16. člen ZPrCP

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ. V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Pritožnik zatrjuje, da je tako v postopku s prekrškovnim organom kot v postopku pred sodiščem prve stopnje sodeloval dejanski storilec prekrška B.B, ki je, ko je bil vprašan za osebne podatke, povedal ime in priimek ter osebne podatke za obdolženca. Ko iz podatkov spisa izhaja, da je prvič prek pošte bila naslovniku - obdolžencu A.A. vročena šele sodba z obrazložitvijo (oziroma z ugotovitvijo, da nihče od upravičencev ni napovedal pritožbe), pritožba utemeljeno očita, da je sodišče vročalo vso dokumentacijo v tem postopku osebi, katere identiteto ni preverilo. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je pritožnik vzbudil razumen dvom pri sodišču druge stopnje, da se je postopek vodil zoper pravo osebo.

Tožniku so bile utemeljeno očitane kršitve v zvezi z neposedovanjem vozniškega dovoljenja, opustitvijo izvedbe tehničnega pregleda in registracije službenega vozila ter poškodbo stopnice službenega vozila. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščajo že navedene kršitve. Pritožba izpostavlja vprašanje teže kršitev. Četudi teža posamezne kršitve sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, je treba upoštevati, da pisno opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s svojimi kršitvami nadaljeval. Tožnik se ob ugotovitvi, da je tri kršitve v resnici storil, ne more sklicevati na to, da je odpoved posledica diskriminacije zaradi njegovega zdravstvenega stanja in šikaniranja toženke.