121. člen OZ

Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).

Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih

Po splošnih pravilih OZ ima pogodbena stranka v primeru kršitve pravico zahtevati izpolnitev in povrnitev škode (239. člen). Razkorak med višino zahtevka, izračunanega na podlagi Splošnih pogojev (3.471 EUR), in višino toženčeve obveznosti, ki jo dolguje po sodbi in ki je ugotovljena ob upoštevanju splošnih pravil za kršitev pogodbe (273 EUR), utemeljuje sklepanje, da si je tožnica s Splošnimi pogoji izgovorila nesorazmerno visoko nadomestilo. Ob dejstvu, da gre za enostransko določen pogoj (pogodbeni stranki se o njem nista pogajali) in da vodi k znatno višji obveznosti potrošnika, kot bi jo imel po splošnih pravilih OZ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določba Splošnih pogojev povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je zato nična.

Pritožnica se zavzema za mehanično, formalistično in akontekstualno uporabo pogodbenega prava in med drugim zanemarja, da v vseh pogodbenih razmerjih učinkujejo tudi temeljna načela. Od teh sta v tej zadevi v ospredju načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, ki mu je neomejena oblast enega pogodbenika nad drugim tuja, ter načelo vestnosti in poštenja, ki od pogodbenikov zahteva, da sta drug do drugega obzirna.

V primeru odstopa potrošnika od pogodbe o paketnem potovanju lahko organizator potovanja zahteva od potrošnika plačilo ustrezne in upravičene odstopnine. S pogodbo o paketnem potovanju se lahko določi razumne standardne odstopnine, pri čemer se upošteva preostali čas do začetka turističnega paketa ter pričakovane prihranke stroškov in prihodke iz nadomestne uporabe potovalnih storitev (prvi, drugi in tretji odstavek 57.f člena ZVPot oziroma 186. člen ZVPot-1). Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerega bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za predpravdni odškodninski zahtevek, ker naj bi takšen zahtevek izključevali splošni pogoji avtomobilskega kaska. Vzeti po tej poti, tj. v splošnih pogojih imputirati zavarovancu odpoved opisani (s stališča sklenitve zavarovalne pogodbe) bodoči pravici (obveznost povrnitve stroškov postopka namreč nastane šele z odločbo sodišča), bi bilo prestrogo pravilo splošnih pogojev, ki se kot takšno ne uporabi (drugi odstavek 121. člena OZ).

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, če so pretirano stroga za drugo pogodbeno stranko (drugi odstavek 121. člena OZ). Po mnenju višjega sodišča so določila splošnih pogojev, ki omogočajo tožeči stranki, da za kratkotrajno parkiranje zaračuna parkirnino, kot da bi parkiranje trajalo več mesecev, pretirano stroga.

V pravnem pomenu gre pri sodni praksi za dinamični proces odločanja: stabilizirajo ga sodne odločbe stalnice, na katere se navezujejo nove in nove sodne odločbe, ki te stalnice dopolnjujejo in poglabljajo. Dinamika in razvoj pestre sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z (ne)veljavnostjo kreditnih pogodb, ki so bile sklenjene v tuji valuti (CHF), daje dovolj opore za sklep, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča ustalila v zvezi z vrednotenjem dolžnostnih ravnanj potrošnika in banke pri sklepanju kreditne pogodbe in glede pravnih posledic v zvezi z (ne)veljavnostjo takih pogodb v primeru kršitve teh dolžnostih ravnanj. Vrhovno sodišče je svoja stališča v novejših odločbah korenito nadgradilo, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, pritožba pa povsem prezrla, s tem, ko se je sklicevala na preteklo sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, ki je bila presežena.

Funkcija finančnega direktorja v družbi predpostavlja ukvarjanje in skrb za večje premoženje ter s tem za transakcije večjih zneskov, kar v osnovi predpostavlja usposobljenost in obveščenost o tistih standardih glede varnega poslovanja preko spleta, ki so v sodobnem svetu finančnih transakcij stalnica in zato pričakovan standard vestnega in skrbnega ravnanja. Prvemu tožniku očitana opustitev določenih varnostnih protokolov, zaradi katere je delavec hitreje in enostavneje opravil obveznost, ne more predstavljati naklepnega ravnanja zavarovanca, ki bi privedlo do izključitve zavarovalnega kritja po 4.1. točki Splošnih pogojev, saj bi ob drugačni razlagi bilo to določilo pretirano strogo in zato nično v skladu z 121. členom OZ. Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v pritožbenem postopku, je torej še, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da prvi tožnik iz razloga, ker je sicer vedel, da krši interni protokol (oziroma pravilneje: dolžnosti ali druge veljavne pravne obveznosti), ni izgubil pravic iz Zavarovanja D&O, oziroma da bi bilo za uspešno uporabo 4.1. točke Splošnih pogojev poleg zavedanja kršitve potrebno podati in dokazati (med drugim)

V primeru, ko pritožbeno sodišče v skladu s drugim odstavkom 355. člena ZPP samo opravi (novo) sojenje, ni omejeno pri morebitnem ugotavljanju novih pravno odločilnih dejstev oziroma lahko odpravi kršitve, storjene pred sodiščem prve stopnje O sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ni govora takrat, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvideli in se nanjo sklicevali. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Medsebojne terjatve pogodbenih strank nastanejo že s samo sklenitvijo pravnega posla, le zapadejo običajno kasneje. Navedeno pomeni, da tudi če prodajalec še ni izpolnil dogovorjene dobave blaga, to ni

Hramba PIN številke v lastnem domu res ne predstavlja hude malomarnosti. Vendar pa hramba PIN številke v kuverti skupaj s kartico v stanovanju, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka decembra 2018, torej neposredno pred zlorabo kartice, v stanovanju „srečala“ nepovabljeno in neznano osebo, tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja hudo malomarnost.

