VSK Sodba I Cp 527/2024

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izrek o stroških postopka, ki je bil še predmet popravnega sklepa, spremeni tako, da se glasi:

"Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača znesek 67.233,32 EUR odškodnine na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne njene stroške postopka v znesku 3.988,45 EUR.¹

2Tožeča stranka kot cesionar uveljavlja plačilo terjatve iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja 132 upnikov stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1032/2008 v enakem znesku po 2.500,00 EUR za vsakega od oškodovancev in skupaj tako od tožene stranke zahteva plačilo glavnice 330.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je oškodovancu z najvišjo v stečaju nepoplačano terjatvijo odmerilo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR, preostalim oškodovancem pa glede na njihove sorazmerno manjše nepoplačane terjatve tudi sorazmerno manjše odškodnine, ki jih je določilo kot vsoto zneska 300,00 EUR (spodnja meja odškodnine po ZVPSBNO) in zneska sorazmernega nepoplačani terjatvi posameznega upnika glede na najvišjo nepoplačano terjatev (razpredelnica k točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe).

3Zoper sodbo se v zavrnilnem delu in glede stroškov pritožuje tožeča stranka, v ugodilnem delu pa se pritožuje tožena stranka.

4Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku za 132 pravnih prednikov tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Tožeča stranka najprej povzema dosedanji potek postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku 132 oškodovancem priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 625,00 EUR za vsakega, kar je skupaj znašalo 82.500,00 EUR. Tožeča stranka je za vsakega oškodovanca zahtevala po 2.500,00 EUR odškodnine. Potem ko je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožbi tožene stranke ter razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, pa je slednje v novem sojenju skupno odmerjeno odškodnino še znižalo in vsakemu oškodovancu odmerilo odškodnino glede na višino njegove v stečajnem postopku nepoplačane glavnice. Sodišče druge stopnje v svojem sklepu z dne 30.11.2023 sodišču prve stopnje takšnega dodatnega znižanja ni naložilo, temveč je opozorilo, da sodišče prve stopnje ni ustrezno utemeljilo znižanja tožbenega zahtevka za 50 % na račun domnevnega soprispevka stečajnih upnikov k podaljšanju postopka in dodatnega 25 % znižanja zaradi domnevnega manjšega pomena zadeve za stečajne upnike po letu 2008, ko je prišlo do prve delitve stečajne mase.

6Tožeča stranka nadalje v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje priznalo, da je bilo stečajno sodišče preveč pasivno, da je prihajalo do nepotrebnega odlašanja z odločitvami in večkratnega podvajanja opravil in da nadzor nad delom stečajnega upravitelja ni bil zadosten, uporabljena pospešitvena pravna sredstva pa niso bila učinkovita. Stečajni upniki so bili prisiljeni zoper tovrstna ravnanja ukrepati in pri vlaganju pravnih sredstev je šlo za njihovo nujno odzivanje na nepravilnosti, ki jih je tožeča stranka med pravdo v svojih vlogah izpostavila, pa sodišče prve stopnje teh dejstev ni štelo v njeno korist. Po drugi strani je sodišče prve stopnje prezrlo množico ugovorov stečajnega upravitelja in dolgotrajnost odločanja stečajnega sodnika o njih ter je kljub jasnim napotkom sodišča druge stopnje vztrajalo pri znižanju odškodnine v kar 50 % deležu zaradi domnevnega soprispevka stečajnih upnikov, ne da bi to obrazložilo.

7Tožeča stranka v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita še protispisnost, nepopolno dokazno oceno in neopredelitev do vseh navedb tožeče stranke, delno pa se izpodbijana sodba opira tudi na krivo izpovedbo prič. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, izvedbo katerih opravil je moralo stečajno sodišče odložiti zaradi pritožb upnikov.

