VSL Sodba in sklep II Cp 1921/2024

Pritožba se zavrne in se sodba ter sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki z navedbami v članku z naslovom "Ljudje, ki na smrt ljubijo živali", objavljenim dne ... 2012 v reviji A. in na spletni strani www.a.si, nedopustno posegli v čast in dobro ime in zasebnost tožnice B. B. in sta dolžni v roku 8 dni na lastne stroške objaviti izrek te sodbe v reviji A in na spletni strani www.a.si; da sta toženi stranki dolžni v roku 8 dni v reviji A. in na spletni strani www.a.si objaviti opravičilo tožnici zaradi žaljivih in neresničnih trditev o njej v članku z naslovom "Ljudje, ki na smrt ljubijo živali" z dne ... 2012; da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožnici solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 300.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje do plačila; da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožnici solidarno povrniti njene pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe prvotoženki povrne njene pravdne stroške v znesku 11.812,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Z izpodbijanima sklepoma je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil predlog za izločitev sodnice C. C.

3Zoper sodbo se pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vendar s prenosom delegacije pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, v vsakem primeru pa toženkam naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka.

4Tožnica vztraja, da sodeča sodnica ne bi smela soditi. Nezakonito je bilo postopanje s postavitvijo izvedenca. Nezakonito je bilo tudi vročanje sodnih pisanj tožnici z nabitjem na sodno desko, zaradi česar je bila tožnici kršena pravica do izjave. Navedena pravica ji je bila kršena tudi zato, ker ni bila zaslišana. V spis je vložila izjave prič, ki evidentno kažejo na to, da dejansko stanje ni bilo takšno, kot ga izpodbijana sodba povzema v 37. točki obrazložitve. Nasprotno postopanje pomeni bistveno kršitev določb postopka - kršitev pravice do izjave tožnice (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in posledično tudi nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja glede vseh preostalih predlaganih dokazov, navedenih v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica bi dokazala, da nič od očitanega ni storila, a je sodišče njene dokaze brez ustrezne obrazložitve zavrnilo.

5Nepravilna je ocena sodišča prve stopnje vsebine spornega prispevka v 27. točki obrazložitve in naslednjih. Navedbe o tožnici, da je samozvana novinarka, s čimer se jo še dodatno razžali, da naj bi bolezensko kopičila živali, živela v umazaniji med ptičjimi iztrebki, v grozljivih prizorih, v nepopisni umazaniji, med razdejanji, iztrebki, pomešanimi z ostanki hrane in podobno, vse opremljeno z nazornimi gnusnimi fotografijami popolnoma uničenega stanovanja ter mrtvih golobov v hladilniku, vsekakor protipravno posegajo v osebnostne pravice tožnice. Sporni prispevek se spusti na osebno raven, saj se o tožnici sprašuje, kako je lahko ta na videz urejena in zelo samozavestna ženska živela v takšnih razmerah. Gre za vrednostno razžalitev, ki niti ne more biti predmet dokazovanja. Avtorica prispevka pa je navedena z izmišljenim imenom D. D.

