VSL Sodba PRp 119/2025

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 261,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po dvanajstem odstavku 107. člena in po petem odstavku 16. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter mu je za prvi prekršek določilo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, medtem ko mu je za drugi prekršek določilo globo 40,00 EUR, nato pa mu je po pravilih o steku izreko enotno globo 1.240,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 174,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovornici, ki uvodoma uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter navaja, da sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo odloči o zadevi, oziroma podrejeno, da s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Po vsebini pa uveljavlja, da obdolženec na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani (ISM) ni odklonil oddaje krvi in urina, temveč je samo želel, da je na strokovnem pregledu navzoč njegov zagovornik, česar policista nista upoštevala, s čimer sta ravnala v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bi se na podlagi zakonske analogije morale pri izvedbi procesnega dejanja razširiti tudi na postopek o prekršku. Pravica do obrambe bi obdolžencu morala zagotoviti navzočnost odvetnika pri izvedbi procesnega dejanja in mu zaščititi privilegij zoper samoobdolžitev v postopku, v katerem mu je policist na podlagi prijave kršitve prepovedi približevanja med strokovnim pregledom odvzel prostost ter ga odpeljal v prostor za pridržanje zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Ker obdolžencu pri izvedbi procesnega dejanja ni bila zagotovljena pravica do zagovornika, so mu bile kršene procesne in ustavne pravice.

3Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa Ljubljana v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se smiselno zavzema za zavrnitev pritožbe ter navaja, da je obdolžencu bil omogočen telefonski kontakt z odvetnikom, za katerega pa obdolženec ni sporočil niti imena, niti časa njegovega prihoda, temveč je postopek strokovnega pregleda zavlečeval s sklicevanjem na odvetnika, ki ni prišel vse do zaključka postopka na ISM, ko je bil zaradi razpisanega prijetja s privedbo predan policistom PP Medvode.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na zgoraj prikazani povzetek pritožbenih navedb gre ugotoviti, da se pritožba v bistvenem sklicuje na uporabo zakonske analogije. Pri zakonski analogiji gre za metodo razlage, pri kateri izhajamo od primera, ki je urejen z zakonskim pravilom, in od tega urejenega primera sklepamo na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti sicer ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, a jim je tako zelo podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo (tertium comparationis), prek katerega sklepamo, da tudi za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica kakor za pravno urejenega.¹ Predpostavka za uporabo zakonske analogije je pravna neurejenost konkretnega dejanskega stanu, torej pravna (zakonska) praznina.

6Višje sodišče kot prvo ugotavlja, da pritožba, ko se sklicuje na uporabo zakonske analogije, ne pojasni, katere določbe ZKP bi se morale uporabiti s sklepanjem po analogiji in katere so tiste določbe ZP-1, ki predstavljajo pravno praznino. Glede na vsebino pritožbe je mogoče sklepati, da ima pritožba v mislih določbo petega odstavka 148. člena ZKP, skladno s katero se na zahtevo osumljenca do prihoda zagovornika odloži njegovo zaslišanje ali oprava drugih preiskovalnih dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Vendar pa pritožba zagovarja napačno stališče, da je odreditev strokovnega pregleda preiskovalno dejanje v postopku o prekršku. Odreditev strokovnega pregleda je urejena v določbah 107. člena ZPrCP, v katerih je predpisan način preverjanja psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa in ne pomeni preiskovalnega dejanja v postopku o prekršku, temveč daje policiji pooblastilo, da sme pri vsakem udeležencu cestnega prometa preveriti njegovo psihofizično stanje na način, ki je za ugotavljanje vpliva prepovedanih drog predpisan v določbah sedmega, osmega in desetega odstavka 107. člena ZPrCP, skladno s katerimi sme policist izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti drog v organizmu in če se s tem preizkusom prepozna znak ali simptom, ki je posledica droge v organizmu, ali če udeleženec cestnega prometa odkloni sodelovanje pri preizkusu ali postopku ali če preizkusa ali postopka ni mogoče opraviti zaradi drugega razloga, odredi policist udeležencu cestnega prometa strokovni pregled in je odredba zanj zavezujoča, saj se po njej mora ravnati, ker sicer izvrši prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Iz navedenega sledi, da zoper udeleženca cestnega prometa, kateremu je policist odredil preizkus za prepoznavo drog, še ni uveden postopek o prekršku in nima položaja osumljenca, temveč je v primeru odklonitve strokovnega pregleda, kakršen je primer v tej zadevi, prekršek lahko storjen in ugotovljen šele s trenutkom odklonitve strokovnega pregleda in ne prej, zaradi česar policist pred odreditvijo strokovnega pregleda in med njegovim potekom obdolženca ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobdolžitev in mu na njegovo zahtevo ni bil dolžan odložiti oprave strokovnega pregleda do prihoda zagovornika.

7Kot drugo pa višje sodišče ugotavlja, da v postopkovnih določbah, ki se za ta primer uporabljajo po ZP-1, ni pravne praznine. Na podlagi prvega odstavka 50. člena ZP-1 se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje in ko skladno s prvim odstavkom 51. člena ZP-1 po ugotovitvi pogojev za začetek postopka zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Če prekrškovni organ ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo hitrega postopka o prekršku, ga mora izvesti sam in izdati odločbo o prekršku (drugi odstavek 51. člena ZP-1), pred izdajo katere kršitelja obvesti o prekršku in mu da pouk o pravnih jamstvih osumljenca prekrška (drugi odstavek 55. člena ZP-1), če pa prekrškovni organ ugotovi, da hitri postopek ni dovoljen, mora pri pristojnem sodišču vložiti obdolžilni predlog (tretji odstavek 51. člena ZP-1), ki ga pristojno sodišče vroči obdolžencu skupaj z vabilom na zaslišanje (prvi odstavek 105. člena ZP-1), na katerem ga v skladu s 114. členom ZP-1 pouči o pravnih jamstvih obdolženca v prekrškovnem postopku.

8V obravnavanem primeru je prekrškovni organ postopal skladno z navedenimi določbami in je po odklonitvi strokovnega pregleda ugotovil, da so zoper obdolženca podani zakonski pogoji za izvedbo rednega sodnega postopka ter je vložil obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču, ki je obdolžencu obdolžilni predlog vročilo skupaj z vabilom na zaslišanje in ga je v vabilu poučilo o pravnih jamstvih obdolženca v prekrškovnem postopku. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so obdolžencu zaradi odsotnosti zagovornika pri izvedbi strokovnega pregleda bila kršena pravna jamstva, pri čemer te kršitve pritožbeno sodišče ne vidi niti v pritožbeno zatrjevanem dejstvu, da je obdolženec bil med strokovnim pregledom pridržan zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, saj se pridržanje zaradi suma kaznivega dejanja ni raztezalo na njegov položaj udeleženca v cestnem prometu, kateremu je policija odredila strokovni pregled skladno s pravili iz 107. člena ZPrCP.

9Pri razširjenem obsegu pritožbe na podlagi 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede izrečene sankcije in je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito obdolžencu za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP globo določilo na spodnji meji predpisane in stransko sankcijo kazenskih točk v predpisanem številu, medtem ko je za prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP globo določilo v predpisanem znesku, nato pa je pri izreku enotne sankcije pravilno upoštevalo pravilo o steku iz 27. člena ZP-1, za kar je v sodbi tudi navedlo ustrezne razloge.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

11Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse, ki predstavlja 10 % izrečene globe in 50,00 EUR zaradi izrečene stranske sankcije, zaradi česar bo moral obdolženec plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 261,00 EUR, ki jo bo moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo prisilno izterjala.

¹ Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 386 in 387.