8V zvezi z razlikovanjem sodišča prve stopnje med oškodovanci po kriteriju višine njihovih terjatev tožeča stranka opozarja na določbe 4. člena ZVPSBNO in poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno največji poudarek dalo kriteriju pomena zadeve za posameznega upnika, pri tem pa upoštevalo le višino njihovih terjatev. Tožeča stranka je menila, da diferenciacija med upniki ni utemeljena, saj so bili vsi v enakem položaju glede na trajanje postopka in vsi so vlagali svoje prihranke, razlikovanje med njimi je krivično. V praksi je bila vselej vsem strankam postopka odmerjena enaka odškodnina, zlasti tudi ne glede na izid postopka. Odmera odškodnine v znesku manj kot 400,00 EUR za več kot 70 upnikov je omalovažujoča, saj to pomeni za vsako leto trajanja postopka le pičlih 24,00 EUR, pri čemer tudi postopek za njeno uveljavljanje že traja dlje časa in povzroča nove krivice. Sodišče prve stopnje bi moralo tožečo stranko pozvati k posredovanju še drugih podatkov, če je bilo to potrebno za razlikovanje med njimi. Sodišče prve stopnje se tudi ne bi smelo spustiti pod znesek skupne odmere odškodnine za vse upnike v višini 165.000,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je arbitrarna. Napačno je izračunano razmerje med najvišjo in najnižjo terjatvijo, ki znaša 1:1124 in ne 1:850, skupni znesek izračunanih odmer je 67.223,28 in ne 67.233,32 EUR.

9Tožeča stranka opozarja še na nadaljnjo oteževalno okoliščino za toženo stranko, in sicer da uporabljena pospešitvena sredstva, uporabljena v stečajnem postopku, niso bila učinkovita. To je zaznalo tudi sodišče prve stopnje, pa pri odmeri odškodnine nato tega ni upoštevalo.

10Tožeča stranka na koncu navaja, da je glede na njen uspeh po temelju in delen uspeh po višini, njen končni uspeh v pravdi polovičen, zato bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

11Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor aktivne legitimacije zaradi ničnosti pogodbe o odstopu terjatev. Opozarja na uporabo prvega odstavka 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki prepoveduje prenos terjatev, ki so povezane z osebnostjo upnika ali če njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Pravica do sojenja v razumnem roku je nedvomno osebnostna pravica, ki ustreza opisu iz navedene določbe. Gre za zadoščenje, ki pripada posamezniku in ne nujno v obliki denarne odškodnine. Ni pravilno stališče, da se z odstopom terjatve položaj tožene stranke ne poslabša in da terjatev izgubi osebno naravo takoj, ko oškodovanec ovrednoti prizadetost osebne dobrine v denarju. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso, ki prenos terjatev, povezanih z osebnostjo, pogojuje s predhodnim obstojem izvršilnega naslova, ki pa ga stečajni upniki niso pridobili. Tožena stranka opozarja na nevarnost zlorabe pravic, saj bi razlaga sodišča prve stopnje lahko spodbudila prekupčevanje z vsemi vrstami odškodnin pri kršitvah človekovih pravic.

12Tožena stranka nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o relevantnem trajanju obravnavanega stečajnega postopka. V primeru singularnega nasledstva namreč ni odločilno trajanje postopka od njegovega začetka, temveč za razliko od primerov univerzalnega nasledstva šele od vstopa singularnega naslednika vanj. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kdaj je prišlo do singularnega pravnega nasledstva med tožečo stranko in strankami postopka - stečajnimi upniki. Pogodbe o odstopu terjatev datirajo konec leta 2018 in začetek leta 2019.

