VSL Sodba I Cp 603/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 25 EUR nadomesti z zneskom 254,58 EUR, v III. točki izreka pa se znesek 7,22 EUR nadomesti z zneskom 44,44 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 45,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo plačilo 25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2022 dalje (točka I izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek - za znesek 2.150,00 EUR (točka II izreka); tožencu naložilo plačilo 7,22 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Pritožuje se tožeča stranka zoper II. in III. točko izreka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču predlaga, da tožencu naloži v plačilo še 2.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2022 dalje ter plačilo vseh stroškov postopka, podredno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila zagrešena, ker je pri izdaji zamudne sodbe prišlo do nasprotja med odločilnimi dejstvi in listinami, ki so del spisa. Nikjer niso trdili, da so naslednji dan ugotovili, da je vozilo, ki ga je vozil toženec, zapustilo parkirno hišo brez plačila najemnine. Iz predloženih listin izhaja, da je pooblaščenec 24. 2. 2022 prejel odgovor upravne enote o lastniku vozila, ki je pravna oseba, ter da so šele 11. 4. 2022, ko so prejeli dopis družbe A. d. o. o. ugotovili, da je bil toženec tisti, ki je vozil vozilo. Torej zaključek sodišča, da so 22. 2. 2022 ugotovili, da je toženec zapustil parkirno hišo, ne vzdrži. Tožencu so takoj poslali pisni poziv za plačilo. Ocena sodišča, da je toženec z izhodom iz parkirne hiše izjavil voljo prekinitve najema, ni skladna s tožbenimi navedbami in predloženimi listinami. Toženec je šele 19. 5. 2022 v telefonskem pogovoru izrazil jasno voljo, da ne želi nadaljevati z najemom parkirnega mesta in še isti dan mu je bila poslana pisna odpoved z namenom, da se najem dejansko dokončno prekine in ne prihaja do nesorazmerno visokih zneskov najemnine. Ugotovitev sodišča, da so po lastni volji čakali dlje časa, preden so reagirali, ne izhaja niti iz navedb niti iz predloženih dokazil. Če je sodišče štelo, da gre v tem delu za nesklepčnost tožbe, bi moralo ravnati skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo temeljnih načel obligacijskih razmerij. Toženec je bil seznanjen z vsemi pogoji najema in jih je zavestno sprejel, ko je s konkludentnimi ravnanji sklenil najemno pogodbo. Med drugim je bilo dogovorjeno, da najemna pogodba traja, dokler najemnik ne opravi ravnanj, ki so potrebna za prekinitev najemnega razmerja v primeru najema parkirnega mesta v parkirni hiši - plača najemnino in z oddajo parkirnega listka dvigne izhodno rampo. Ravnanje toženca, ki je namenoma zapeljal iz parkirne hiše neposredno za drugim vozilom, ko je bila rampa še dvignjena iz varnostnih razlogov, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Taka ravnanja ne morejo uživati sodnega varstva. Spreminjanje splošnih pogojev s strani sodišča posega v načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij in predstavlja odločanje sodišča brez upoštevanja jasno izražene volje in soglasja strank. Toženec je potrošnik, ki je bil v celoti seznanjen z javno objavljenimi splošnimi pogoji, in jih je s prevzemom parkirnega lista in prehodom vhodne rampe zavestno sprejel. Ker je treba tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, je treba prilagoditi tudi odločitev o predpravdnih in pravdnih stroških ter jih v celoti priznati.