6Tudi ocena iz 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je osrednja tema in očiten namen spornega prispevka splošna razlaga pojava bolezenskega kopičenja živali, ni pravilna, saj je tožnica poimensko izpostavljena in priložene so fotografije stanovanja, ki ga je tožnica imela v najemu. Stanja, kot ga prikazujejo fotografije, tožnica ni zakrivila. To bi v izpovedi potrdila, prav tako bi to potrdile priče. Toženki pri tožnici očitkov nista preverjali. 3. člen Kodeksa novinarjev ni bil spoštovan. S tem, ko tožnica ni želela dati odziva v oddaji E., se tej pravici ni odpovedala. Prispevek ni poročal o zadevi, za katero obstaja javni interes. Podlaga za objavo tako hudih očitkov ne more biti sklicevanje na predhodno poročanje medijev. Še manj je upravičen drugi medij nekritično in brez preverjanja ozadja poobjaviti iste očitke in neresnične obtožbe. Na podlagi kazenskih in drugih sodnih postopkov, ki so bili v teku s F. F., novinarji niso bili upravičeni verjeti, da naj bi bila tožnica v zvezi z obravnavanim poročanjem relativno javna oseba. Povprečni bralec je prispevek dojel na način, da prispevek obravnava domnevno sporna početja tožnice, ki so vezana na njeno domnevno duševno motenost. Povprečni bralec je sporni prispevek povezal z že objavljenimi prispevki, rdeča nit spornega prispevka pa je v tem, da se tožnico prikaže kot nagnusno, zavržno in agresivno osebo, ki dobesedno živi v ptičjih iztrebkih in z mrtvimi živalmi. Toženki sta obenem predmetni obrekljivi pamflet celo pompozno grafično poudarjeno napovedali v napovedniku na začetku revije. Širšega konteksta sporni prispevek ne predstavi, tematiko javnega zdravja pa obravnava povsem obskurno.

7Prispevek je naklepno uperjen v diskreditacijo tožnice kot novinarke in ženske, katerega namen je bil uničiti njeno dobro ime, ki ga je do takrat uživala v javnosti. Prispevek je do tožnice žaljiv in protipravno posega v njeno čast in dobro ime. Zanimanje javnosti za tovrstne vsebine ni javni interes, temveč gre za zvedavost javnosti. Če bi bilo temu tako, bi bili lahko vsi sodni spori v javnem interesu, vemo pa, da tudi v odprtih kazenskih postopkih pri poročanju medijev o kaznivih dejanjih ni vselej dopustno poročati z navedbo polnega imena in drugih okoliščin, ki bi omogočale nedvoumno prepoznavnost. O tem je zavzelo stališče tudi ESČP, takšno poročanje pa je dopustno le, kadar gre za primere težke kriminalitete ali za kazniva dejanja, ki so javnost občutno pretresla. Sodni postopek, ki je tekel zaradi poškodovanja zasebne lastnine, ni tak postopek. Tožnica tudi ni bila spoznana za krivo očitanega kaznivega dejanja. Tožnica izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021, s katero je sporni prispevek praktično v celoti v nasprotju.

8Tožnica pritožbi prilaga sodbo naslovnega sodišča II Cp 1363/2021 z dne 18. 4. 2023 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 174/2015-III z dne 12. 4. 2021. Uporaba navedenih sodb pomeni uporabo prava oziroma sodne prakse, za kar ne velja prekluzija, branje obeh sodb pa postopka v ničemer ne bo zavleklo. Glede obrazložitve odškodninske odgovornosti tožene stranke je sodišče v navedeni pravdi ugotovilo, da niso bile zatrjevane okoliščine, ki bi tožnico pred sporno objavo iz kakršnihkoli utemeljenih razlogov delale zanimivo za javnost. Tožnica je bila običajna posameznica s svojim zasebnim življenjem in je ne gre šteti za javno osebnost. Izpodbijana sodba pa je presodila nasprotno. V priloženi sodbi je bilo tudi ugotovljeno, da se na objave v drugih medijih ni dopustno sklicevati oziroma jih nekritično povzemati. Pridobitev odziva je bila še posebej nujna, ker objavljene vsebine dejansko temeljijo na obtožbah oseb, ki so bile s tožnico v sporu. Objava imena in priimka tožnice ni bila dopustna in ni v ničemer doprinesla k informiranosti javnosti. Izpodbijana sodba je pravno pomembna vprašanja rešila v celoti nepravilno.

