40. člen ZBPP

Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov utemeljeno upoštevalo odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in določbe ZBPP. Tožnici je bila brezplačna pravna pomoč priznana od 19. 10. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo, da stroške, ki so tožnici priznani od tega datuma dalje, plača na račun sodišča prve stopnje.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imel položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnik, ki je izvajalec BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnika s tem, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, obstaja možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik kot upravičenec do BPP po pojasnjenem nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi. Sodišče je zato tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Ker je bila v obravnavni zadevi BPP dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje je treba šteti, da je bila storitev opravljena, ko je tožnica prejela sklep sodišča prve stopnje III N 656/2022 z dne 10. 5. 2023, s katerim je bil nepravdni postopek zaradi umika predloga ustavljen. To pomeni, da je bila napotnica, ki jo je tožnica pristojnemu organu vrnila 17. 5. 2023, predložena pravočasno, tj. v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 40. člena ZBPP.

Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 prav zaradi možnega nastanka okoliščin na strani prejemnika brezplačne pravne pomoči (BPP), po nastopu katerih je ta na podlagi prvega odstavka 49. člena ZBPP dolžan povrniti prejeto pravno pomoč v višini izplačil odvetniku na podlagi sklepa o odmeri nagrade, sprejelo stališče, da je upravni organ v skladu s 143. členom ZUP dolžan v ta postopek povabiti upravičenca do BPP. Slednji tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes v zvezi z (morebitno) obveznostjo vračanja sredstev glede na dejanska izplačila odvetniku, ki so odvisna od odločitve, sprejete v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov (prim. šesti odstavek 40. člena ZBPP). Vendar pa mora tožnik procesno kršitev, nastalo z opustitvijo povabila v postopek, izpodbijati pred sodiščem prve stopnje, saj sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).

Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP). Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek odvetnika za plačilo stroškov izvajanja BPP, zaradi česar v pravice ali pravne koristi tožnika kot upravičenca do BPP z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo. To pomeni, da je za vložitev tožbe zoper takšen sklep aktivno legitimiran le odvetnik kot izvajalec BPP.

Pritožnik kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči (BPP) ni stranka postopka odmere odvetniških stroškov za BPP. To je lahko le izvajalec BPP, v obravnavanem primeru odvetniška družba, ki je bila imenovana za izvajanje storitve BPP. Pritožniku v postopku odmere stroškov ne pripada položaj stranke postopka, ampak bi mu pripadal le položaj stranskega udeleženca, kar pomeni, da bi se udeleževal "tujega" postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega in njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet zadevnega upravnega postopka.

Postopek odmere odvetniških stroškov v okviru instituta brezplačne pravne pomoči (BPP) je upravni postopek, ki se začne na zahtevo izvajalca BPP (z oddajo napotnice), zaradi česar je ta stranka postopka. Ni pa stranka upravičenec do BPP, saj postopek odmere ne teče na njegovo zahtevo niti zoper njega, poleg tega se ne odloča o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Upravičenec do BPP je lahko le stranski udeleženec.

Sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin. Glede na jezikovno razlago 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ mora biti lastnost izvršilnega naslova za sodno izvršbo izrecno določena. Za sodno izvršbo je torej potrebno izrecno zakonsko določilo, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova. ZZavar-1 v tretjem odstavku 484. člena določa, da pravnomočne odločbe Agencije za zavarovalni nadzor, ki se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor. Ob tem pa odločba, ki glasi na izpolnitev denarne obveznosti, postane izvršljiva z njeno pravnomočnostjo. V konkretni situaciji tretji odstavek 484. člena ZZavar-1 podeljuje odločbi lastnost izvršilnega naslova in hkrati določa pristojnost sodišča za izvršitev denarne obveznosti na predlog Agencije za zavarovalni nadzor brez omejitve izvršilnih sredstev, saj omejitev glede izvršilnih sredstev v tem, specialnejšem predpisu, ni predvidena. Ob konkurenci določb ZDavP-2 in ZZavar-1 je potrebno upoštevati specialnejši predpis, torej določbe ZZavar-1.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je vprašanje kdaj je storitev opravljena, odvisno od vrste odobrene brezplačne pravne pomoči oz. od njenega obsega, ki se, skladno z določbami 37. člena ZBPP določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za brezplačno pravno pomoč. Nesporno je, da se oblika in obseg pravne pomoči nanaša na ESČP kot mednarodno sodišče. Zato je povsem očitno, da v obravnavanem primeru ne gre za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, saj gre za mednarodno sodišče, katere pravna podlaga za obseg dodelitev pravne pomoči je določba sedme alineje 26. člena ZBPP, ki določa:"pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči".

