UPRS Sodba III U 260/2024-18

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. Bpp 451/2024 z dne 20. 11. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnik je pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici (v nadaljevanju toženka) dne 23. 10. 2024 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega zastopanja na tretji (revizijski) stopnji zaradi sestave predloga za dopustitev revizije ter vložitve revizije zoper sklep Višjega sodišča v Kopru IV Cp 439/2024 z dne 8. 10. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici II N 203/2021 z dne 10. 1. 2024. Prošnjo je po pozivu sodišča vsebinsko dopolnil dne 22. 11. 2024. Toženka je z odločbo Bpp 451/2024 z dne 20. 11. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) tožnikovo prošnjo zavrnila.

2Toženka v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da morata biti v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter glede na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča za odobritev BPP istočasno izpolnjena finančni (materialni) pogoj iz 12., 13. in 14. člena ZBPP ter vsebinski pogoj, določen v 24. členu tega zakona. Sodišče prošnjo zavrne že v primeru, kadar prosilec ne izpolnjuje enega od teh dveh pogojev, ne da bi preverjal izpolnjevanje drugega pogoja. V nadaljevanju citira prvo in drugo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek istega člena ter navaja, da se po določbah ZBPP in sodni praksi kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, smiselno in da bo imelo končni uspeh. Zakonska ureditev sodišču nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo zavrne, zato je nujno, da se pri vsaki prošnji (poleg materialnih pogojev) presojajo vsebinski pogoji, vezani zlasti na razumnost njegove prošnje in verjetnih izgledov za uspeh. Po ustaljeni upravno sodni praksi so nerazumne v prvi vrsti za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na normativno vsebino tretjega odstavka 24. člena ZBPP pomen te zakonske določbe brez dvoma širši in nalaga sodišču dolžnost, da vsaj v omejenem obsegu (t.j. v okviru ustreznega pravnega standarda) opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. V zvezi s tem se toženka sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča v zadevah I U 1173/2016, II U 143/2017 ali I U 1464/2016.

3Toženka v nadaljevanju navaja, da iz preučitve dejanskega stanja zadeve, za katero tožnik prosi za dodelitev BPP, izhaja, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom II N 203/2021 z dne 10. 1. 2024 razvezalo zakonsko zvezo med tožnikom (kot predlagateljem v tem postopku) in A. A. (kot nasprotno udeleženko) (I. točka izreka), njune mladoletne otroke B. B., C. C. in Č. Č. zaupalo v varstvo in vzgojo materi (II. točka izreka), določilo stike mladoletnih otrok z očetom (III. točka izreka), očetu naložilo plačevati mesečno preživnino za preživljanje mladoletnih otrok (IV. točka izreka), drugačne zahtevke zavrnilo (V. točka izreka) in sklenilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka (VI. točka izreka). Tožnik je zoper II. do V. točko izreka tega sklepa vložil pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom IV Cp 439/2024 z dne 8. 10. 2024 zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4Toženka pojasnjuje, da je tožnika v zvezi z ugotavljanjem vsebinskih pogojev za dodelitev BPP, nanašajočih se na pravni standard očitne (ne)razumnosti prošnje oziroma na obstoj verjetnih izgledov za uspeh, skladno z načelom kontradiktornosti iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pozvala, naj navede konkretne oziroma vsebinske razloge za vložitev predloga za dopustitev revizije. Ker se je tožnik skliceval na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma na neenotno sodno prakso višjih sodišč, ga je pozvala, naj navede opravilne številke tistih zadev Vrhovnega sodišča oziroma višjih sodišč, ki zatrjevani odstop oziroma zatrjevano neenotnost izkazujejo. Ob tem je tožnika tudi obvestila o vseh pravnih razlogih in pogojih za dopustitev revizije, kot jih določajo 367.a, 367.b in 370. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5Tožnik je v dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP, vloženi dne 12. 11. 2024, navedel, da se Višje sodišče v Kopru ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb zoper nosilne razloge sodbe sodišča prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo ter da je zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje mu ni dovolilo, da bi v sodnem postopku dokazoval, da A. A. ni primerna za izvajanje starševske skrbi, saj je vse njegove dokazne predloge v zvezi z dokazovanjem teh dejstev brez posebne obrazložitve zavrnilo, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni odpravilo. S tem mu je bila kršena pravica do enakopravne obravnave in pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Odločitev nižjih sodišč glede vprašanja dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki odstopa od jasnih zakonskih določb ter ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, s čimer je podana situacija iz prve alineje prvega odstavka 367.a člena ZPP. Vrhovno sodišče bo med drugim zato odgovorilo na vprašanje, ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji za zaupanje otrok v skupno vzgojo in varstvo. Izpostavlja, da služba za BPP ne sme od prosilca zahtevati, da specifično pojasni revizijske razloge, saj s tem že prevzema odločanje o utemeljenosti pravnega sredstva, kar pa ni njena naloga. Iz 24. člena ZBPP izhaja, da mora biti zadeva očitno nerazumna, da se šteje, da ni izgledov za uspeh. Očitno nerazumna pa bi npr. bila zadeva, če pravnega sredstva v določenem postopku sploh ne bi bilo mogoče vložiti, če bi bil zamujen prekluzivni rok, če bi terjatev zastarala. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 32/2016.