9Toženi stranki bi morali dokazati, da očitki držijo, oziroma da sta imeli utemeljeni razlog verjeti v resničnost objavljenega. Na podlagi objav drugih medijev tega razloga nista imeli. Prispevek bi morali uravnotežiti povsem drugače in ne na način, da je tožnica osrednji fokus in prikazana kot uničevalka tuje lastnine, ki izvaja nenavadno početje naseljevanja golobov v stanovanjih. V prispevku je bilo vse zapisano v nepogojni obliki. Tudi kazenski postopek ne daje podlage za tovrstne objave. Kako je prišlo do stanja v spornem stanovanju, tožnica ne ve. Izpodbijana sodba ignorira in ne upošteva pravnomočno zaključenih sodnih postopkov ter s tovrstno argumentacijo opravičuje več kot očitno nezakonito in protipravno postopanje toženk. Zgolj zato, ker je novinarjem dostop dovolila domnevna lastnica objekta, to ne daje pravice objaviti fotografije notranjosti stanovanja, ki ga je takrat imela v najemu tožnica. Še manj fotografij stanovanja skupaj z imenom in priimkom tožnice. Ustavno sodišče je že večkrat opozorilo, da morajo biti novinarji pri izvrševanju pravice do obveščenosti ljudi, v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, še posebej odgovorni. V vseh primerih jim ni treba dokazati resničnosti navedenih dejstev, morajo pa njihove izjave temeljiti na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih. Javnosti morajo omogočiti, da informacijo preveri. Dejansko stanje je ostalo povsem nerazjasnjeno. Vprašanja, nakazovanja in namigovanja na določena dejstva lahko škodijo dobremu imenu in predstavljajo civilni delikt. Toženki celotne zgodbe in plati tožnice nista predstavili oziroma vsaj poskusili predstaviti v objektivni in nevtralni luči. Poročanje je bilo neobjektivno in tendenciozno. Merila, ki jih za tehtanje pravic povzema sodna praksa sodišč v Republiki Sloveniji izvirajo iz odločitev oziroma prakse ESČP, ki je v prelomnih zadevah št. 40660/08 in št. 39954/08 razvilo doktrino o nujnem iskanju ravnovesja med osebnostnimi pravicami in svobodo izražanja, še zlasti v primeru oseb, ki niso absolutno javne osebe, kot to velja za tožnico. Poročanje toženk ne ustreza tako imenovanemu pravnemu standardu "newsworthy" in je v vsakem primeru protipravno.

10Tožnica predlaga, da o pritožbi odloči drugo višje sodišče v Sloveniji, ki ni Višje sodišče v Ljubljani.

11Tožnica s priloženimi dokazi dokazuje, da ji je bila kršena ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva iz 23. člena ustave RS, ki določa, da mora o pravicah posameznika odločati neodvisno in nepristransko sodišče. Iz priloženih elektronskih sporočil izhaja, da je celotno prvostopenjsko sodišče Okrožnega sodišča v Ljubljani več kot očitno pristransko, vključno s sodečo sodnico v tej zadevi. Tožnica verjame, da ni potrebne posebne utemeljitve, zakaj tovrstno postopanje, dopisovanje in medsebojno usklajevanje sodnikov za izpeljavo postopka odvzema poslovne sposobnosti tožnici krši načelo do nepristranega in neodvisnega sodišča. Postopanje tudi ni v skladu s pravili sodnega reda. Razpravljajoča sodnica je kot vodja oddelka celo podala ustno odredbo, da je treba vse nove tožbe, ki jih bo vložila tožnica, poslati v pregled sodniku, preden bo poslan plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek. Tožnici je porušeno zaupanje v neodvisnost celotne sestave prvostopenjskega sodišča Okrožnega sodišča v Ljubljani. O njeni pravdni sposobnosti nikoli ni bilo dvoma, tajno sestajanje različnih sodnikov in kovanje načrta za odvzem poslovne sposobnosti tožnici pa je odraz njihove pristranskosti. Vsekakor je to razlog, da se stvarna pristojnost po razveljavitvi izpodbijane sodbe prenese na drugo stvarno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.

12Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede neobstoja odškodninske odgovornosti toženk nepravilna, je nepravilen tudi sklep, da je tožnica dolžna toženkam povrniti stroške postopka, svoje pa kriti sama.

13Na pritožbo je odgovorila prvo toženka in predlagala, da se jo zavrne.

14Pritožba ni utemeljena.

15Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS pritožničin predlog za določitev drugega stvarno pristojnega višjega sodišča s sklepom I R 33/2025 z dne 12. 3. 2025 zavrnilo.

16Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi pritožbene trditve, da razpravljajoča sodnica ne bi smela odločati v tem sporu. Odločitvi o zavrnitvi tožničinega predloga za izločitev razpravljajoče sodnice predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 227/2023 z dne 2. 2. 2023 in Su 231/2024 z dne 27. 2. 2024 sta pravilni. Sklepa sta izčrpno obrazložena in v celoti prepričata. Pritožbeno sodišče argumente za zavrnitev izločitve razpravljajoče sodnice v celoti sprejema. Očitana ravnanja ne kažejo na pristranskost sodnice, ker so skladna z zahtevo iz 80. člena ZPP¹. Očitki o nezakonitem večletnem preverjanju tožničine pravdne sposobnosti so zato nerazumljivi in neutemeljeni. Prav tako neutemeljeni so očitki o postavitvi izvedenca, saj ta svojega dela v tem postopku ni opravil. Na sodničino pristranskost tudi ne kaže zatrjevano ustno navodilo za predložitev spisov sodnikom pred izterjavo sodne takse za tožbe tožnice, saj bi takšno navodilo pomenilo skrb za ekonomičnost postopka (11. člen ZPP).

17Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih kršitev glede vročanja v postopku. Tožnici ni odvzelo polne možnosti sodelovanja v postopku, v skladu z določbami ZPP ji je vloge nasprotne stranke in vabila na narok pravilno vročalo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (glej 4. točko obrazložitve), zakaj ji je do pooblastitve sedanjega pooblaščenca pisanja vročalo preko sodne deske na podlagi 145. člena ZPP (objavilo pa jih je tudi na spletni strani sodišča). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče tožnici sodna pisanja vročati v njen varni elektronski predal, ker to ni način, ki bi ga predvideval ZPP² in bi sodišče s takšnim načinom vročanja kršilo pravila postopka.

18Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev tožničinih dokazov. Sodišče prve stopnje je odločilo, ne da bi zaslišalo stranke, kar sicer ni običajno v postopkih, kot je obravnavani, vendar je za svojo odločitev navedlo dobre in natančno utemeljene razloge, ki jih pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema. Za tehtanje odločilnih kriterijev³ za presojo v povezavi z navedbami strank zadoščajo predloženi listinski dokazi. Ugotavljanje, kako uspešna raziskovalna novinarka je bila tožnica, in postavitev izvedenca medicinske stroke nista bila potrebna, ker je sodišče zaključilo, da toženki z objavama spornega članka nista prekomerno oziroma nedopustno posegli v čast in dobro ime, zasebnost, nedotakljivost stanovanja in splošno osebno pravico tožnice. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi argumentu sodišča prve stopnje, da ogled spornih nepremičnin zaradi večletne oddaljenosti dogodkov in posledično zanesljivo spremenjenega stanje ni smiseln. Za pisne izjave prič pa je sodišče pravilno ugotovilo, da niso časovno opredeljene in zato ne izpodbijajo trditev toženk, da sta bila prispevka napisana v dobri veri in da sta imeli utemeljen razlog verjeti v resničnost svojega poročanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožnici ni mogoče verjeti, da ni naselila in hranila golobov in mačk v stanovanju in hiši in ni povzročila stanja, kakršno je prikazano na fotografijah, v celoti prepriča, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako, da sta toženki upravičeno verjeli, da to, o čemer se poroča, drži.