Po stališču sodne prakse je priznan pravni interes upravičencev do brezplačne pravne pomoči v (morebitni) obveznosti vračanja zneska, izplačanega iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Ne gre torej za iste pravice oziroma obveznosti, kot jih varuje odvetnik v upravnem postopku odmere, hkrati pa posledica odločitev odmere, t. j. plačilo zneska odvetnika, lahko vpliva na bodoči pravni položaj upravičenca.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa.

V skladu z ZBPP je stranka v postopku odmere nagrade in stroškov lahko samo izvajalec BPP, ki pristojni službi za BPP predloži izpolnjeno napotnico s stroškovnikom. Bistveno je, da se zakonska določba 40. člena ZBPP nanaša na izvajalca BPP. Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je tako lahko le izvajalec BPP, saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP. V obravnavanem primeru bi tožnica kot upravičenka do BPP lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca4, česar pa v tožbi ne zatrjuje in ne izkazuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa.

Če je brezplačna pravna pomoč odobrena za zastopanje na prvi stopnji, je z zaključkom tega postopka v obliki in obsegu, kot je bila odobrena, izčrpana in se ni mogoče strinjati s stališčem tožnika, da pomeni okoliščina, da je bila zadeva po pritožbi vrnjena v nov postopek na prvi stopnji, da se brezplačna pravna pomoč nadaljuje.

Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja je lahko le izvajalec BPP (v tem primeru odvetniška družba), saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP.

Z izpodbijanim sklepom je bil zahtevek odvetnika za odmero nagrade in stroškov za opravljanje storitev zavrnjen, kar pomeni, da je za vložitev tožbe aktivno legitimiran le odvetnik kot izvajalec brezplačne pravne pomoči.

Okoliščine, ki jih v predlogu izpostavlja tožeča stranka, niso posledica napake višjega sodišča v imenih in številkah, očitne pisne ali računske pomote, prav tako ne predstavljajo pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom, zato ne utemeljujejo poprave sodbe višjega sodišča. Na nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka vse pravdne stroške povrniti v proračun, bi morala tožeča stranka opozoriti v pritožbi zoper sodbo, vendar pa v njej razlogov v tej smeri ni podala in je stroške izpodbijala zgolj po višini.

Iz sodne prakse izhaja, da mora obrazložena vloga, da se šteje za takšno, doseči določen standard zahtevnosti in obrazloženosti, da torej obravnava bolj zapleteno dejansko stanje ali zahtevna pravna vprašanja. V skladu z določbami sedmega poglavja ZPP obsegajo vloge zlasti izjave volje in izjave vednosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe o dodelitvi BPP tožniku, s katero je bilo seznanjeno s strani strokovne službe sodišča, utemeljeno upoštevalo določbe ZBPP pri odločitvi o stroških. Tožnik namreč ni navajal, da bi mu pravica do BPP prenehala, oziroma da bi se le-tej odpovedal. Prav tako se temu upravičenju ni mogel učinkovito odpovedati (z učinkom za nazaj) s tem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi za BPP. Po ravnanju pooblaščenca, tudi če bi bilo le-to v dogovoru s stranko, ni mogoče šteti, da BPP za ta pravdni postopek ni bila odobrena. Nedopustno je, da bi stranka v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima le-ta možnost priglasiti stroške pri pristojni strokovni službi za BPP in dobiti plačilo za svoje delo iz proračuna) v situaciji, ko izve, da je nasprotna stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške v celoti, odstopila od BPP na način, da pooblaščenec kot izvajalec BPP ne bi priglasil stroškov v postopku BPP, posledično pa bi dobil plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT. Upoštevati je treba, da je bil odvetnik postavljen z odločbo sodišča in bi mu po pravil