51. člen ZP-1

Odreditev strokovnega pregleda je urejena v določbah 107. člena ZPrCP, v katerih je predpisan način preverjanja psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa in ne pomeni preiskovalnega dejanja v postopku o prekršku, temveč daje policiji pooblastilo, da sme pri vsakem udeležencu cestnega prometa preveriti njegovo psihofizično stanje na način, ki je za ugotavljanje vpliva prepovedanih drog predpisan v določbah sedmega, osmega in desetega odstavka 107. člena ZPrCP. Zoper udeleženca cestnega prometa, kateremu je policist odredil preizkus za prepoznavo drog, še ni uveden postopek o prekršku in nima položaja osumljenca, temveč je v primeru odklonitve strokovnega pregleda, kakršen je primer v tej zadevi, prekršek lahko storjen in ugotovljen šele s trenutkom odklonitve strokovnega pregleda in ne prej, zaradi česar policist pred odreditvijo strokovnega pregleda in med njegovim potekom obdolženca ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobdolžitev in mu na njegovo zahtevo ni bil dolžan odložiti oprave strokovnega pregleda do prihoda zagovornika.

Izpodbijana odločba o prekršku, v zvezi s katero je pritožnica vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, ni upravni akt, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1, posledično pa tudi ne tožba zaradi molka organa po ZUS-1, saj ima pritožnica za izpodbijanje obravnavane odločbe o prekršku zagotovljeno drugo sodno varstvo. Uporaba izrednih pravnih sredstev po ZUP pa je mogoča samo zoper upravne odločbe, ker pa odločbe o prekršku po ZP-1 ni, niti ZP-1 ne napotuje na uporabo ZUP v navedenem delu.

Tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa je mogoče vložiti le v primerih opustitve izdaje upravnega akta, to je odločitve, s katero bi organ v okviru izvrševanja upravne funkcije odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020 in I Up 121/2021 z dne 25. 10. 2021). Pravno upoštevna opustitev odločanja, ki ima lahko za posledico vložitev tožbe zaradi molka, namreč nastopi le ob predpostavki, da obstoji obveznost organa, da z upravnim aktom odloči o strankini zahtevi.

Za opredelitev vozila s prednostjo ne zadošča zgolj, da se vozilo uporablja za izvršitev določenih nujnih nalog, temveč da se na vozilu za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni signali, pri čemer so izjemoma lahko izključeni le slednji. Storilec v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni izkazal uporabe svetlobnih znakov, katerih uporaba je obvezna, da vozniku vozila s prednostjo ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije. Ker je dne 11.8.2021 začela veljati novela ZPrCP-F in je spremenjena določba 46. člen ZPrCP v predpisani globi za storilca milejša, je pritožbeno sodišče na milejši pravni podlagi izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom spremenilo.

Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom še ni postopek o prekršku, temveč gre za postopek predpisan v 107. členu ZPrCP, ki ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil iz drugega odstavka 13. člena ZPrCP, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vsi vozniki dolžni sodelovati. Postopek o prekršku pa se začne šele, če se s preizkusom ugotovi, da ima voznik večjo koncentracijo alkohola v organizmu kot dovoljuje zakon.

Ker je bil prekrškovni postopek v obravnavani zadevi ustavljen, tožnik po presoji sodišča nima pravno priznanega interesa za nadaljnje vztrajanje pri tožbi v upravnem sporu.

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper odločitev organa, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, da ne bo vložil obdolžilnega predloga pred sodiščem (drugi odstavek 103. člena ZP-1), je dovoljena. Okoliščina, da policija v roku 24 ur ne pride na kraj nesreče prve kategorije, ne predstavlja okoliščine, ki izključuje postopek o prekršku.

Prekrškovni organ je z izrekom devetih kazenskih točk, ki so predpisane za prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, izrekel sankcijo, zaradi katere se po istem zakonu vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (26. člen ZPrCP). S tako odločitvijo pa je prekrškovni organ kršil 6. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 in drugo alinejo 62. člena ZP-1, ker o zadevi ni odločil pristojni organ.

Ker obdolžilni predlog temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka), bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati policista in ugotoviti, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja. Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja. V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa mladoletniku sodišče upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

V predmetni zadevi, kjer je bila zpodbijana odločba izdana v prekrškovnem postopku na podlagi 51. in 46. člena ZP-1, je sodno varstvo zagotovljeno pred stvarno pristojnim okrajnim sodiščem, in ne pred upravnim sodiščem.

Občinski redar, ki na podlagi njemu dostopnih evidenc oziroma podatkov istovetnosti storilca prekrška po 46. členu ZPrCP ne more ugotoviti, sme navedeno odločilno dejstvo ugotavljati tudi na druge načine, med drugim s prošnjo za pomoč policistom.

