1. člen ZBPP

Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP. V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.

BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tožnikovo premoženjsko stanje. Po ustaljeni sodni praksi se (kratkoročne ali dolgoročne) kreditne obveznosti ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks, ker je kredit posledica prostovoljne odločitve kreditojemalca, kar pa ne izključuje možnosti obročnega plačila takse, kar je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi odobrilo. Oprostitev plačila sodne takse je namreč namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks pa je potreben restriktiven pristop. Gre namreč za izjemo od pravila, da se v postopkih pred sodišči plačujejo takse v skladu ZST-1, izjeme pa je treba tolmačiti ozko.

Brezplačna pravna pomoč je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, brezplačna pravna pomoč za to dejanje ni mogoča.

Za odgovor na vprašanje, ali gre oškodovancu pravica do BPP, ni bistveno, ali se zadeve šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da oškodovanec kot tožilec v predkazenskem postopku ne more biti upravičen do BPP, ker še ni prišlo do vložitve obtožnega predloga in s tem do kazenskega postopka. Treba je namreč presoditi, ali tožnik kot oškodovanec v postopku posameznih preiskovalnih dejanj uveljavlja sodno varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in hkrati upoštevati, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku položaj stranke. Navedeno iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Tožena stranka je zaključila, da tožniku ni mogoče dodeliti BPP, ker postopek še ni prešel v sodno fazo, nato pa ob sklicevanju na 24. člen ZBPP, ocenila, da je zadeva očitno nerazumna, brez pojasnila, na podlagi katerih dejstev oziroma okoliščin je navedeno presodila, kar poleg ugotovljene protispisnosti prav tako onemogoča presojo odločbe v tem delu (absolut

Kljub temu, da se posamezna preiskovalna dejanja izvajajo pred uvedbo kazenskega postopka, o njihovi izvedbi v skladu s 431. členom ZKP odloča sodnik (sodišče), izvedba teh dejanj pa neposredno vpliva na odločitev o uvedbi kazenskega postopka ter na nadaljnji kazenski postopek. Posamezna preiskovalna dejanja se opravijo s smiselno uporabo določb, ki veljajo za zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev in drugih preiskovalnih dejanj med preiskavo in so pri njih lahko navzoči osumljenec, njegov zagovornik, državni tožilec in oškodovanec. Izhajajoč iz pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot so konkretizirana v drugi alineji 29. člena Ustave in c) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, je po presoji sodišča 7. člen ZBPP zato treba razlagati na način, da se BPP lahko dodeli tudi osumljencu kaznivega dejanja za pravno svetovanje in zastopanje v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj.

Obravnavana tožnikova prošnja za dodelitev BPP se med drugim nanaša na pravno svetovanje in sestavo pravnega mnenja v zvezi z možnostjo pogojnega in predčasnega odpusta. Za pravno svetovanje, ki je oblika BPP iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, se po tretjem odstavku istega člena ZBPP šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja, ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Tudi BPP v tej obliki pa je mogoče dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve BPP ne omogoča.

Pravica do obrambe z zagovornikom, kakor tudi pravica do poštenega sojenja s strani nepristranskih sodišč namreč predstavljata eno temeljnih ustavnih pravic. Namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Tako Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči, v skladu z zakonom. Tako ne gre za brezpogojno podeljevanje pravic, kot to zmotno zatrjuje toženka. Ker je tožnica prosila za dodelitev BPP v postopku svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere je zagrožena zaporna kazen, bi ji po presoji sodišča ob upoštevanju okoliščin in zahtev c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP, toženka morala zagotoviti pravico do BPP z zagovornikom, kolikor izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.

Namen BPP po ZBPP je upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri presoji je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Navedeno pomeni, da se BPP ne more podeliti za nesodne postopke, med katere se uvršča tudi upravni postopek.

Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj jo lahko vloži le Državno tožilstvo, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo. Torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odlločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.

Ker glede na citirane določbe ZBPP za dodelitev BPP v nesodnem postopku ni podlage v zakonu, je toženka ravnala pravilno, ko je tožnikovo prošnjo zavrnila.

O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna od

BPP se lahko dodeli le za sodne postopke, zato brezplačne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni. Prav tak, to je nesoden postopek, pa je postopek dodelitve BPP, v zvezi s katerim tožnik prosi za dodelitev BPP. Zato zanj brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti.

ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih. Prekrškovni organ, preden zahtevo za sodno varstvo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje, opravi njen predhodni preizkus in v primerih, ki jih določa 63. člen ZP-1, lahko zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne bo posredovana v odločitev pristojnemu sodišču. Vendar če organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 o zahtevi za sodno varstvo ne odloči sam, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo o zahtevi za sodno varstvo, odločalo pristojno sodišče in da vlagatelj zahteve za sodno varstvo, ne bo dopolnjeval oziroma ne bo imel možnosti, da jo ponovno vloži. Zato je štelo, da se v tem postopku uresničuje pravica do sodnega varstva.

Sodišče po uradni dolžnosti mladoletnemu oškodovancu žrtvi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljovist postavi pooblaščenca izmed odvetnikov zgolj takrat, če pooblaščenca še nima, kar pa ne pomeni, da si v takem primeru mladoletni oškodovanec pooblaščenca nima pravice izbrati sam in za to zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vsaj do trenutka prihoda pred sodišče na zaslišanje, vse v luči zaščite njegove integritete in priprave na zaslišanje.

Za odgovor, ali gre prosilcu kot oškodovancu v kazenskem postopku pravica do BPP po določbah ZBPP, je treba odgovoriti na vprašanje, ali gre v tem postopku skladno s 1. in 7. členom ZBPP v zvezi s 23. členom Ustave za uveljavljanje sodnega varstva kakšne od pravic, ki jih oškodovanci imajo. Oškodovanec mora imeti možnost, da sodeluje v postopku, če bo od izida slednjega odvisna poznejša odločitev o njegovih pravicah in interesih v civilnem postopku. Takšen primer je tudi uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka s strani oškodovanca.

Že iz vsebine predloga novele ZST-1D izhaja, da je namen predmetne določbe v tem, da bo odslej stranka, kateri je v določenem postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč, po zakonu oproščena plačila sodnih taks v tem istem postopku in ji ne bo več treba posebej zaprošati za taksno oprostitev. Posebej je izpostavljeno, da bo takšna zakonska taksna oprostitev omejena na postopek, za katerega je stranki dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč. Pritožbeno sodišče meni, da je jezikovna in namenska razlaga tretjega odstavka 10. člena ZST-1 (kot lex specialis) jasna. Nanaša se namreč na celotni postopek, v katerem je stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč. V (tem) postopku pa je bistveno, da stranka izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči, ki jo upravičujejo do taksne oprostitve.

V obravnavani zadevi je ne-relevantno, ali je tožnik uveljavljal BPP za sestavo in vložitev izjave v zvezi s prekrškom pred Policijsko postajo A. ali pred Finančnim uradom B. Oba sta namreč upravna organa, ki kot takšna nista pristojna za izvedbo sodnih postopkov, kar pomeni, da se pred njima ne more uresničevati pravice do sodnega varstva v smislu določil ZBPP. Tožnik tako po materialnem pravu ni upravičen do brezplačne pravne pomoči pred nobenim izmed navedenih organov.