VSL Sodba II Cp 667/2021

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 994,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Odločitev prvostopenjskega sodišča:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ustavilo postopek v delu za plačilo 10.367,33 EUR (I. točka izreka, ni izpodbijano), zavrnilo "primarni" tožbeni zahtevek¹ za plačilo 220.626,32 EUR v petih obrokih s pripadki in "podredni" zahtevek za enako plačilo, vendar z drugačnim tekom zamudnih obresti (II. točka izreka) ter naložilo tožnici, da povrne toženki njene stroške postopka (III. točka izreka).

2Tožnica je zahtevala odškodnino po določbah Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.² V upravnem postopku je bil z odločbo UE Ljubljana št. 000/2012-37 z dne 12. 5. 2014 tožnici priznan status izbrisane osebe in čas izbrisa od 26. 2. 1992 do 12. 5. 2014, skupaj torej 266 mesecev, vendar ji je organ priznal pavšalno odškodnino za samo 261 mesecev (13.050 EUR). Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni izkazala, da bi bila upravičena do višje odškodnine od tiste, ki ji je bila priznana v upravnem postopku.

Pritožbeni postopek:

3Tožnica je zoper II. in III. točko izreka vložila tri pritožbe, ki so vse pravočasne glede na to, da je bil tek sodnih rokov zaradi epidemije koronavirusa zadržan od 16. 11. 2020 do 1. 2. 2021.

4V prvi pritožbi z dne 10. 1. 2021 med drugim navaja, da je upravni organ ugotovil, da je tožnica upravičenka do odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče je vezano na odločbe upravnih organov tudi na podlagi 224. člena Zakona o pravdnem postopku.³ Očitek sodišča tožnici, da ni nameravala živeti v Sloveniji, je neobrazložen in vzet iz konteksta. Njena ožja in širša družina je pred izbrisom živela v Sloveniji, tu so imeli barako, v Sloveniji sta se ji rodila dva brata in še sedaj živi v Sloveniji skupaj s svojo ožjo družino. Sodišče ne obrazloži, v kateri drugi državi bi bil tožničin interes oziroma središče življenjskih interesov, ne obrazloži, zakaj bi bila Bosna in Hercegovina (BIH) središče tožničinih življenjskih interesov, ko pa je tožnica iz BIH dvakrat bežala. Če bi sodišče upoštevalo 305.a člen ZPP, bi tožnica dopolnila svoje navedbe v zvezi s tem, kdaj je izvedela za možnost vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Okoliščine v zvezi z vračanjem tožnice in njene družine iz Nemčije v BIH, življenje v BIH, dvakratno bežanje tožnice in njene družine iz BIH in njeno bivanje v Sloveniji v času postopka mednarodne zaščite kažejo na to, da je središče tožničinih življenjskih interesov v Sloveniji. Tožnica je predlagala sodišču, da prekine postopek in sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti tretjega odstavka 3. člena ZPŠOIRSP. Sodišče je nepravilno zavrnilo zdravniško potrdilo dr. A. A., moralo bi tudi postaviti izvedenca subspecializacije gastroenterologije. Šlo je za prepovedano sodbo presenečenja. Neutemeljena je odločitev, da tožnici pripada le del odškodnine zaradi izbrisa, ker naj ne bi vedela, da je izbrisana. Sodišče ne obrazloži, zakaj ni upoštevalo spremembe tožbe z dne 19. 10. 2020. Sodišče tudi ne obrazloži, zakaj bi tožnici pripadala materialna škoda v višini 170 EUR in ne obrazloži, zakaj ne enači tožnice z ostalimi državljani Slovenije. Materialna škoda na dan sodne odločbe je 402,18 EUR, torej za celotno obdobje 106.932,00 EUR. Sodišče ne upošteva zahtevane odškodnine za otroke in se do teh navedb v vlogi z dne 19. 10. 2020 ne opredeli. Sodišče tudi ni priznalo tožnici odškodnine za Crohnovo bolezen, ker naj bi tožnica za njo zbolela v BIH. Preostale relevantne pritožbene navedbe bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

5Dne 21. 1. 2021 je tožnica vložila dopolnitev oziroma popravo pritožbe, kjer se poleg popravka nekaterih pisnih napak dodano sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji, pri čemer pritožba le prepiše 55., 89. in 90. točko navedene določbe.