3Na pritožbo je toženec odgovoril. Meni, da je odločitev v izpodbijanem delu pravilna, saj zahtevek ni utemeljen niti na pogodbeni niti na zakonski podlagi. Pojasnjuje, da je turški državljan in ne razume slovenskega jezika, večkrat se je preselil in očitno mu je bila tožba poslana na naslov, na katerem dejansko ni več prebival, zato nanjo ni mogel odgovoriti. V garažni hiši ni parkiral, ker ni našel prostega mesta. Ob izhodu je bila rampa dvignjena, garažno hišo je brez plačila zapustil v dobri veri. Do pravnega zaključka o konkludentno sklenjeni pogodbi ni mogoče priti, saj je garažno hišo zapustil praktično takoj. Zahtevek bi tako lahko temeljil le na določbah o neupravičeni pridobitvi, konkretno na 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki govori o uporabi tuje stvari v svojo korist. Od 18 minutnega iskanja parkirnega mesta v garažni hiši ni imel nobene koristi. Napačno je sklepanje o sklenitvi trajne najemne pogodbe. Pogodba bi lahko bila sklenjena le do trenutka, ko je parkirno hišo zapustil. Pravno zgrešeno je sklepanje tožeče stranke o veljavnosti njenih splošnih pogodbenih pogojev, saj ne trdi, da je bila najemna pogodba sklenjena v obliki formularne pogodbe, molče sklenjena pogodba pa se ne more na nič sklicevati (120. člen OZ). Pa tudi če bi bili splošni pogoji z molče sklenjeno pogodbo del te pogodbe, lahko pridemo samo do zaključka o neveljavnosti takšnih pogojev, kot je pravilno sklepalo sodišče prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pojasnila toženca v odgovoru na pritožbo o razlogih, zakaj ni odgovoril na tožbo in zakaj je zapustil garažno hišo brez plačila, so brez pomena za pritožbeni postopek. Ker toženec na tožbo ni odgovoril, se je vzpostavila absolutna domneva, da priznava vse tožbene trditve o dejstvih. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se ni pritožil, zato mora tudi pritožbeno sodišče izhajati iz v tožbi zatrjevanega dejanskega stanja. Materialno pravo pa mora sodišče poznati in ga ob upoštevanju vseh tožbenih trditev o dejstvih pravilno uporabiti.

6V tožbi je tožeča stranka navedla, da so v parkirni hiši zaznali, da se število za parkiranje registriranih in število dejansko parkiranih vozil ne ujema. Po pregledu posnetkov so ugotovili, da je vozilo, ki je v parkirno hišo zapeljalo 21. 2. 2022 ob 11:04 uri, parkirno hišo ob 11:22 uri zapustilo brez plačila za najem parkirnega mesta, in sicer tako, da je zapeljalo takoj za vozilom pred njim, ko se parkirna rampa še ni spustila. Pooblaščenec je nato opravil poizvedbe, ki so bile potrebne za ugotovitev, kdo je vozilo vozil; najprej na upravni enoti o lastniku vozila in ker je to d. o. o., še pri njem o tem, kdo je takrat vozil vozilo. Po pridobitvi podatka, da je bil to toženec, so ga poklicali in takrat je izrazil voljo, da ne želi nadaljevati najemnega razmerja, zato so ga še istega dne - 19. 5. 2022 obvestili, da štejejo, da je najemna pogodba prekinjena s tem dnem. Vse do takrat pa se je skladno s splošnimi pogoji štelo, da je eno od razpoložljivih parkirnih mest najeto, zato ga niso dajali v najem drugim strankam. Od toženca zahtevajo plačilo za 87 dni parkiranja, po ceniku znaša parkirnina za en dan 25 EUR in je dolžan plačati 2.175 EUR iz tega naslova. Dolžan pa je plačati tudi odvetniške stroške, ki so nastali v zvezi s poizvedbami o lastniku in vozniku vozila; ti znašajo 229,58 EUR.

7Rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP) sodišče tožeči stranki določi le v primeru, ko je v tožbi navedenih premalo dejstev ali pa niso navedena dovolj jasno, da bi lahko sodišče sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Če pa se da iz tožbenih trditev razbrati vsa za presojo odločilna dejstva in ta niso v nasprotju s predloženimi dokazi, sodišče ravna po četrtem odstavku 318. člena ZPP. V obravnavani zadevi so za odločitev potrebna dejstva v tožbi navedena in jih je treba le še pravilno subsumirati pod ustrezne zakonske določbe. Očitek o kršitvi tretjega odstavka 318. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ne očitek glede kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve ni gradilo na dejstvih, ki niso bila zatrjevana, pač pa je ob upoštevanju zatrjevanih dejstev drugače kot želi tožeča stranka uporabilo materialno pravo.

8Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 25 EUR po ceniku za enodnevno parkiranje, ker je s tem, ko je zapustil parkirno hišo, izrazil voljo, da najemno razmerje preneha. V ostalem je tožbeni zahtevek za plačilo najema zavrnilo, ker je ocenilo, da so splošni pogoji v delu, ko določajo, da je najemno razmerje sklenjeno vse do plačila parkirnine, nepošteni, ker v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Stroški, ki so tožniku nastali v zvezi s poizvedbami o vozniku vozila, ki je zapustilo parkirno hišo brez plačila parkirnine, pa so po mnenju prvostopenjskega sodišča del pravdnih stroškov, zato je o njih odločilo glede na uspeh v pravdi.