6Toženka pojasnjuje, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP v zaprošenem obsegu glede na dejansko stanje in obstoječo pravno ureditev očitno nerazumna oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ter z vidika pravnega standarda po ZBPP ne izkazuje izgledov za uspeh.

7V nadaljevanju toženka navaja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je zasnovana dvofazno - iz predloga za dopustitev revizije in revizije, nato pa v nadaljevanju citira določbe ZPP, ki jo urejajo. Pojasnjuje, da izredna pravna sredstva, za razliko od pritožbe oziroma rednih pravnih sredstev, po Ustavi niso varovana v okviru človekovih pravic, saj ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne zaobjema pravice do revizije. Izredno pravno sredstvo namreč posega v pravnomočno urejeno razmerje, pravnomočnost pa je ustavnopravno varovana kategorija (158. člen Ustave), ki je namenjena varstvu pravnega reda in izključitvi negotovosti posameznikov s preprečitvijo ponavljajočih se postopkov v isti zadevi. Izredna pravna sredstva imajo dvojni namen: zagotoviti pravilnost in zakonitost sodnih odločb v posamičnem sporu ter enotno sodno prakso in enotno uporabo prava, kar pa presega pomen odločitve v konkretni zadevi.

8Toženka ugotavlja, da tožnik zatrjuje situacijo iz prve alineje prvega odstavka 367.a člena ZPP (opisano v 4. in 5. točki te obrazložitve), četudi se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh njegovih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je prvostopenjsko sodišče v 9. do 11. točki obrazložitve sodbe glede tožnikovih ugovorov o dokazovanju neprimernosti A. A. za izvajanje starševske skrbi utemeljilo, da je pri odločitvi o zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo materi izhajalo iz največje koristi otrok, svojo odločitev pa oprlo na argumentirano dokazno oceno. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, zakaj tožnikovih dokaznih predlogov ni izvedlo (dokaze za zaslišanje prič je ocenilo kot nerelevantne za odločitev, tožnikovi stiki z otroki pa so se izvajali pod nadzorom CSD Severna Primorska), zato tožnikov očitek, da so bili zavrnjeni pavšalno, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pridobilo tudi dve izvedenski mnenji, in sicer izvedenca psihiatra dr. D. D. in izvedenca klinične psihologije dr. E. E., izvedenca pa sta na pripombe, ki jih je podala nasprotna udeleženka, tudi odgovorila na zadnjem naroku. Kot je utemeljilo pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje odločitev, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, oprlo na strokovni, popolni, verodostojni ter notranje skladni mnenji izvedencev z dopolnitvami. Toženka še ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do tožnikovih tožbenih navedb glede zavzemanja za zaupanje otrok v skupno vzgojo in varstvo ter pritrdilo tehtnim razlogom sodišča prve stopnje, zakaj je v konkretnem primeru odstopilo od njihovega skupnega varstva in vzgoje.

9Toženka pojasnjuje, da so bili tožnikovi očitki na pritožbenem sodišču preizkušeni, s čimer je tožnik izčrpal svojo pravico do rednega pravnega sredstva. Nestrinjanje tožnika z razlogi in izrekom sklepa, ob odsotnosti konkretiziranih in relativno popolno formuliranih pogojev za dopustitev revizije, zato ne morejo zadoščati za dodelitev BPP z vidika vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je dopustno samo izjemoma in ni ustavno zajamčeno, zato bi moral tožnik v dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP razloge za vložitev predloga za dopustitev revizije izkazati z večjo prepričljivostjo in konkretnostjo, kot pa je treba izkazati pritožbene razloge v prošnjah za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe.

10Toženka še dodaja, da je imel tožnik sicer ves čas trajanja nepravdnega postopka na prvi in pritožbeni stopnji dodeljeno BPP. Ker pa ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh želenega postopka (revizije), je njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ne da bi presojala, ali za dodelitev te pomoči izpolnjuje finančni pogoj.

11Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Meni, da je odločitev toženke materialnopravno napačna. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Toženka naj mu tudi povrne stroške tega postopka.

12Tožnik navaja, da mora v skladu s 24. členom ZBPP organ za BPP opraviti vsebinski preizkus zadeve. Obseg tega preizkusa je zakonodajalec v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku (sodba Upravnega sodišča I U 959/2024-7 z dne 18. 9. 2024), organu za BPP pa ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča očitni, to je spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča I U 1477/2023-6 z dne 11. 12. 2023, I U 1318/2023-6 z dne 19. 12. 2023, I U 959/2024-7 z dne 18. 9. 2024, I U 32/2016 z dne 20. 1. 2016. Organ za BPP torej nima zakonske podlage, da preko standarda očitne neutemeljenosti podrobno analizira procesne predpostvke za dopustnost pravnega sredstva, ki ga želi uveljavljati prosilec.

13Po prepričanju tožnika v obravnavani zadevi takšne očitnosti, kot izhaja iz zakonskega besedila ZBPP in ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča, ni. Ob tem je treba upoštevati, da je predlog za dopustitev revizije posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave od strank zahteva pravno skrbno, natančno in konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367.b člena ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank bistveno strožje kot v primeru revizije same. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, sodišče predloga vsebinsko ne presoja, marveč ga v skladu s šestim odstavkom 367.b člena ZPP zavrže. Zaradi navedenega ni primerno, da toženka od tožnika kot pravnega laika zahteva, da bo zadostil pravkar navedenim strogim pogojem, še zlasti zato, ker je jasno, da tožnik predloga za dopustitev revizije na Vrhovno sodišče ne more in ne sme vložiti sam, temveč s pomočjo pooblaščenca, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP).

14Tožnik meni, da je toženka s tem, ko je od tožnika zahtevala, da bi moral v prošnji za dodelitev BPP s standardom iz 367.b člena ZPP konkretizirati svoj predlog za dopustitev revizije in celo navesti sodne odločbe, na katere se bo v svojem predlogu skliceval, prevzela vlogo, ki jo ima v postopku za dopustitev revizije Vrhovno sodišče. S tem je presegla okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP. Ne gre spregledati, da je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico (sodbi Upravnega sodišča I U 1253/2024-7 z dne 22. 8. 2024 ali I U 1063/2024-13 z dne 17. 7. 2024). Iz pravice do sodnega varstva izhaja, da mora biti stranki, v primeru, ko zakon določeno pravno sredstvo dopusti, zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi uveljavi. Niti zakon, ki pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva (odločba Ustavnega sodišča Up-2089/06, U-I-106/07). Toženka je s tem, ko je prestrogo tolmačila zahteve iz 24. člena ZBPP, de facto prevzela vlogo Vrhovnega sodišča glede presoje izpolnjenosti pogojev iz 367.b člena ZPP, s tem pa ne le presegla podeljeno pooblastilo, temveč tudi posegla v tožnikovo pravico iz 23. člena Ustave, ki obsega tudi pravico do dodelitve BPP osebam, ki si glede na svoj socialni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči.

15Tožnik zatrjuje, da je odločitev toženke, da je njegova prošnja za dodelitev BPP v obsegu predloga za dopustitev revizije očitno nerazumna, nesprejemljiva tudi zato, ker je tožnik prošnjo dopolnil s tem, da je navedel eno od pomembnih pravnih vprašanj, na katero bo moralo odgovoriti Vrhovno sodišče, in sicer, ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji za zaupanje otrok v skupno vzgojo in varstvo. Ob tem opozarja, da je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 162/2024 z dne 5. 6. 2024 dopustilo revizijo prav glede tega vprašanja. Poudarja, da je toženka s svojo odločitvijo, v kateri je ocenjevala verjetnost uspeha glede vložitve predloga za dopustitev revizije, zato presegla pojem očitne nerazumnosti zadeve ter se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča II U 208/2024-10 z dne 19. 8. 2024 in II U 205/2024-10 z dne 19. 8. 2024. Toženka je namreč analizirala zadevo po vsebini, četudi ji ZBPP ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve (sodba Upravnega sodišča v zadevi II U 209/224-9 z dne 30. 7. 2024). Tožnik še dodaja, da je toženi stranki po svojem pooblaščencu dne 18. 11. 2024, to je dva dni pred izdajo izpodbijane odločbe, sicer poslal tudi izvod predloga za dopustitev revizije, iz katerega izhaja, da je prvo pomembno pravno vprašanje, ki ga zastavlja tožnik, prav vprašanje izpolnjenosti pogojev za zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo, v predlogu pa se tudi sklicuje na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča.