6Dne 1. 2. 2021 je vložila tožnica tretjo pritožbo, v kateri deloma ponavlja (z drugimi besedami) navedbe iz prvih dveh pritožb, ponovno se sklicuje na zadevi ESČP Kurić in Ali Berisha. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zanemarilo bistveno razliko med pravnima podlagama za odločanje ESČP in za svoje odločanje, zaradi česar ESČP lahko prisodi pravično zadoščenje po svoji prosti presoji, sodišče v postopku po ZPŠOIRSP pa ne. V nadaljevanju citira (deloma prepiše) še nekaj točk odločbe Kurić ter navaja, da je sodišče otrokom tožnice prisodilo manj, kot je otrokom izbrisanih prisodilo ESČP.

7Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

8Pritožba ni utemeljena.

Glede materialnega prava:

9Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen Obligacijskega zakonika⁴). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s škodo, vzročno zvezo in tudi višino škode. Vtoževane oblike materialne in/ali nematerialne škode je treba ustrezno razčleniti in obrazložiti.

10Zato so zmotne večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica upravičena do odškodnine tudi v tem sodnem postopku zgolj na podlagi odločbe upravne enote in da "navedbe in izpovedi v tej smeri niso potrebne;" tožnica bi morala v pravdnem postopku konkretno zatrjevati in dokazati (7. in 212. člen ZPP) škodo in vzročno zvezo skladno s splošnimi načeli odškodninskega prava.

11Pravno zgrešeno je pritožbeno navajanje, da naj bi bila sodišča vezana na odločbe upravnih organov glede na 224. člen ZPP. Navedeni člen (ki obravnava listinske dokaze) govori o dokazni moči javne listine, kar pa nima nobene zveze z vezanostjo sodišča na odločbe drugih organov.

12Sodišče prve stopnje je upravno odločbo pravilno upoštevalo glede vprašanj, ki so v njej ugotovljena (v izreku), torej glede tožničinega statusa izbrisane⁵ in glede ugotovljenega obdobja izbrisa (primerjaj peti odstavek 8. člena ZPŠOIRSP). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da tožnica zoper upravno odločbo ni uporabila pravnih sredstev, zato je le-ta postala dokončna in pravnomočna, kar posledično pomeni, da je sodišče prve stopnje vezano na obdobje izbrisa, ki je bilo ugotovljeno v upravni odločbi.

13Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo tožničine navedbe v zvezi z domnevno protiustavnostjo tretjega odstavka 3. člena ZPŠOIRSP. Ker je bilo obdobje izbrisa pravnomočno ugotovljeno z upravno odločbo, ki je tožnica ni izpodbijala s pravnimi sredstvi, vprašanje domnevne protiustavnosti določbe, ki omejuje trajanje tega obdobja, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Teh razlogov v zvezi z zatrjevano protiustavnostjo (12. točka obrazložitve in opomba št. 7 prvostopenjske odločbe) pritožba obrazloženo ne izpodbija (le ponavlja svoje trditve o domnevni protiustavnosti), razlogom pa kot pravilnim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

14V zvezi z navedbami, da je že upravni organ ugotovil, da tožnici pripada odškodnina, je treba poudariti, da so te ugotovitve upravnega organa bile podlaga za določitev pavšalne odškodnine po 6. do 9. členu ZPŠOIRSP, nimajo pa nikakršnega vpliva na vprašanje, ali je tožnica uspela dokazati škodo po splošnih načelih odškodninskega prava v pravdnem postopku.

