145. člen ZPP

Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (prvi odstavek 145. člena ZPP). Sprememba stalnega naslova tožnice na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo ob vročanju sodbe ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno. Stranka tako sama nosi posledice, če sodišču ne sporoči spremembe naslova. Vročitev na zadnji sodišču znani naslov, ki ga je stranka sama navajala v postopku, je zato pravilna tudi če stranka tam dejansko ne prebiva več. Po prvem odstavku 116. člena ZPP je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le, če stranka zamudi rok iz upravičenega, nepredvidljivega in od nje neodvisnega razloga. Razlog, ki ga uveljavlja tožnica (skrivanje sodnega pisanja s strani matere), predstavlja očitno neupravičen razlog. Vročitev ni bila opravljena po odraslem članu gospodinjstva (140. člen ZPP), temveč s fikcijo vročitve.

Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

Tožnica je novinarka, kot taka vstopa v sfero javnosti. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi javnost tožnica zanimala kot novinarka, torej relativno, v relaciji (odnosu) do njenega dela, se pravi da bi kaj izvedeli o njenem delu. Niti ne gre za to, da bi javnost pasla radovednost nad zasebnim življenjem relativno malo znane (tu je treba smiselno pritrditi pritožnici, da gre v tem pogledu za slehernico) novinarke. Bistveno je vprašanje, ali zadevne objave lahko prispevajo k razpravi v splošnem interesu družbe. Tukaj pa je odgovor pritrdilen. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico (predmetni je ni)), se nanaša na vprašanje privabljanja golobov v stanovanjske prostore v relativno urbanem okolju, torej na način, da navedeno zaradi smradu oz. higienske oporečnosti lahko hudo moti sosede oz. bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj, če ne gre za lastniška stanovanja (in stanovanja nesporno niso bila pritožničina, pač pa jih je imela v najemu), pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Gre torej za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so nedvomno vprašanja javnega interesa.

Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo. Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.

Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka 394. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo. Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.

Po pravnomočno zaključenem postopku je bila opravljena poizvedba pri upravni enoti, ki je sodišču sporočila, da je tožnici prenehalo stalno prebivališče v RS, da tožnica nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča na območju RS ter da nima prijavljenega odhoda iz območja RS, zato velja vročitev za opravljeno po preteku 8 dni, odkar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko, ki predstavlja enega od načinov vročitve, ki jih predvideva zakon. Tožnica je tako zamudila 30-dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, zato je je njen predlog pravilno zavržen.

Bolniški stalež ni razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo. Stranki je namreč skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da si, ko ve, da ne bo mogla opraviti procesnega dejanja, priskrbi pooblaščenca. T. i. relativno javne osebe so tiste, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom, in ki so zaradi svojega družbenega delovanja, povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno. Resnične informacije o relativno javni osebi je dopustno objaviti, tudi če so negativne.

Ker je sodba pravnomočna, sodišče ni imelo pravne podlage, da bi razčiščevalo oziroma se ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila sodba zakonito vročena tožnici s pritrditvijo na sodno desko. Sodba namreč vsebuje potrdilo o pravnomočnosti. Nepravilno in nezakonito vročitev pravnomočne sodbe je mogoče uveljavljati le s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sodne odločbe ob smiselni uporabi določb ZIZ. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila 14. 11. 2023, kar pomeni, da je bil vložen po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka 394. člena ZPP.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Ne v prošnji za predložitev naroka ne v naknadno predloženem zdravniškem opravičilu ni bilo navedb, da bi se zdravstveno stanje tožnice nenadno poslabšalo tako, da bi ji to onemogočilo prihod na narok. V skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso je lahko zdravstveno stanje stranke upravičen razlog za zamudo roka ali dejanja le, če je nenadno in nepredvidljivo. Bolezen sama po sebi ni opravičljiv razlog za neudeležbo na naroku. Velja nasprotno: bolezen načeloma ni opravičljiv razlog za preložitev naroka, saj pravica do sodnega varstva ene stranke ne more biti odvisna od zdravstvenega stanja nasprotne stranke. Bolezen je opravičljiv razlog za preložitev naroka le, če je v razmerju do razpisanega naroka nenadna in nepredvidljiva.

Sprememba podatkov o poslovnem naslovu, ki jo je tožnica sporočila AJPES-u, na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo poslovnega naslova tožeče stranke ob vročanju sklepa ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno.

Člen 145 ZPP strankinemu pooblaščencu v primeru spremembe naslova (v konkretnem primeru poslovnega naslova odvetniške pisarne) nalaga dolžnost obvestitve sodišča o spremembi, pri čemer to sporočilo pomeni obvestilo sodišču v konkretnem postopku. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče, zaradi upravičene domneve, da toženko v pravdnem postopku zastopa pooblaščenka iz predhodnega izvršilnega postopka (v katerem ji v skladu z devetim odstavkom 29. člena ZIZ pooblastila ni bilo treba predložiti), poziv za odgovor na dopolnitev tožbe najprej vročalo toženkini domnevni pooblaščenki. Ker se na poziv njeni domnevni pooblaščenki, da odgovori na dopolnjeno tožbo, toženka ni odzvala, je sodišče prve stopnje dopolnjeno tožbo s pozivom na odgovor pravilno vročilo neposredno toženki, s čimer ni kršilo postopkovnih določb 98. člena ZPP, kot mu to očita pritožba.

