UPRS Sklep I U 1853/2024-9

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka predlogu odvetnice A. A. (v nadaljevanju tudi izvajalka BPP) za odmero nagrade in stroškov za opravljeno pravno pomoč po odločbi tožene stranke Bpp 569/2024 z dne 23. 5. 2024 delno ugodila in ji priznala znesek v višini 2.112,80 EUR (I. točka izreka). V presežku je bil njen predlog zavrnjen (II. točka izreka). Priznan znesek v višini 2.112,80 EUR bo nakazan na TRR A. A. najkasneje 30. dan po prejemu e-računa (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke Bpp 569/2024 z dne 23. 5. 2024 dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 34702/2024. Za izvajanje BPP je bila določena odvetnica A. A., ki je toženi stranki 10. 9. 2024 predložila izpolnjeno napotnico. Tožena stranka ugotavlja, da je predlog izvajalke BPP delno utemeljen. Izvajalki BPP je tožena stranka za opravljeno pravno pomoč, navedeno na strani 2 in 3 izpodbijanega sklepa, priznala skupno 2.740 točk oziroma 1.644,00 EUR, kar skupaj z 2 % izdatki, kilometrino ter 22 % DDV znaša 2.112,80 EUR. Tožena stranka izvajalki BPP ni priznala strošek za razgovor s pripornikom dne 22. 5. 2024, 21. 6. 2024, 9. 7. 2024, saj gre za spremljajoče storitve, ki jih skladno s tar. št. 43 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ni mogoče šteti za samostojne storitve. Ta opravila so po mnenju tožene stranke že zajeta v priznanih storitvah, ovrednotenih po tar. št. 8, 9, 10 in 11 OT. Posledično je tožena stranka zavrnila tudi vse na razgovore nanašajoče se stroške odsotnosti iz pisarne in kilometrino. Tožena stranka je zavrnila tudi nagrado za vsako posamezno preiskovalno dejanje, in sicer za zaslišanje priče B. B. in C. C., saj je štela, da gre za eno udeležbo. Prav tako izvajalki BPP ni priznala priglašene nagrade za zaslišanje dne 19. 5. 2024, saj je bila tožniku na podlagi v prejšnji točki navedene odločbe tožene stranke dodeljena BPP od dne 22. 5. 2024 dalje.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se v zvezi z zavrnitvijo priglašenega stroška za razgovor s pripornikom dne 22. 5. 2024, 21. 6. 2024, 9. 7. 2024 ter spremljajočimi izdatki za odsotnost iz pisarne in kilometrino ter v zvezi z nepriznanjem nagrade za vsako posamezno preiskovalno dejanje uvodoma sklicuje na namen BPP, kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V zvezi s priznanjem nagrade za opravljene razgovore s pripornikom se tožnik sklicuje na tar. št. 43 OT in navaja, da je stališče tožene stranke, da naj bi bili razgovori s pripornikom zajeti v storitvah, ovrednotenih po tar. št. 8, 9, 10 in 11 OT arbitrarno in nezakonito. Tožnik pojasni, da je bilo potrebno v konkretnem primeru opraviti več razgovorov s tožnikom, zaradi česar je bilo potrebnih več obiskov tožnika v ZPKZ. Če storitve niso plačane samostojno, je zagovornik v primeru zastopanja obdolžencev, zoper katere je odrejen pripor, v slabšem položaju proti tistim, ki zagovarjajo nepriprte obdolžence. Z vidika motivacije za opravljanje odvetniških storitev, je priprtim obdolžencem kršena pravica do enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic.

4Tožnik nadalje v zvezi s priznanjem nagrade za vsako posamezno preiskovalno dejanje pojasni, da sodna praksa glede kontinuirane izvedbe več preiskovalnih dejanj na isti dan v isti zadevi ni ustaljena, niti poenotena. Iz OT ne izhaja, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, četudi so opravljeni na isti dan, zato je stališče toženke, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa napačno. Tudi iz jezikovne razlage tar. št. 9/3 OT, ki določa, da če posamezno dejanje po pristopu na narok ni opravljeno, pripade zagovorniku 50 točk, vendar ne več kot 300 točk, iz česar izhaja, da zagovorniku pripada nagrada za vsako posamezno preiskovalno dejanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

6Tožba ni dovoljena.

7Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi šestega odstavka 40. člena ZBPP, s katerim je tožena stranka priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje BPP odvetnici, ki je bila izvajalka BPP.

8V obravnavani zadevi je tožbo vložil upravičenec do BPP, ki mu je bila z odločbo tožene stranke Bpp 569/2024 z dne 23. 5. 2024 dodeljena izredna BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v kazenski zadevi okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 34702/2024. Za izvajanje BPP mu je bila določena odvetnica A. A., ki je 10. 9. 2024 toženi stranki predložila izpolnjeno napotnico, o čemer je tožena stranka odločila z izpodbijanim sklepom, s katerim je predlogu odvetnice delno ugodila, in sicer v višini 2.112,80 EUR, v presežku pa predlog navedene odvetnice kot neutemeljen zavrnila. Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, predpisane v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

10Lastnost stranke v upravnem sporu v procesnem smislu ureja ZUS-1 v 16. do 19. členu. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku¹. Za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt mora biti oseba stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Izkazano mora biti, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je upravni organ priznal položaj stranke v formalnem smislu v postopku ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen.² To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato je to bistvena okoliščina za odločitev o dovoljenosti tožbe v obravnavani zadevi.

11Stranka v upravnem postopku je v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUP fizična ali pravna oseba, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

12V nadaljevanju se je sodišče zaradi tožnikove aktivne legitimacije za vložitev obravnavane tožbe opredelilo še do vprašanja, ali je imel v postopku odmere odvetniške nagrade in izplačila stroškov položaj stranskega udeleženca.

13V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes tako, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, ki mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožniki v upravnem sporu so torej lahko tudi osebe, ki so v upravnem postopku imele položaj stranskega udeleženca, to so tiste osebe, ki so imele pravico udeleževati se upravnega postopka po 43. členu ZUP in jim je bila ta pravica v upravnem postopku že priznana. Vrhovno sodišče je v zadevah I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 in I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020 sprejelo stališče, da sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.

14Posameznik pridobi položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku z vlogo, s katero zahteva udeležbo v postopku (četrti odstavek 43. člena ZUP), ali s povabilom organa k udeležbi (prvi odstavek 143. člena ZUP), pri čemer mora ta oseba priglasiti udeležbo, sicer ji organ te udeležbe ni dolžan zagotoviti (četrti odstavek 143. člena ZUP), ali z zahtevo, naj se ji vroči odločba v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP³.

15Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, da bi tožena stranka tožnika povabila k udeležbi v postopek odvetničine odmere nagrade in povračila stroškov ali da bi tožnik med upravnim postopkom zahteval svojo udeležbo v navedenem postopku, česar tožnik v tožbi niti ne zatrjuje.

16Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen s fikcijo vročitve. Vendar po stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 110/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021 vročitev sama po sebi ne vzpostavlja položaja stranke. Zato po presoji sodišča zgolj vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v obravnavani zadevi ne pomeni njegovega priznanja položaja stranskega udeleženca, saj je to procesno dejanje zakonska obveznost tožene stranke, ki temelji na šestem odstavku 40. člena ZBPP. Vzpostavitev položaja stranskega udeleženca je torej pogojena z vročitvijo upravnega akta osebi, ki ni stranka v postopku, in ki jo upravni organ opravi na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Navedenega pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. Ob takem stanju stvari tožnik torej ni imel položaja stranskega udeleženca, zato ne more biti stranka v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1.

17Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

18Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa. Upravičenec do BPP lahko namreč v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 varuje svoj pravni interes, ki je v morebitni obveznosti vračanja sredstev glede na dejanski znesek izplačila odvetniku. Glede na navedeno pa si tožnik z izpodbijanjem zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja.

19Ker torej z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici ali pravni koristi tožnika, je sodišče tožbo, skladno s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot nedopustno, zavrglo.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali pa postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021).
² Enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016.
³ Drugi odstavek 229. člena ZUP določa: "Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. "