15Tožnica v vseh treh pritožbah večkrat bolj ali manj obsežno citira dele odločb ESČP v zadevah Kurić in Ali Berisha. Ni jasno, kateri del razlogov sodišča prve stopnje s tem sploh izpodbija. Tožnica pravilno navaja, da ESČP lahko prisodi pravično zadoščenje po svoji prosti presoji, sodišče v postopku po ZPŠOIRSP pa ne, vendar ji te navedbe niso v korist. Sodišče prve stopnje je prav zato, ker nacionalna sodišča (torej tudi sodišče prve stopnje, ki je sodilo v tej zadevi) ne sodijo po pravičnosti kot ESČP, temveč po nacionalnih pravilih (v tem primeru po pravilih obligacijskega prava o odškodnini in procesnih pravilih pravdnega postopka), odločilo drugače in sicer, da tožnica ni uspela dokazati, da bi zaradi izbrisa utrpela večjo škodo od tiste, ki je bila zajeta s pavšalno odškodnino v upravnem postopku. S tem je tudi odgovorjeno na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje "otrokom tožnice prisodilo manj, kot je otrokom izbrisanih prisodilo ESČP." Načelne pravice do odškodnine tožnici sodišče prve stopnje ni odreklo, le ugotovilo je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (8. člen ZPP), da tožnica upravičenosti do večje odškodnine ni dokazala. Da je bil izbris določenih oseb iz registra stalnega prebivalstva RS nezakonit, protipraven in da je lahko podlaga za odškodnino, v tem postopku nikoli ni bilo sporno, zato je odveč pritožbeno poudarjanje tega dejstva in citiranje odločb ESČP, ki to stališče potrjujejo.

16Res je, kar navaja pritožba, da sodišče valorizira zneske [odškodnin] po uradni dolžnosti, vendar v tem primeru sploh ni bilo potrebe po valorizaciji. Valorizacija se opravlja v primeru, ko je povzročitelj škode pred ali med pravdo plačal akontacijo ali nesporni znesek odškodnine (in to se naredi v korist toženca, ne tožnika), kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Podlaga za obe izplačili odškodnin po ZPŠOIRSP je različna (v upravnem postopku se izplača pavšalna odškodnina, v pravdnem postopku pa je treba višino škode izkazati po splošnih načelih odškodninskega prava), zato v upravnem postopku izplačanih odškodnin ni dopustno valorizirati pri odločanju o izplačilu odškodnine po ZPŠOIRSP v pravdnem postopku.

Glede procesnega prava:

17Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 305.a člena ZPP, da ni opravilo materialnega procesnega vodstva in odprtega sojenja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (21. točka obrazložitve, ki je pritožba argumentirano ne izpodbija), da je toženka že v odgovoru na tožbo in več nadaljnjih vlogah konkretizirano in s številnimi argumenti izpodbijala vzročno zvezo, večkrat je ugovarjala tudi, kakšni so pogoji za pridobitev denarne socialne pomoči in kaj bi morala tožnica navajati ter dokazovati v zvezi z zahtevki iz tega naslova, tožnica pa teh navedb ni podala. Materialno procesno vodstvo ne more in ne sme iti tako daleč, da bi sodišče namesto stranke oblikovalo ustrezne trditve. Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Potreba po materialnem procesnem vodstvu je nadalje obratno sorazmerna s pravno kvalificiranostjo stranke oz. njenih pooblaščencev in je odvisna tudi od kompleksnosti spornega pravnega vprašanja oz. razmerja.

18Kot že rečeno, je toženka v več vlogah izpostavljala pomanjkljivost in pavšalnost tožničinih trditev, na kar tožnica ni ustrezno reagirala. V obravnavanem primeru ne gre za presenetljivo pravno podlago ali vprašanje, ki bi bilo v sodni praksi neenotno rešeno ali o njem sodne prakse ne bi bilo. Uvodoma povzeto stališče, da je treba v pravdnem postopku po ZPŠOIRSP ustrezno navajati in dokazovati vse elemente t. i. splošnega civilnega delikta, je v pravni stroki enotno sprejeto (in tudi izrecno določeno v zakonu), kateri so ti elementi in kako morajo biti oblikovane navedbe za uspeh odškodninskega zahtevka, pa je pravnim strokovnjakom dobro znano oziroma jim mora biti znano. Ob ustrezni skrbnosti bi tako tožnica (oziroma njena kvalificirana pooblaščenka - odvetnica) mogla in morala vedeti, kakšne trditve mora postaviti, če želi uspeti v postopku. Ker je hkrati na pomanjkljivosti tožničinih navedb opozorila tudi toženka, ni bilo nobene potrebe po materialnem procesnem vodstvu.