19Ni dvoma, da je tožnica novinarka in kot taka vstopa v sfero javnosti. Poleg profesionalnega novinarskega statusa je bila tožnica za javnost pomembna tudi zaradi povezanosti z dogajanjem v G., ko se je na enem od balkonov v blokovskem naselju nepojasnjeno zadrževala nesorazmerno velika količina golobov ter z dogajanjem v hiši v okolici H. Drugače kot v zadevi tega sodišča II Cp 1363/2021 je imelo sodišče prve stopnje v tem postopku osnovo za sklep, da je tožnica glede na trditve toženk⁴ in listinske dokaze relativno javna oseba. Glede na to, da se sama označuje za raziskovalno novinarko, navedba o tem, da gre za "samozvano" (samo imenovano) raziskovalno novinarko, ne more biti žaljiva. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi tožnica javnost zanimala kot novinarka (da bi kaj izvedeli o njenem delu). Niti ne gre to, da bi javnost pasla radovednost nad njenim zasebnim življenjem. Bistveno je, da zadevna objava lahko prispeva k razpravi v splošnem interesu družbe in omogoča, da se javnost seznani z dejstvi, ki so pomembna za razumevanje dogajanja v zvezi z golobi, naseljenimi v najetih stanovanjih v stanovanjskih naseljih.

20Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je osrednja tema in tudi očiten namen spornega članka splošna razlaga pojava bolezenskega kopičenja živali. Poleg splošnih navedb članek obravnava oziroma komentira dva konkretna primera, ki sta se v medijih pojavila v našem okolju, in sicer podrobneje opiše primer I. I., na katerega v uvodu članka naveže tudi komentar dogajanja v zvezi s tožnico. Ni sporno, da je bilo v obdobju objave spornega članka dogajanje v zvezi z naselitvijo golobov v nepremičninah, ki jih je imela tožnica v najemu, tema, ki je glede na številne medijske objave in komentarje ljudi na spletnih forumih vzbujala veliko zanimanje javnosti.

21Uvodne besede članka se glasijo: "Pred dnevi smo osupnili nad grozljivimi prizori..." in se brez dvoma nanašajo na to, kar je bilo objavljeno v drugih medijih v dnevih pred objavo predmetnega članka. Glede na videno vsebino v oddaji E. in glede na fotografije, s katerimi so bili opremljeni članki, objavljeni v drugih medijih, pa je ocena sodišča prve stopnje, da vrednostna sodba o grozljivih prizorih ni žaljiva, temveč gre za reakcijo povprečnega človeka na videno vsebino. Tudi v zapisu "da se v osornosti, ki jo kaže do lastnice hiše in lastnika stanovanja skriva jasen dokaz, da gre za bolno žensko" ni mogoče ugotoviti žaljivega ali zaničevalnega namena. Gre bolj za zgražanje, ki pa, zlasti v kontekstu celotnega članka ter glede na videno v oddaji E. in na fotografijah, ni brez podlage. Tudi tožnica videno komentira kot "nagnusni prizori" in podobno.

22Oseba, ki biva v prikazanih nepremičninah in tam naseljuje ter hrani golobe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vsaj v zvezi z golobi ne nadzoruje svojega ravnanja na način, ki bi ustrezal splošno sprejetim civilizacijskim standardom v okolju, v katerem se nahaja. To potrjuje tudi kazenski postopek, v katerem je bila tožnici pravnomočno izrečena kazenska sankcija obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bila sicer kasneje na Ustavnem sodišču RS razveljavljena (glej priloga C21 do C25). Ugotovitve kazenskega postopka zoper tožnico so sodišče prve stopnje lahko le še dodatno utrdile v prepričanju, da sta toženki imeli utemeljen razlog verjeti, da so z njune strani pridobljene informacije resnične, saj je šel postopek kazenski zadevi v smeri dokazovanja obstoja morebitne duševne bolezni ali motnje pri tožnici. Pritrditi je tudi argumentaciji sodišča prve stopnje, da je življenjsko in izkustveno pojasnilo tožnice, da so golobi v stanovanje sami prileteli, nesmiselno. Če v stanovanju ne bi imeli na voljo hrane, se v njem ne bi zadrževali in iztrebljali, golob pa sam v hladilnik, kar je neizpodbitno dejstvo, zaznavno in razvidno iz fotografije, tudi ne more priti.

23Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.⁵ Predmetni prispevek ni tak. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se ne spušča v strogo osebno, intimno sfero tožničinega življenja, ki z njenim profesionalnim delom v javnosti v vlogi raziskovalne novinarke ne bi imelo nobene povezave. Ni sporno, da je tožnica kot raziskovalna novinarka objavljala prispevke o ravnanju z živalmi, predvsem golobi, in domnevnem mučenju živali. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico in bi bila zato prepoznavna tudi brez objave imena) se nanaša na vprašanje kopičenja živali (glede tožnice golobov v stanovanjske prostore). To zaradi smradu oziroma higienske oporečnosti lahko brez dvoma hudo moti sosede oziroma bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Pri tem gre za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so vprašanja javnega interesa. Glede na predložene listine in posnetek oddaje E. pa ni dvoma, da je že v začetku meseca februarja 2012 obstajalo širše zanimanje javnosti za tožnico oziroma dogajanje v zvezi z golobi, ki so bili naseljeni v nepremičninah, ki jih je tožnica imela v najemu. Zanimanje javnosti je bilo usmerjeno zlasti v vprašanje varstva pravic najemnikov in najemodajalcev, vprašanje javnega zdravja in varnosti, saj so nekateri od člankov poročali, da je zdravstveni inšpektorat preverjal kužnost teh golobov, ter v splošne vzroke takšnega, povprečnemu človeku neobičajnega in nerazumljivega početja. Predmet spornega prispevka ni kritika tožničinega ravnanja in ne pomeni vdora v njeno zasebnost, temveč je analiza problematike prekomernega kopičenja živali, ugotavljanje, da se s to problematiko srečujemo tudi pri nas in iskanja razlogov za ta pojav. Ne gre za nizanje "pikantnih" podrobnosti, kot trdi tožnica, temveč za opis stanja, ki je razvidno iz fotografij, in iskanje razlogov za takšno stanje stanovanja. Članek se kot celota specifično ne ukvarja le s tožnico, temveč se ukvarja predvsem s prikazom pojava oziroma kompulzivne motnje kopičenja živali, pri tem pa izpostavlja dva konkretna primera. Slog pisanja ni žaljiv, tudi sporočilna vrednost članka ni v zaničevanju tožnice. Zmotno je tožničino prepričanje, da je rdeča nit spornega prispevka v tem, da se jo prikaže kot nagnusno, zavržno in agresivno osebo, ki dobesedno živi v ptičjih iztrebkih in z mrtvimi živalmi, s čimer se jo diskreditira kot novinarko in žensko. Gre za navajanje dejstev, ki so bila razvidna iz fotografij (za katere tožnica v predmetni tožbi navede, da se na njih nahaja notranjost njenih nepremičnin, ki so razmetane, umazane, razdejane in polne živalskih iztrebkov) in iz posnetka oddaje E., v kateri je nastopila tudi F. F. in opisala ravnanje tožnice in njen odnos. Opis je korekten in uravnotežen. Poleg tega se je resničnost povedanega (kopičenje golobov v stanovanju) izkazala tudi v sodnih postopkih⁶, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno utrdilo v prepričanju, da je avtorica članka imela utemeljen razlog verjeti, da so navedena dejstva resnična. Toženki pa sta svoje navedbe o tem, da sta imeli utemeljen razlog verjeti vsebini, ki je bila v članku analizirana, z listinami tudi dokazali. Situacija tako ni primerljiva z zadevo II Ips 77/2020, na katero se sklicuje pritožba.

