajo tudi vračilo državne štipendije. V četrtem odstavku 103. člena Zštip-1 je tako določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije6 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona.

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

Tožnik je za mesec april prejel znesek 354,25 EUR. Iz podatkov o izplačilih je razvidno, da mu je bil navedeni znesek izplačan 21. 5. 2021. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke nadalje izhaja, da je bil tožnik za mesec april 2022 upravičen do zneska v višini 352,31 EUR. V tem primeru je torej nastalo preplačilo v višini 1,94 EUR, ki pa ga je, kot to navaja tožnik, že vrnil toženi stranki. Iz fotokopije dokazila o plačilu izhaja, da je toženi stranki dne 17. 6. 2021 nakazal 10,00 EUR. Tožena stranka pa mu je, kot to tožnik navaja v pritožbi, vrnila znesek 8,06 EUR.

Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Tožnica, ki je tetraplegičarka in se nahaja v domski oskrbi, je v okviru odškodninskega zahtevka za povnitev stroškov za kritje povečanih potreb, zahtevala povrnitev kilometrine za obiske staršev, stroškov za 48 ur dodatne fizioterapije mesečno in stroškov za pomoč osebnega asistenta dve uri dnevno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Zato stroški njihovih obiskov predstavljajo tožničino lastno premoženjsko škodo. Enake dejavnosti izvaja tudi domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS.

Pri ugotavljanju materialnega položaja družine je treba upoštevati tudi prejeto odškodnino.

Kot ugotavlja sodišče je bila pri tožniku s strani ZPIZ Slovenije še pred pričetkom prejemanja denarne socialne pomoči na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 6. 2011 ugotovljena nezmožnost za organizirano pridobitno delo. Torej je zdravstveno stanje v smislu nezmožnosti za pridobitno delo bilo pri tožniku ugotovljeno že leta 2011, to je že pred zapadlostjo v plačilo spornega dolga, zaradi česar zahtevani pogoji iz naslova nezmožnosti za organizirano pridobitno delo, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.

Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, kdaj je prišlo do spremembe, ki vpliva na samo pravico do subvencije najemnine. S tem v zvezi je tako potrebno razčistiti, kdaj se je tožnica preselila na nov naslov.

Ker je na podlagi določila četrtega odstavka 44. člena ZUPJS odločitev o vrnitvi neupravičeno prejetih javnih sredstev v pristojnosti CSD, ki o vrnitvi odloči ob odpravi oziroma razveljavitvi odločbe o subvenciji najemnine in ki odločitve o tem še ni sprejel, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodna pristojnost za odločitev v zadevi (še) ni podana. Sodna pristojnost (socialnega) sodišča bo v tej zadevi, v skladu z določilom drugega odstavka 7. člena in 63. člena ZDSS-1 podana šele, ko bo izčrpan postopek pred CSD z dokončnim upravnim aktom ali v primeru, ko do izdaje in vročitve upravnega akta ne bo prišlo v zakonitem roku.