19V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da si tožnica "ni mogla predstavljati," da sodišče ne bo upoštevalo odločb upravne enote, v katerih je določen čas izbrisa in pravica do odškodnine. Že v 12. točki te obrazložitve je pojasnjeno, kakšen je domet upravne odločbe, to pa mora biti znano vsakemu pravnemu strokovnjaku. Sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni dolžno (kvalificirano zastopane) stranke opozarjati na jasna zakonska določila in sodno prakso, niti na to, da so nekatera strankina pravna naziranja očitno zgrešena. Navedbe, da sodišče ni strankam razkrilo, da ne bo upoštevalo tožničine izpovedi v zvezi z življenjem v BIH in da bi sicer tožnica izpovedala še kaj, so prav tako neutemeljene, saj stvar odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva ni razgrnitev dokazne ocene vsakega izvedenega dokaza, še manj pa usmerjanje, kako naj stranka na zaslišanju izpoveduje.

20Neutemeljeni so tudi očitki, da gre za sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja ne varuje stranke pred duševnim presenečenjem, temveč naj preprečuje položaj, ko stranka ob vsej dolžni skrbnosti ni mogla pomisliti na kako presenetljivo pravno podlago ali pa je sodišče npr. stranke zavedlo z napačnim materialnim procesnim vodstvom oziroma odprtim sojenjem. V obravnavanem primeru ni bilo takih okoliščin, zato ni šlo za nedopustno sodbo presenečenja.

21Očitno neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo spremembe tožbe z dne 19. 10. 2020, saj je sodišče prve stopnje dopustilo vse spremembe (primerjaj 7. točko obrazložitve); zato tudi ni bilo potrebe po obrazložitvi, zakaj spremembe ni dopustilo.

22Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ne upošteva tožničine vloge z dne 2. 9. 2020, s katero je zahtevala zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov denarne socialne pomoči do plačila. Tožnica v tej vlogi sploh ni opredelila zapadlosti obresti (zahtevala je "obresti od zapadlosti posameznega obroka"), ne da bi navedla, kdaj naj bi obroki zapad(a)li, zato so bile te trditve pavšalne in jih ni bilo mogoče preizkusiti, niti upoštevati.

Glede dejanskega stanja:

23Pritožba na več mestih obsežno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vzročne zveze, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča neutemeljeno. Pri tem ne izpodbija ključnih razlogov prvostopenjske sodbe, da je tožnica (takrat še mladoletna) skupaj s svojo družino Slovenijo prostovoljno zapustila že pred izbrisom (14. 8. 1991), ko je odšla v Nemčijo. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da je evidentno, da njen odhod iz Slovenije ne more biti v vzročni zvezi z izbrisom (ki se je zgodil šele leta 1992), navedbe tožnice, da naj bi Slovenijo zapustila zaradi izbrisa, pa so očitno neresnične in zavajajoče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo (kar priznava tudi tožnica), da so jo nemški organi iz Nemčije vrnili v BIH, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožnica iz Nemčije vrnjena v BIH, ni posledica izbrisa, temveč očitno dejstva, da je nezakonito prišla v Nemčijo in da tam ni uspela izposlovati dovoljenja za bivanje, nemški organi pa so jo očitno vrnili v BIH zato, ker je bila državljanka BIH. Navedb o tem, na podlagi katerih okoliščin so jo nemški organi vrnili v BIH, ali o tem, da bi želela, da jo nemški organi vrnejo v Slovenijo, tožnica v okviru trditev na prvi stopnji (do prvega naroka) sploh ni postavila (kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve), izvedba dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) pa v pravdnem postopku trditev ne more nadomestiti.