Vpliv duševne motnje na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin prekrška, torej v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa se glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in podatke spisa, zlasti dopisa Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 6. 2. 2017 in ambulantnega izvida psihološke ambulante Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 5. 8. 2016, iz katerih izhaja, da ima storilec prekrška paranoidno shizofrenijo (pri čemer iz dopisa in izvida izhaja, da se bolnik nahaja v remisiji, vendar ima kronične spremembe na področju volje, čustvovanja in ustreznega presojanja), pri Vrhovnem sodišču poraja precejšen dvom, da je bil storilec zaradi duševne motnje v času storitve prekrška dne 10. 12. 2016 zmožen razumeti pomen svojih dejanj oziroma imeti svoja ravnanja v oblasti.

V primerih, ko zazna in poda predlog za postopek o prekršku oškodovanec (50. člen ZP-1) prekrškovni organ v skladu z določbami 51. člena ZP-1, po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga iz prvega odstavka 50. člena ZP-1 ter zbranih dodatnih obvestilih in dokazih o prekršku in ob ugotovitvi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku sam izvede postopek in izda odločbo o prekršku (hitri postopek).

Ob upoštevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe po 1. odstavku 284. člena KZ-1 in ureditve hitrega postopka ter pooblastil in pristojnosti prekrškovnih organov v hitrem postopku, obdolženčeve izjave policistoma v zvezi z zbiranjem podatkov in dokazov zoper kršitelja ZJRM-1, ni mogoče šteti za izpovedbo priče pred sodiščem v postopku o prekršku. Gre za izjavo, dano prekrškovnemu organu v fazi zbiranja obvestil, skladno z določbo prvega odstavka 5. člena ZP-1, torej v fazi, kateri je šele sledila odločitev prekrškovnega organa, da zoper kršitelja izda plačilni nalog zaradi prekrška po ZJRM-1. Dejanje po opisu v obtožnem aktu ni kaznivo dejanje, saj je obdolženi podal le izjavo prekrškovnemu organu in ni pričal v postopku o prekršku pred sodiščem.

Po prvem odstavku 51. člena ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Takšno ravnanje nalaga policistom tudi določba 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil podan sum, da je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, ko je storil prekršek iz petega odstavka 37. člena ZPrCP, saj je z vozilom zapeljal na nasprotno smerno vozišče preko prekinjene ločilne črte smernega vozišča in z levim kolesoma zapeljal oziroma trčil v betonski cestni robnik, ob tem pa je tako glede na prijavo anonimne osebe kazal znake opitosti od alkohola, enake znake pa so pri njem zaznali tudi policisti v postopku. Zaradi preiskovanja tega prekrška so bili policisti po prejemu anonimne prijave dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili dolžni in upravičeni odrediti tudi preizkus alkoholiziranosti. Dejstvo, da so obdolženca izsledili, ko je bil z vozilom že parkiran na parkirišču na naslovu C. 1, dvomov v zakonitost r

Pravnomočno odločena stvar je procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ.

Kriterij za ugotavljanje pristojnosti za odločanje o prekršku je predpisana in ne izrečena stranska sankcija. Izjeme iz drugega odstavka 52. člena ZP-1 je potrebno razlagati restriktivno.

Če je pregon zastaral ali če so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon (pravnomočno razsojena stvar), prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga.

Zastaranje pregona zaradi prekrška je negativna procesna predpostavka, ki onemogoča izvedbo postopka.

Sodišču določa okvir za presojo vloženi obdolžilni predlog predlagateljice postopka o prekršku, torej, tudi krajevna in časovna opredelitev prekrška. Ni dvoma, da so policisti po prejetem obvestilu o prometni nesreči, zbranih obvestilih in potem, ko so obdolženca izsledili, zaradi suma, da je bil prav obdolženi povzročitelj prometne nesreče, imeli zakonsko podlago, da mu odredijo preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Vendar takšna odločitev, temelječa zgolj na sumu, da je bil obdolženi povzročitelj prometne nesreče, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženi tudi odgovoren za očitani prekršek. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazov, da je bil obdolženec v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki jih navaja predlagateljica postopka v obdolžilnem predlogu kot voznik udeleženec cestnega prometa s tovornim vozilom namreč ni. Obdolženec je svojo odsotnost s kraja prometne nesreče v svojem zagovoru preprečljivo utemeljil s podatki iz tahografskega vložka vozila, iz katerih je razvidno, da je bilo vozilo ustavljeno in parkirano že od 20.58 ure. Pritožnica se sicer sprašuje, zakaj sodišče ne dvomi v točnost nastavljene ure na tahografu, vendar ne pove