13Tožena stranka še navaja, da stečajni postopek ni postopek, v katerem sodišče odloča o civilnih pravicah in obveznostih v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, temveč gre za procesno vodenje postopka, katerega izključni namen so različna opravila za sorazmerno poplačilo upnikov iz razpoložljive stečajne mase dolžnika, zato ne gre ne za kršitev konvencijske ne ustavne pravice. Država na podlagi ZVPSBNO ne more biti objektivno odgovorna za vsako neugodnost, ki jo državljan utrpi v čakanju na izpolnitev svojih zahtev pred najrazličnejšimi institucijami. Zadevi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Sedminek proti Sloveniji (št. 9842/07) in Zavodnik proti Sloveniji (št. 53723/13), na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, nista primerljivi. V konkretni zadevi se o pravicah stečajnih upnikov ni odločalo, terjatve so bile v celoti priznane, sledila so le opravila za poplačilo upnikov. Za priznanje odškodnine po ZVPSBNO je nujno, da sodišče ugotovi, da so izpolnjeni trije pogoji: da je zahtevek po nacionalnem pravu razumen, da o njem obstaja resničen in dejanski spor ter da je zahtevek civilnopravne narave. Teh ugotovitev izpodbijana sodba nima. Tožena stranka pri tem opozarja še na ločeno mnenje sodnika Kosleka v zadevi Cipoletto proti Italiji (št. 38259/09) o naravi insolventnih postopkov.

14Tožena stranka v zvezi z višino odškodnine navaja, da tožeča stranka ni ponudila zadostne podlage za določitev primerne odškodnine. Tako je menilo tudi sodišče prve stopnje in se je zato oprlo na zneske prijavljenih terjatev posameznih upnikov, namesto da bi tožbo zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo števila pravnih sredstev, zaradi katerih je bilo potrebno prekiniti postopek stečaja na prvi stopnji in počakati na instančno odločitev. Pritožbeno odločanje namreč terja določen čas in je obdobje enega leta za vsako pravno sredstvo šteti kot razumno. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo kontraproduktivnega vpliva na trajanje postopka zaradi pretirane aktivnosti upnikov.

15Tožena stranka še predlaga prekinitev postopka odločanja o pritožbi in predložitev zadeve Vrhovnemu sodišču RS zaradi izdaje svetovalnega mnenja glede vprašanj, ali stečajni postopek predstavlja spor, v katerem se odloča o pravici stranke v smislu 2. člena ZVPSBNO in 6. člena EKČP, ter ali je odplačni odstop terjatve do upravičenega zadoščenja iz naslova kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja dopusten in ali narava take terjatve ne nasprotuje njenemu odplačnemu prenosu na drugega. V zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je revizija izključena, strankama pa onemogočeno popolno sodno varstvo, s čimer bi bila kršena ustavna pravica iz 25. člena Ustave RS.

16Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z obstojem svoje aktivne legitimacije in civilno naravo stečajnega postopka se sklicuje na sodno prakso. Nesmiselno je sklicevanje tožene stranke na ločeno mnenje posameznega sodnika ESČP v zvezi z insolvenčnim postopkom v državi s povsem drugačno ureditvijo. Navaja, da so stečajni upniki svojo terjatev do RS prenesli na tožečo stranko po zaključku stečajnega postopka in po tem, ko niso uspeli uveljaviti svoje odškodninske terjatve z izvensodno poravnavo z Državnim odvetništvom po 19. členu ZVPSBNO.

17Glede višine odškodnine tožeča stranka v odgovor na pritožbo tožene stranke navaja, da je stečajno sodišče lahko tudi v času obravnavanja pritožb nemoteno nadaljevalo s potrebnimi opravili, stranke niso dolžne trpeti dolgotrajnosti odločanja sodišča druge stopnje, upniki so v stečajnem postopku zelo omejeni pri vplivu na trajanje postopka, zapletenost postopka ne more opravičiti njegove dolgotrajnosti, ki je posledica napak oziroma pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu. Tožeča stranka pa še vedno vztraja, da ni upravičeno razlikovanje med upniki glede na višino njihovih terjatev v stečajnem postopku, saj nekomu lahko nekaj sto evrov pomeni več kot drugemu nekaj desettisočakov. Ne drži tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo soprispevka oškodovancev, saj je na ta račun znižalo odškodnino za 50 %.

18V odgovor na pobudo za pridobitev svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS tožena stranka navaja, da ne gre za neenotno sodno prakso, da svetovalno mnenje ni zavezujoče, da bi njegovo pridobivanje le zavleklo postopek, ki mora biti hiter.

19Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

20Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno ugotovilo dejansko stanje in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, ne da bi zašlo v protislovje. Sodišče druge stopnje v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava najprej opozarja, da ob ustavni in konvencijski pravni podlagi odškodninskega varstva zaradi kršitve pravice do sodnega varstva oziroma sojenja brez nepotrebnega odlašanja neposredno pravno podlago sojenja v tej zadevi predstavlja ZVPSBNO, ki predstavlja njun izvršitveni pravni akt, hkrati pa, če nudi boljše varstvo, kot ga je v svoji praksi priznavalo ESČP na podlagi 6. člena Konvencije o človekovih pravicah, samostojen pravni naslov. S tem sodišče druge stopnje že zavrača pritožbeni očitek, da stečajni postopek ni civilni postopek v smislu konvencije, katerega udeleženci bi uživali njegovo varstvo. Nobenega dvoma ni, da je v slovenskem pravu (v tem je neutemeljeno tudi nadaljnje sklicevanje tožeče stranke na golo (!) ločeno mnenje sodnika ESČP v zadevi, ki je obravnavala italijanski insolvenčni postopek) stečajni postopek sodni postopek, pravice, ki se v njem obravnavajo, oziroma v konkretnem primeru terjatve, katerih poplačilo so v njem zasledovali upniki, pa so bile po vsebini civilnopravne narave. Pri tem ni odločilno, da terjatve niso bile sporne, ampak da druge poti zunaj sodnega stečajnega postopka za poplačilo upniki niso imeli. Tako vrsta postopka kot vsebina razmerij se tako prilegata vsebini pravne norme iz drugega odstavka 1. člena ZVPSBNO, kar je sodišče druge stopnje obrazložilo že v svoji prvi odločbi (točka 9 sklepa I Cp 448/2023 z dne 30.11.2023).

21Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje tudi o vprašanju, da so stečajni upniki veljavno prenesli svoje terjatve za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 1. točke drugega odstavka 15. člena in 16. člena ZVPSBNO. Ne gre za terjatev, katere prenos bi bil z zakonom prepovedan, ali terjatev, ki je povezana z osebnostjo upnika ali katere narava nasprotuje prenosu na drugega, kot to določa 417. člen OZ. Sodišče druge stopnje je takšno stališče obrazložilo že v svoji prvi odločbi v tej zadevi in jih tu obsežneje ne ponavlja (točka 10 sklepa I Cp 448/2023 z dne 30.11.2023). Sodišče druge stopnje sicer razume pomisleke tožene stranke, da možnost trgovanja s tovrstnimi terjatvami lahko izpostavi neposredne upravičence do odškodnin določenim špekulativnim tveganjem, vendar velja to na enak način glede vseh poslovnih ravnanj, njihovo varstvo pa je mogoče zagotoviti z drugimi pravnimi potmi, eventualno tudi z instrumenti potrošniškega prava, kot pa je omejitev njihove razpolagalne svobode in iskanja najučinkovitejše poti za dosego opredmetene satisfakcije. V konkretnem primeru so upniki svoje terjatve odstopili, potem ko je bil postopek, katerega trajanje predstavlja škodni dogodek, končan, prav tako pa so že opravili njihovo ovrednotenje v denarju in v skladu z napotilom iz 19. člena ZVPSBNO (neuspešno) predlagali Državnemu odvetništvu sklenitev poravnave zaradi sporazuma o vrsti oziroma višini pravičnega zadoščenja. Sodišče druge stopnje opozarja pri tem na pomembno razliko terjatve, ki se vendarle glasi na plačilo določene denarne vsote na podlagi že minulega historičnega dogodka, od terjatev, ki se ne glasijo na denar ali še niso zapadle. Vprašanje vpliva trenutka singularnega nasledstva na višino odškodnine v tem kontekstu ni relevantno in pritožbeni očitek v tej smeri ni razumen, razen če meri na očitek tožeče stranke, da tudi dolgotrajnost odprtega postopka na podlagi ZVPSBNO upravičuje višjo odškodnino. V tem primeru sodišče druge stopnje le pojasnjuje, da sodišče prve stopnje te okoliščine niti ni posebej upoštevalo, pa tudi sicer to na višino odškodnine v konkretnem primeru ne bi moglo vplivati.