24Zato so neutemeljeni in nekorektni pritožbeni očitki, da "sodišče ne obrazloži, kako bi lahko Nemci tožnico in njeno družino vračali v Slovenijo, tudi če je izrazila željo po vrnitvi, če pa je bila tožnica v Sloveniji izbrisana;" sodišče v pravdnem postopku ni dolžno raziskovati in ugotavljati okoliščin, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, temveč je naloga stranke (oziroma njenih kvalificiranih pooblaščencev), da podajo ustrezne, popolne, konkretizirano in logično zaokrožene trditve. Kot rečeno, tožnica v okviru navajanja dejstev sploh ni trdila, kako in zakaj so jo nemški organi vrnili v BIH, niti ni trdila, da bi si takrat (ko so jo organi različnih evropskih držav deportirali v BIH) sploh želela priti v Slovenijo (pravilnih razlogov o tem, npr. v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožba konkretizirano ne izpodbija).

25Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo nadaljnje okoliščine, da se tožnica, ko je prvič odšla oziroma bežala iz BIH, ni napotila v Slovenijo, temveč v Avstrijo, nato na Švedsko in na Dansko, kar utemeljuje zaključek, da očitno ni želela v Slovenijo, temveč si je prizadevala, da bi bivala v kateri od navedenih zahodno- oziroma severnoevropskih (in od Slovenije bogatejših) držav. Neutemeljene so v zvezi s tem pritožbene navedbe, da v Sloveniji "ne moreš bivati drugače kot na podlagi zakona," saj tožnica, kot rečeno, niti ni poskusila oditi v Slovenijo, temveč v druge države, v katere je tudi vstopila ilegalno in tam tudi več let bivala (torej "drugače kot na podlagi zakona").

26Vse navedeno utemeljuje zaključek, da tožnica do leta 2010 ni kazala interesa za bivanje v Sloveniji, tako bivanje ji ni bilo onemogočeno ali kakor koli ovirano (ker do leta 2010 niti ni poskusila bivati v Sloveniji), zato v tem času tudi ne more biti vzročne zveze med izbrisom (ki se je zgodil šele po prostovoljnem odhodu tožnice iz Slovenije v Nemčijo) in zatrjevano škodo zaradi izbrisa. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem je pravilna in popolna (19. do 26. točka obrazložitve), pritožbene navedbe pa je z nasprotnim zatrjevanjem ne morejo omajati. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, v kateri državi naj bi bilo središče tožničinih življenjskih interesov, saj zadošča ugotovitev, da Slovenija to ni bila.

27Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da če tožnica za izbris sploh ni vedela (in dokler zanj ni izvedela), tudi ni mogla trpeti škode zaradi izbrisa. Navedbe, da naj bi njena družina imela v Sloveniji barako, da sta se tu rodila dva brata, so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

28Pritožbene navedbe, da "formalno tožnica mogoče ni vedela za izbris, vedela pa je, da ne more v Slovenijo, kjer bi ji bil omogočen neprimerno višji življenjski standard in osebnostni razvoj," so nejasne in protislovne. Tožnica ne pojasni (ne v okviru trditev na prvi stopnji ne v pritožbi), kako in na podlagi česa naj bi vedela, da ne more v Slovenijo, če pa ni vedela za izbris.

29Sodišče sicer verjame tožničinim navedbam, da je bila kot Romkinja v BIH diskriminirana in da je bilo njeno življenje težko, vendar za te okoliščine in krivice, ki so se tožnici godile v BIH, Slovenija ne more odgovarjati. Tožnica ne zatrjuje, da bi v času, ko je v BIH bivala in trpela krivice, skušala priti v Slovenijo, da bi npr. pri slovenskem konzulatu zaprosila za dovoljenje za bivanje v Sloveniji ali kaj podobnega; njeno ravnanje, ko je odšla v druge države (Avstrijo, Švedsko in Dansko) pa posredno potrjuje ravno nasprotno, da očitno v Slovenijo tedaj (še) ni nameravala iti. Za čas, ko je tožnica prišla v Slovenijo in ugotovila, da je izbrisana ter da so ji zaradi tega kratene pravice, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ji je od tedaj dalje škoda nastajala. Vendar ta ugotovitev sama po sebi še ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj je škodo treba zatrjevati in dokazovati tudi po višini.