24Dejstvo je, da novinarka pred objavo spornega članka tožnici ni dala možnosti, da se brani, oziroma pri njej ni preverjala informacij, ki so bile v članku o njej objavljene. Višje sodišče v Ljubljani je že v sodbi, II Cp 1363/2021 z dne 18. 4. 2023 na katero se sklicuje tožnica, zapisalo, da je novinar odvezan dolžnosti preverjanja trditev o dejstvih, če obstajajo za to posebej utemeljeni razlogi. V obravnavani zadevi je to po eni strani dejstvo, da iz posnetka oddaje E. izhaja, da se je tožnica že tedaj imela možnost odzvati in povedati svojo plat zgodbe, preden je bila oddaja prvič predvajana, pa je to možnost zavrnila, po drugi strani pa je imelo sodišče avtoritete oziroma zanesljivost virov v obravnavanem primeru možnost preveriti.

25Tožnica se neutemeljeno sklicuje na prakso ESČP glede objave fotografij obdolžencev, saj njena fotografija ni bila objavljena, temveč sta objavljeni fotografiji drugih dveh oseb. Fotografije stanovanja, ki ga je nesporno tožnica imela v najemu, pa je prispevala lastnica stanovanja. Tožnica tudi neutemeljeno vleče vzporednice med objavljenim prispevkom in poročanjem o odprtih kazenskih postopkih. V obravnavanem primeru ne gre za poročanje o težki kriminaliteti ali za poročanje o kaznivem dejanju, ki je javnost občutno pretreslo (poškodovanje tuje stvari), temveč za poročanje o pojavu kopičenja živali v urbanem okolju. Tožnica kot novinarka, ki sama raziskuje različne družbene pojave, pa se gotovo zaveda, da pride v mnogih takih primerih tudi do razkritja osebnih podatkov. Pri tem zgolj zaradi pisanja pod izmišljenim imenom novinarke do zatrjevanega posega v tožničine pravice tudi ne more priti, konkretne povezave pa tožnica tudi ne opredeli.

26V pritožbi uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, podane tudi niso nobene uradoma upoštevne procesne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP ter 2. točka 365. člena ZPP).

27Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev je zajeta v zavrnilnem delu izreka. Prvo toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.

¹ 80. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nalaga sodišču, da mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben.
² Možnost elektronskega vročanja uvaja šele novela ZPP-E, ki pa je sodišče glede na prehodno določbo iz prvega odstavka 125. člena novele ni moglo uporabiti, poleg tega elektronski naslov za vročanje, ki ga ima tožnica, tudi sicer ni predviden za pravdne postopke.
³ Kadar pride do tehtanja pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti, je ESČP oblikovalo naslednja merila za presojo: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oziroma kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihova resničnost, e) vsebina, oblika in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij (ESČP: Couderc in Hachette Filipacchi Associés proti Franciji (št. 40454/07), 10. 11. 2015, para. 93; Axel Springer AG proti Nemčiji (št. 39954/08), 7. 2. 2012, para. 90-95, Haldiman in drugi proti Švici (št. 21830/09), 24. 2. 2015, para. 50. VSRS: Sodba II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020).
⁴ Tožnica v pritožbi navaja, da v zadevi II Cp 1363/2021 niso bile zatrjevane okoliščine, ki bi tožnico pred sporno objavo iz kakršnihkoli utemeljenih razlogov delale zanimivo za javnost.
⁵ VSL Sklep II Cp 2378/2018 z dne 20. 2. 2019.
⁶ Iz obrazložitve sklepa o motenju posesti (glej priloga C25), je med drugim navedeno, da B. B. kot tožnica ni upravičena do posestnega varstva, ker je posest najete nepremičnine izvrševala v nasprotju z najemno pogodbo s tem, da je v najemniško hišo naselila golobe.