16Tožnik poudarja, da je podrobna vsebinska presoja spornih vprašanj lahko zgolj predmet obravnave v sodnem postopku (sodba Upravnega sodišča II U 206720204-9 z dne 29. 7. 2024). Organ za BPP zato s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, za katerega prosilec zaproša za dodelitev BPP (sodba Upravnega sodišča I U 1253/2024-7 z dne 22. 8. 2024). Pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP namreč ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP.

17Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 451/2024, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

18Tožba je utemeljena.

19Namen BPP po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). ZBPP je bil sprejet z namenom uresničevanja ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče; ter zaradi uresničevanja 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali v kakršnihkoli kazenskih obsodbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.¹

20Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoj upoštevajo (tudi) okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP - da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

21Obseg oziroma meje takega vsebinskega preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP, je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne nerazumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na "verjetnost prosilčevega uspeha v postopku". Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (torej obrazložiti razloge za njegovo uporabo), in sicer na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP - razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve, kar pomeni, da organ za BPP ne sme poseči v vsebino sodnega varstva.² Pri tem je treba upoštevati tudi, da je namen BPP uresničevanje z Ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, zaradi česar je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati v skladu z načelom sorazmernosti tako, da ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že opisanega standarda očitnosti.

22Iz spisa Bpp 451/2024 izhaja, da je toženka tožnika pozvala, naj dopolni prošnjo za dodelitev BPP s tem, da navede vsebinske razloge za vložitev predloga za dopustitev revizije; posledično naj navede ali se bo revizija nanašala na kršitev materialnega prava (zakona, predpisa - v primeru pozitivnega odgovora naj navede konkretni predpis, ki je bil prekršen) ali na bistvene kršitve pravdnega postopka (v primeru pozitivnega odgovora naj navede konkretno bistveno kršitev postopka; če je takšna kršitev nastala v postopku na prvi stopnji, naj navede ali jo je že uveljavljal v pritožbi), nadalje naj navede, zakaj je od odločitve Vrhovnega sodišča v njegovi zadevi mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe predpisov ali za razvoj sodne prakse, pri tem pa naj v primeru, ko zatrjuje neenotno sodno prakso ali odstop od ustaljene sodne prakse, obvezno predloži ali navede konkretne primere sodb/sklepov (z navedbo njihove opravilne številke) Vrhovnega sodišča ali višjih sodišč, ki bodo to neenotnost oziroma odstop izkazovale. Toženka je tožnika še obvestila o pravnih razlogih in pogojih za dopustitev revizije po 367.a³, 367.b⁴ in 370. členu⁵ ZPP.

23Tožnik je prošnjo za dodelitev BPP dopolnil na način, kot je opisano v 5. točki obrazložitve te sodbe. Toženka je zaključila, da tožnik z razlogi, ki jih je navedel, v postopku odločanja o predlogu za dopustitev revizije pred Vrhovnim sodiščem nima verjetnih izgledov za uspeh. Poudarila je, da nestrinjanje tožnika z razlogi in izrekom sklepa, ob odsotnosti konkretiziranih in relativno popolno formuliranih pogojev za dopustitev revizije, ne more zadoščati za dodelitev BPP z vidika vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP. Navedla je, da od tožnika, ki je prava neuka stranka, sicer ni mogoče pričakovati, da bo do popolnosti utemeljil razloge za dopustitev revizije, vendar pa da ni neutemeljeno pričakovati, da laično, vendar dovolj konkretno, vsaj nakaže okoliščine in kršitve, ki bi glede na zahtevane pogoje ZPP (pomembnost pravnega vprašanja in prekršenega pravila v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP) kazale na uspeh z revizijo. Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je toženka sklicevala predvsem na to, kdaj Vrhovno sodišče dopusti revizijo (367.a člen ZPP) ter kaj mora vsebovati predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP), kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP po presoji sodišča ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, namreč ni mogoče pričakovati, da bo že v prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, kar pa nikakor ne nakazuje, da bi prosilec moral poznati pogoje za sprejem revizije in jih navesti v prošnji za dodelitev BPP. Pretirano je namreč od stranke, ki ni pravno kvalificirana, pričakovati, da bo znala izpolniti pogoje za sprejem revizije iz 367.a, 367.b in 370. člena ZPP. Takšna razlaga bi pravico iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 23. členom Ustave izvotlila.