22Vprašanji, ki ju tožena stranka ponuja kot vsebino predloga vrhovnemu sodišču za izdajo svetovalnega mnenja na podlagi četrtega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tako po oceni sodišča druge stopnje ne izpolnjujeta pogoja neenotne ali neobstoječe sodne prakse. Takšno svetovalno mnenje ni zavezujoče, sama okoliščina, da v zadevi ni dovoljena revizija, ker gre za spor majhne vrednosti, pa ob opustitvi njegove pridobitve tudi ne pomeni kršitve do popolnega sodnega varstva, kot meni tožena stranka. Pravica do izrednega pravnega sredstva oziroma pravica do tega, da se o zadevi izreče vrhovno sodišče, ni sama po sebi ustavna kategorija.

23Ni utemeljen očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z napotki sodišča druge stopnje. Predvsem je sodišče prve stopnje na napotke sodišča druge stopnje vezano le glede izvedbe dokazov in oprave procesnih dejanj, ne pa glede materialno pravne ocene spora in same odločitve. Ker je sodišče druge stopnje v svojem sklepu I Cp 448/2023 z dne 30.11.2023 ugodilo obema pritožbama, je glede 132 oškodovancev sojenje ostalo povsem odprto in ni utemeljen očitek o nadaljnjem znižanju odškodnine s strani sodišča prve stopnje. Pritožbena graja tožeče stranke glede višine prisojenega zneska odškodnine delno izvira tudi iz nerazumevanja metodološkega pristopa k njeni odmeri. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju pravilno pristopilo neposredno k odmeri odškodnine z upoštevanjem vseh meril iz 4. člena in zlasti še meril, ponovljenih v tretjem odstavku 16. člena ZVPSBNO, ne da bi najprej odločalo o temelju obveznosti in eventualnem soprispevku oškodovancev k nastanku škode. Glede na uporabo specialnega predpisa se tako prisoja pravične denarne odškodnine ne opravi v dveh zaporednih korakih z odmero pravične denarne odškodnine za opredeljeno škodo, ki se nato v določenem zmanjšanem deležu naloži v plačilo toženi stranki, ker je oškodovanec v nekem matematično izraženem deležu sam prispeval k nastanku škode,² temveč le s hkratnim tehtanjem vseh odločilnih okoliščin primera. Tožeča stranka napačno razume razloge sodišča prve stopnje, kot da vlaganje pravnih sredstev s strani upnikov v stečajnem postopku šteje v njihovo škodo, gre le za okoliščino, ki objektivizira trajanje postopka, medtem ko na drugi strani jasno v breme tožene stranke šteje pretirano pasivnost stečajnega sodišča, njegovo odlašanje s posameznimi opravili, nezadosten nadzor nad delom stečajnega upravitelja idr. (točki 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe).

24Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveni kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kje je o odločilnih dejstvih nasprotjem med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedb prič, in samimi temi listinami oziroma zapisniki, tožeča stranka konkretno ne pojasni. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj natančno povzelo potek stečajnega postopka, da je mogoče preizkusiti njegove razloge glede vseh upoštevanih meril pri odmeri odškodnine, tako tudi glede ravnanja strank, katerega pomen je posebej ocenilo v 33. do 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem sodišče prve stopnje stečajnim upnikom ni očitalo nedopustnih ravnanj pri zavzemanju za njihove pravice v stečajnem postopku, poudarilo pa je vpliv obsežnega procesnega gradiva in številnih procesnih opravil za tek postopka. Z očitkom, da se sodba opira na krivo izpovedbo prič, pa tožeča stranka uveljavlja v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

25Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da so posamezni oškodovanci upravičeni do različnih zneskov odškodnine, in z metodo, ki jo je izbralo za pravično uravnoteženje odškodnin. Prav tako soglaša s sodiščem prve stopnje, da je do polnega zahtevanega zneska odškodnine upravičen le oškodovanec z najvišjo v stečaju nepoplačano terjatvijo. Višina terjatev je nedvomno relevantno merilo za pomen postopka za posamezne oškodovance in najnižje nepoplačane terjatve komaj presegajo odmerjeno oziroma sploh najnižjo predpisano odškodnino po ZVPSBNO. Glede na predpisani razpon, v katerem lahko sodišče prisodi odškodnino v višini najmanj 300,00 EUR in največ 5.000,00 EUR, je odločitev sodišča prve stopnje tudi ustrezna v razmerju do drugih primerov kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V konkretnem primeru so oškodovanci skozi stečajni postopek vendarle uveljavljali le varstvo svojih premoženjskih pravic, ne pa npr. pravice do svobode, doma, družinskega življenja, kar bi glede na njihovo težje nadomestljivo ali sploh nenadomestljivo naravo in praviloma večji pomen postopka za posameznika opravičevalo primerno višjo odškodnino. Sodišče prve stopnje je zadostilo tako merilu notranje primerjalne pravičnosti kot primerjalne pravičnosti navzven, to je do drugih primerov odškodnine po ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z napotkom sodišča druge stopnje iz 14. točke sklepa I Cp 448/2023 z dne 30.11.2023), odpravilo je očitano kršitev iz 15. točke tega sklepa in se opredelilo do trditev tožeče stranke o kršitvah zakonskih rokov, odlašanj in prekinitev v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi sledilo razlogom sodišča druge stopnje iz 16. točke njegovega sklepa in ni več razlikovalo med pomenom stečajnega postopka za oškodovance pred in po letu 2008, ko je bilo opravljeno pretežno poplačilo terjatev, in na ta račun ni znižalo odmerjene odškodnine. Tožeča stranka mora v skladu s svojim navedbenim bremenom ponuditi sodišču ustrezno podlago za odločanje, sploh glede na omejenost materialnega procesnega vodstva v sporih majhne vrednosti. S tem ko tožeča stranka poleg višine nepoplačanih terjatev posameznih oškodovancev ni podala navedb, ki bi še drugače utemeljevale razlikovanje med njimi, je pristala, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opre zgolj na to in s tem zadosti kriteriju primerjalne pravičnosti med udeleženci stečajnega postopka. Pri tem pa je zmotno stališče tožene stranke, da je tožba, zato ker tožeča stranka ni ponudila še drugih razlikovalnih kriterijev, ostala nesklepčna. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za odmero odškodnine glede na kriterij pomena postopka za stranke tudi v navedbah, ki jih je samo povzelo, da je šlo za usodo njihovih prihrankov. Pritožbena očitka tožeče stranke o neugodnejšem razmerju med najvišjo in najnižjo odškodnino ter o za deset evrov višji v izreku prisojeni odškodnini od vsote odmerjenih odškodnin pa sta v škodo tožeči stranki, ki ju uveljavlja, zato ju sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

26Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo kršitev, na katere pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi glede glavne stvari obeh strank zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke glede odločitve o pravdnih stroških in je le-to spremenilo.

27Sodišče druge stopnje pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Ob delnem uspehu v pravdi in upoštevaje vse okoliščine primera (vrsto oziroma namen postopka, uspeh tožeče stranke po temelju in njen delni uspeh po višini) je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

28Sodišče druge stopnje je odločilo še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je tožeča stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede porazdelitve bremena stroškov postopka), tožena stranka pa je z njo v celoti propadla. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke ni priglasila.

¹ Sodišče prve stopnje je znesek stroškov 5.614,98 EUR, kot je bil sprva zapisan v sodbi z dne 15.7.2024, nato popravilo s popravnim sklepom z dne 25.7.2024, saj je bil prvotni zapis napačen zaradi očitne računske pomote.
² Kot je to uveljavljena praksa po splošnih pravilih odškodninskega prava.