V ZIZ vprašanje štetja rokov ni posebej urejeno, zato je treba uporabiti določbe ZPP. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan (drugi odstavek 111. člena ZPP). To pomeni, da do začetka dražbe 4.3.2022 še ni poteklo 30 dni od objave odredbe o prodaji, kot to pravilno opozarja pritožba in da so bile torej pri izvedbi dražbe nepravilnosti.

Na nepravilno vročitev se ne more sklicevati stranka, ki je odločbo prejela in se zoper njo pravočasno pritožila. Stroški izvršitelja spadajo med izvršilne stroške (293. člen ZIZ). Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej plača upnik, na njegovo zahtevo pa mu mora nato za izvršbo potrebne stroške povrniti dolžnik (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Na podlagi vročanja na star naslov fikcija vročitve iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ni nastopila. V pritožbi se tožnik neutemeljeno sklicuje na obveznost sporočanja spremembe naslova, ki je urejena v 145. členu ZPP. Tudi če bi za toženko ta obveznost veljala, to ne pomeni, da bi bila zamudna sodba pravilno vročena na star naslov, ampak bi se kvečjemu vročala, tako da bi se pritrdila na oglasno desko.

Pritožbeno sodišče se zaveda, da ne gre za vročitev prve vloge v postopku ter da je dolžnica s postopkom že seznanjena, vendar glede na to, da je dolžnica pošti sporočila nov naslov za vročanje ter soglašala, da pošta te podatke posreduje tudi pošiljateljem, katerih pošiljke bi se vrnile, zaključuje, da je postopanje sodišča prve stopnje po 145. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nezakonito. Ker iz postopka ne izhaja, da se dolžnica vročitvam izmika, pri vročanju s pritrditvijo na sodno desko gre za primer fiktivne vročitve, pri tem pa zakonska ureditev omogoča tudi drugačno postopanje (143. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ)1, je namreč sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v dolžničino pravico do izjave v postopku2, navedena procesna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.

Mirovanje postopka se začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču. Postopek miruje, dokler kakšna stranka ne predlaga, naj se nadaljuje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da procesni roki, razen v nujnih zadevah, v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 niso tekli, na podlagi pravnih predpisov, ki so bili sprejeti po razglasitvi epidemije nalezljive bolezni covid-19 na območju Republike Slovenije v zvezi s sodnimi zadevami. Gre za procesno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Dolžnik v pritožbi ne navaja, da bi sodišču sporočil spremembo naslova. Tudi sicer za pravne osebe velja, da so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register. Do datuma morebitne objave spremembe sedeža v registru je stranka dolžna poskrbeti, da sodno pošiljko prejema na svojem starem naslovu, saj je bil v razmerju do tretjih oseb to še vedno njen edini naslov.

Pritrditi pa je pritožbeni trditvi, da kupka ne more zahtevati izselitve iz solastne nepremičnine dokler ta ni razdeljena tako, da je točno določeno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžnikov delež, iz katerega se je dolžnik dolžan izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti kupcu. Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari. Posamezni solastnik tako denimo ni upravičen do stanovanja v pritličju, drugi solastnik pa do stanovanja v nadstropju, temveč sta oba upravičena do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem. Razdeljena ni stvar, temveč lastninska pravica.

Po 145. členu ZPP mora tožnik, če spremeni naslov, ki ga je navedel v tožbi, to sporočiti sodišču. Pritožnik pa nasprotno, tudi v pritožbi kot svoj naslov še vedno navaja isti naslov. Zgolj gola pritožbena trditev, da dejansko ne biva na tem naslovu, pa sama po sebi tudi Vrhovnemu sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost vročanja na ta naslov.

Toženka ima določeno zakonsko prebivališče na naslovu CSD Ljubljana. Iz podatkov spisa izhaja, da je na tem naslovu prejela tožbo, saj je nanjo odgovorila z vlogo z 28. 7. 2015, ki je bila sodišču predložena zgolj v enem izvodu. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji sklep o popravi odgovora na tožbo zaradi predložitve dodatnega izvoda ni bil nikoli pravilno vročen. Sodišče je namreč sklep pustilo na recepciji CSD, kjer do prevzema pošiljke ni prišlo, nato pa ga je pritrdilo na sodno desko. Ker je tak način vročanja predviden le za pošiljke strankam, ki so med postopkom spremenile prebivališče (prvi odstavek 145. člena ZPP), toženki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost ustrezno popraviti vloženega odgovora na tožbo. S tem je bila kršena njena pravica do izjave, hkrati pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar predstavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.