367.b člen ZPP

Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.

Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe. Odločitev precedenčnega sodišča je odvečna takrat, ko pomen pravnega vprašanja ne sega prek konkretne zadeve, ker spodnjo premiso sestavljajo zelo specifične dejanske okoliščine primera.

Nasprotne udeleženke niso ravnale v skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP in zato predlog ni popoln.

Predlagatelj ne ponuja konkretnega pravnega vprašanja, pač pa le okvirne iztočnice. Odločitvi sicer nasprotuje, a se konkretizirano sploh ne sooči z argumentacijo sodišča prve in druge stopnje. Predlagatelj ne zatrjuje, da bi izpodbijana odločitev odstopala od sodne prakse in se v celoti osredotoča na pomen konkretne zadeve.

Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko osredotočati ter na tako predstavljen problem tudi navezati konkretno, izpodbijano odločitev.

Vprašanje pravilne vsebine pogodbe spada po ustaljeni sodni praksi v sfero (pravilne) ugotovitve dejanskega stanja, zato ne gre za pravno vprašanje. Glede drugega in tretjega predlaganega vprašanja pa prva toženka ni utemeljila okoliščin, ki bi kazale na splošno pomembnost zastavljenih pravnih vprašanj, saj se prva toženka osredotoča le na konkretno zadevo. Zgolj prepis besedila prvega odstavka 367.a člena ZPP oziroma njen povzetek je z vidika utemeljitve navedenega kriterija vsebinsko prazen. Prva toženka sicer navaja tudi dve odločbi Vrhovnega sodišča, vendar ne opravi nobene primerjave te prakse z obravnavano zadevo.

Za formalno popolnost predloga mora predlagatej ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.

Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti. V predlogu izpostavljena vprašanja bodisi niso natančna in konkretna, bodisi iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.

Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti.

Bistvo navedb v predlogu za dopustitev revizije je izražanje nestrinjanja z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za izračun deleža plačane odškodnine v razmerju do izračunane vrednosti odvzetega premoženja in posledično za določitev deleža na odvzetem premoženju, ki ga je treba vrniti, ter s tem povezanim obsegom ugotavljanja pravno relevantnih dejstev. Predlagatelj uveljavlja nedopusten revizijski razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže, da izpostavljeno vprašanje po svoji vsebini ni pravno.

V predlogu za dopustitev revizije izpostavljena vprašanja niso natančna in konkretna, iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, pa ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.

Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti. V predlogu izpostavljena vprašanja bodisi niso natančna in konkretna, bodisi iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.

Tožnik v predlogu sicer zastavi pravno vprašanje, a ne navede okoliščin, ki bi kazale na njegovo pomembnost, niti ne izkaže obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnosti sodne prakse, še več: obstoja ali neenotnosti sploh ne zatrjuje.

V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema od navedenega pravila velja v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Tožnik ne zatrjuje niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Poleg tega je predlog vložen prepozno. Po prvem odstavku 367. b člena ZPP mora stranka predlog za dopustitev revizije podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje. Iz tožnikove vloge je razvidno, da je sodbo sodišča druge stopnje prejel 9. 6. 2025, svojo vlogo pa je predložil vrhovnemu sodišču 5. 1. 2026.

V skladu s 46. členom ZBPP o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije in da sme zakonodajalec zato v izhodišču prosto presoditi, ali bo omogočil revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli (Vrhovnega sodišča).

Toženca v predlogu sicer opredelita zastavljeno vprašanje, ki pa ostaja na ravni hipotetičnega, saj za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri sta nižji sodišči odločali o nezakoniti uporabi nepremičnin v lasti tožnice s strani tožencev, ni pravno relevantno. Toženca se v predlogu tudi ne soočita s stališčem sodišča druge stopnje, da je razpravljanje o skupnem premoženju zakoncev v obravnavani zadevi brezpredmetno, prav tako pa ne navedeta, katero pravno pravilo naj bi sodišče druge stopnje s tem stališčem prekršilo. Neobstoja, neenotnosti ali odstopa od sodne prakse ne zatrjujeta, obenem pa iz predloga tudi ni mogoče razbrati drugih okoliščin, ki bi kazale na splošno pomembnost.

Predlagatelj v obravnavanem primeru ni konkretno in natančno navedel spornega pravnega vprašanja niti tega iz njegovega predloga ni mogoče jasno razbrati. Prav tako ni navedel okoliščin, ki bi kazale na pomembnost zatrjevanega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, niti ni obrazložil, zakaj naj bi Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito.

Zgolj (delni) prepis določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP ni dovolj za utemeljitev obče (objektivne, širše) pravne pomembnosti vprašanj, saj to Vrhovno sodišče pozna že po uradni dolžnosti. Zahteva se utemeljitev pomembnosti pravnega odločanja o postavljenih vprašanjih glede na kršena pravna pravila v dotedanjem postopku s širšega vidika, to je z vidika zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča RS se utemeljitev (splošne) pomembnosti, ki presega zgolj predlagateljev interes v konkretni zadevi, zahteva za vsako postavljeno vprašanje posebej. Neobstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o določenem vprašanju sam po sebi ne pomeni, da gre za pomembno pravno vprašanje.