24Toženka se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje tudi na dejstvo, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je dopustno samo izjemoma in ni ustavno zajamčeno. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da revizija sicer ni ustavno zajamčena pravica, je pa ustavno zajamčena pravica do enakega dostopa do sodnega varstva (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 23. členom Ustave)⁶. Te pravice do sodnega varstva pa ZBPP ne omejuje le na prvostopenjsko sojenje, to pa zato, da različen socialni položaj oseb ne bi odločilno vplival na dostop do sodnega varstva na katerikoli stopnji sodnega postopka.⁷

25Po presoji sodišča je toženka v obravnavani zadevi z utemeljitvijo sprejete odločitve posegla v samo vsebino sodnega varstva s tem, ko je ocenila, da tožnik v dopolnitvi prošnje za BPP ni zadostil kriterijem iz 367.b člena ZPP, ki morajo biti izpolnjeni, da Vrhovno sodišče predloga za dopustitev revizije ne zavrže, temveč ga sprejme v vsebinsko obravnavo. Toženka je svojo ugotovitev, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh utemeljila s tem, da tožnik niti v prošnji, niti v dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP vloženi dne 12. 11. 2024 ni navedel nobene opravilne številke sodnih odločb, ki bi utemeljevale neenotnost ali odstop od sodne prakse v nepravdni zadevi, za katero zaproša za dodelitev BPP. Presojala pa je tudi, ali se je pritožbeno sodišče vsebinsko opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb. V obrazložitvi je podrobno povzela razloge iz obrazložitve sklepa višjega sodišča, ki ga želi tožnik z revizijo izpodbijati, temu pa dodala svoj zaključek, da so bili tožnikovi pritožbeni očitki s tako sprejeto odločitvijo na pritožbenem sodišču ustrezno preizkušeni. ZBPP pa po presoji sodišča toženki ne daje tako širokega pooblastila za podrobno presojo vsebine zadeve, za katero tožnik zaproša za dodelitev BPP, predvsem pa je očitno pretirano od tožnika, ki ni pravno kvalificiran, pričakovati, da bo znal že v prošnji za dodelitev BPP, ki jo je vložil sam, konkretizirati svoj predlog za dopustitev revizije v skladu s 367.b členom ZPP in navesti sodne odločbe, na katere se bo v svojem predlogu za dopustitev revizije skliceval, ko pa iz določb ZPP jasno izhaja, da predloga za dopustitev revizije na Vrhovno sodišče ne more in ne sme vložiti sam, temveč s pomočjo pooblaščenca, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Po presoji sodišča je s tem toženka presegla okvir ocene "očitne nerazumnosti" iz prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP pa ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec izpodbijati.

26Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da je toženka pri odločanju o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP nepravilno uporabila določbo 24. člena ZBPP, zato je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Tožnik je v primarnem tožbenem zahtevku sicer zahteval, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Po določbi 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Glede na naravo obravnavane zadeve, ki posega v eno od najbolj bistvenih področij v življenju vsakega posameznika, to je v področje družine, ter posledic, ki jih odločitve sodišč na tem področju prinašajo, sodišče meni, da je prav, da tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP in vse vidike zadeve toženka ponovno preuči, tudi ob upoštevanju predloga za dopustitev revizije, ki jo je tik pred odločitvijo toženke kot dokaz predložil tožnik, sodne prakse, na katero se sklicuje ter sodne prakse, na katero je opozorilo sodišče.

27Sodišče je v zadevi odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel z nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

28Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora tako tožniku povrniti 285,00 EUR stroškov tega sodnega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe; od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

¹ Tako npr. sodba Upravnega sodišča I U 1477/2023-6 z dne 11. 12. 2023.
² Primerjaj sodbe Upravnega sodišča I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019, I U 1434/2019-5 z dne 17. 10. 2019, I U 1681/2021-7 z dne 28. 12. 2021, I U 80/2022-7 z dne 10. 2. 2022 , I U 544/2022-7 z dne 11. 5. 2022, II U 116/2022-7 z dne 11. 5. 2022 in I U 1477/2023-6 z dne 11. 12. 2023.
³ 367.a člen ZPP določa: "(1) Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: (-) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali (-) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali (-) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. (2) O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije."
⁴ Četrti odstavek 367.b člena ZPP določa: "V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.". V petem odstavku istega člena pa je določeno: "Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene."
⁵ 270. člen ZPP določa: "(1) Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. (2) Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja."
⁶ Po prvem odstavku 14. člena Ustave so v Slovenijo vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, med drugim ne glede na gmotno stanje in družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
⁷ Tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1241/2021-6 z dne 22. 9. 2021.