Predpostavka, ki je v vsakem primeru nujni pogoj obstoja odškodninske obveznosti (ne glede na to, ali je odgovornost povzročitelja objektivna ali subjektivna - krivdna), je škodljivo dejstvo. S pojmom škodljivega dejstva je neločljivo povezan škodni dogodek, ki predstavlja časovno-prostorsko dimenzijo neposrednega vzroka škode. Za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke, za oprostitev njene odgovornosti, kakor tudi za ugotovitev prispevka oškodovanca k nastanku škode je zato odločilnega pomena ugotovitev, kako je do škodnega dogodka prišlo.

Velja poudariti, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti toženk. V takšni sodbi mora sodišče sicer ugotoviti vse elemente civilnega delikta, vendar se ni dolžno ukvarjati z obsegom škode. Hkrati velja še, da mora izmed navedenih predpostavk obstoj škode ugotoviti (le) z veliko stopnjo verjetnosti. Prva toženka je stečajna upraviteljica, medtem ko je tožnica upnica stečajnega dolžnika. Položaj obeh je v stečajnem postopku (glej ZFPPIPP) povsem različen in ena od glavnih dolžnosti stečajne upraviteljice (in ne upnice) je, da s profesionalno skrbnostjo poskrbi za zavarovanje premoženja stečajnega dolžnika (stečajne mase). Primarno velja že na tem mestu izpostaviti, da je ureditev odškodninske odgovornosti stečajnih upraviteljev urejena v specialni določbi 102. člena ZFPPIPP, ki izključuje uporabo splošnih odškodninskih predpostavk iz 131. člena OZ in po presoji pritožbenega sodišča, v delu, ko določa eksulpacijske razloge, tudi (primarno) izključuje neposredno uporabo 140. člena OZ. Povedano drugače, 140. člen OZ je treba uporabiti v okviru ekskulpacijskih razlogov po 102. členu ZFPPIPP. Podredno pa je za

Pravica do izvedbe dokaza v pravdnem postopku ni absolutna. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo do nekaterih dokazov, tožnice s tem ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, niti ji ni onemogočilo dokazovanja. Tožnica bi z njimi lahko dokazala le posamezne, med seboj nepovezane indice, ne pa odločilnih in drugih pravno pomembnih dejstev. Tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more uspeti s tezo, da je toženec prav take storitve pravnega svetovanja naročil pri njej in ji zato dolguje plačilo zanje. To bi pomenilo nedopusten obid jasne zakonske določbe, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik (oziroma odvetniška družba).

Ker Dopolnilni pogoji ne definirajo možganske kapi kot cerebrovaskularni dogodek, ki ima za posledico možgansko kap, zavarovalno kritje po zavarovalni pogodbi med pravdnima strankama ni podano.

Ker temelji obveznost toženke na pogodbi o zavarovanju odgovornosti, je z vidika obveznosti toženke, pravno nepomembno razlikovanje med objektivno in krivdno obliko odškodninske odgovornosti. Najprej je bistveno, katera tveganja sta pogodbenika vključila v zavarovalno pogodbo odgovornosti in katera tveganja sta na drugi strani izključila. Toženka - zavarovalnica v prvi vrsti ne odgovarja zato, ker bi bila "odškodninsko odgovorna" (objektivno ali subjektivno), temveč zaradi pogodbenega prevzema odgovornosti sklenitelja zavarovanja.

Dejansko vprašanje obstoja pasivne legitimacije.

Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja (kot pravilno izpostavlja tudi pritožba), da je Vrhovno sodišče RS v citirani sodni praksi (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe) sicer zavzelo stališče, da pripoznava dolga dolžniku ugovorov ne jemlje sama po sebi oz. avtomatično, je pa hkrati (očitno) dopustilo možnost izrecne odpovedi ugovorom s strani dolžnika (prim. 13. točko obrazložitve sklepa VSRS III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016). Tudi pritožbeno sodišče je stališča, da se je mogoče (poleg pripoznave dolga) veljavno odpovedati tudi določenim ugovorom, kar načeloma smiselno izhaja tudi iz stališča VSL v sodbi I Cpg 529/2017 z dne 22. 11. 2018. Po presoji pritožbenega sodišča je pravkar izpostavljeno razlogovanje sodišča prve stopnje o neobstoječem dolgu (dolgu, ki nikoli ni nastal oz. obstajal) materialnopravno zmotno. Medsebojne terjatve pogodbenih strank namreč nastanejo že s samo sklenitvijo pravnega posla, le zapadejo običajno kasneje. Navedeno pomeni, da tudi če prodajalec še ni izpolnil dogovorjene dobave blaga, to nima za posledico, da nasprotna terjatev za plačilo (še) ne obstaja. Terjatev obstaja v dogovorjeni višini, njena zapadlost pa je odvisna od pogodbenega

Splošni pogoji zavarovanja morajo biti takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Omejitve zavarovalnega jamstva določi zavarovalnica. Zgoraj povzete določbe ZAN 100/05 in 01-NEZ-1/08 niso tako jasne, da bi brez dvoma plačilo dnevnega nadomestila omejevale le na delo po pogodbi o delu oziroma za čas trajanja delovnega razmerja. Nasprotno: navedena 11. točka četrtega odstavka 15. člena 01-NEZ-1/08 celo ureja, kako se ugotavlja čas aktivnega zdravljenja v primeru, ko zavarovanec ni zaposlen. To pa pomeni, da je treba te določbe splošnih pogojev razlagati v korist tožnika, torej, da gre po vseh pogodbah zavarovancu dnevno nadomestilo tudi za čas, ko ni mogel opravljati kmečkih opravil.

Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.