9Materialno pravno pravilno je stališče tožbe in presoja sodišča, da je toženec s tem, ko je zapeljal v parkirno hišo in vzel parkirni listek, jasno izrazil voljo, da bo proti plačilu parkiral v parkirni hiši. Pogodba je bila veljavno sklenjena (15. in 18. člen OZ). Splošni pogoji tožeče stranke so bili po tožbenih trditvah objavljeni na običajen način, zato se šteje, da so tožencu znani in ga zavezujejo (tretji odstavek 120. člena OZ). Sicer pa je dejstvo, da je parkiranje v garažni hiši plačljivo, splošno znano. Vse pogodbene obveznosti je treba izpolniti (9. člen OZ), toženec pa svojega dela obveznosti ni, zato odgovarja za izpolnitev, kot določajo splošni pogoji. Vendar pa sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, če so pretirano stroga za drugo pogodbeno stranko (drugi odstavek 121. člena OZ). Po mnenju višjega sodišča so določila splošnih pogojev, ki omogočajo tožeči stranki, da za kratkotrajno parkiranje zaračuna parkirnino, kot da bi parkiranje trajalo več mesecev, pretirano stroga. Iz tožbenih trditev izhaja, da je bilo toženčevo vozilo v garažni hiši 18 minut. Z logiko skregana je trditev tožeče stranke, da do telefonskega pogovora s tožencem enega parkirnega mesta ni oddala drugim strankam, ker je štela, da je zasedeno. Trditve v tožbi namreč potrjujejo, da je tožeča stranka vedela, da vozilo ni več parkirano. Volja toženca za najem parkirnega mesta za neko daljše obdobje iz njegovih ravnanj ne izhaja. Njegovo ravnanje sicer ni bilo pošteno, a to ni pravna podlaga za plačilo drugi pogodbeni stranki.¹ Tožeča stranka je upravičena do plačila tistega, kar je nudila tožencu. Glede na to, da je parkirno hišo zapustil po 18 minutah, bi moral toženec tožeči stranki plačati za 1 uro parkiranja po njenem ceniku. Ker pa pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformatio in peius izpodbijane sodbe ne sme spremeniti v škodo tožeče stranke (359. člen ZPP), v odločitev, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki za en dan parkiranja, to je 25 EUR, ni poseglo.

10Presoja sodišča prve stopnje, da so stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s poizvedbami, kdo je brez plačila zapustil parkirno hišo, del stroškov pravdnega postopka, je materialno pravno zmotna. Ti stroški so tožeči stranki nastali, ker toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Pogodbena stranka, ki ne izpolni svoje obveznosti, pa je dolžna drugi pogodbeni stranki povrniti tudi zaradi kršitve pogodbe nastalo škodo (drugi odstavek 239. člena OZ). Po tožbenih trditvah, ki se glede na neaktivnost toženca po prejemu tožbe štejejo za priznane, so ti stroški (po materialnem pravu škoda) znašali 229,58 EUR. Toženec je poleg že dosojenih 25 EUR dolžan plačati še 229,58 EUR.

11Po obrazloženem je višje sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi in izpodbijano zamudno sodbo spremenilo tako, da je toženec tožeči stranki dolžan plačati 254,58 EUR (5. točka 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi je uspeh tožeče stranke približno 11 % (od zahtevanih 2.404,58 EUR je bilo dosojenih 254,58 EUR). Za pravdo potrebni stroški tožeče stranke so: 180 EUR takse za tožbo, 300 točk za tožbo po tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT) oziroma 180 EUR (1 točka je 0,6 EUR), 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (3,6 EUR) in 22 % DDV (40,39 EUR); skupaj 403,99 EUR. Glede na 11% uspeh tožeče stranke ji je toženec dolžan povrniti 44,44 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

13V pritožbenem postopku je uspeh tožeče stranke približno 10 % (spornih je bilo še 2.379,58 EUR, dosojenih 229,58 EUR). Potrebni stroški pritožbenega postopka so odvetniški stroški za pritožbo 375 točk (tar. št. 22/1 OT), to je 225 EUR, administrativni stroški 4,5 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), 50,49 EUR DDV-ja in 180 EUR takse za pritožbo; skupaj je to 459,99 EUR. Ob 10 % uspehu s pritožbo je toženec tožeči stranki dolžan plačati 45,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP). Če stroškov ne bo plačal v postavljenem roku, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

¹ Kazniva dejanja in prekrške sankcionira država.