30Neutemeljena je graja dokazne ocene, ko je sodišče primerjalo dve tožničini izpovedbi v istem postopku ter njene navedbe v postopku pridobitve mednarodne zaščite. Dejstvo, da stranka o pomembnih okoliščinah istega historičnega dogodka na dveh zaslišanjih v okviru istega postopka (ali v različnih postopkih) izpoveduje različno, je sodišče prve stopnje utemeljeno tolmačilo kot izraz tožničine neverodostojnosti in njeno drugo izpovedbo pravilno ocenilo kot prirejeno potrebam postopka. Takšne dokazne ocene so običajne v pravdnih postopkih in so utemeljene na splošni življenjski logiki. Pritožbena navedba, da navedbe in izpovedbe v tej smeri (kje naj bi želela oziroma nameravala živeti) niso potrebne, so zgrešene in ne upoštevajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno obrazlagati, kako naj bi Nemci tožnico in njeno družino vračali v Slovenijo, saj bi tožnica morala v zvezi s tem postaviti ustrezne trditve, pa jih ni. Šele, ko bi oblikovala ustrezne trditve (ki bi jih morala še dokazati), bi bilo mogoče govoriti o tem, da je podana vzročna zveza med izbrisom in ravnanjem nemških organov, ki so tožnico iz Nemčije izgnali v BIH. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnica "zaradi izbrisa po formalni poti s strani članic EU vrnjena v BIH," saj ni niti zatrjevano, da bi organi drugih držav vedeli za tožničin status v Sloveniji.

31Pritožbene navedbe, da tožnica ni nameravala živeti v BIH, kjer je bila diskriminirana in je živela v pomanjkanju, niso utemeljene, saj je sodišče ugotovilo (na podlagi tožničinih trditev ter izpovedbe tožnice in njenega moža), da se je v BIH poročila, tam živela s svojim možem in otroki ter da se je morala podrejati moževi družini, pri čemer se je mož tudi odločil, da bodo potovali v Avstrijo in potem na Švedsko, kjer je imel mož očeta in druge sorodnike (primerjaj 22. točko obrazložitve sodbe prve stopnje). Navedeno jasno kaže, da je bila zveza tožnice z BIH močna in pomembna ter da si je tožnica oziroma moževa družina prvenstveno želela živeti v drugih državah (Nemčija, Avstrija, Švedska, Danska) in ne v Sloveniji.

32Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnica ni mogla že na prvem zaslišanju izpovedati, da se je hotela vrniti v Slovenijo, saj se ji je zdelo to več kot jasno. Tožnica tega dejstva sploh ni zatrjevala. Izvedba dokaza pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Dejstvo pa je tudi, da na prvem zaslišanju o tem ni izpovedala; zakaj ni tako izpovedala, je stvar njene proste odločitve. Tožnica ne zatrjuje, da bi sodišče njeno izpovedovanje ali vprašanja njene pooblaščenke kakorkoli omejevalo.

33Neutemeljene so tudi navedbe pritožbe, da naj bi iz upravne odločbe o priznanju statusa izbrisane izhajalo, da je Slovenija središče tožničinih življenjskih interesov, da je o dejanskem življenju tožnice v Sloveniji dvakrat odločala upravna enota in da se sodišče "kljub odločbam UE in tožničinim navedbam sklicuje, da tožnica ni izkazala namena bivanja v Sloveniji, to pa dejansko ni predmet tega postopka." Konkretiziranih tožničinih navedb o njenem namenu bivanja v Sloveniji pred letom 2010, kot že rečeno, sploh ni. Iz izreka upravne odločbe ne izhaja, da bi upravna enota odločala o dejanskem življenju tožnice v Sloveniji in to tudi ni predmet ugotavljanja in meritornega odločanja upravne enote v postopku po ZPŠOIRSP (primerjaj 8. člen navedenega zakona), temveč je upravna enota odločala o drugih vprašanjih (o statusu izbrisane in trajanju izbrisa). Na ugotovitve v obrazložitvi upravne odločbe sodišče ni vezano in take ugotovitve ne morejo nadomestiti tožničine dolžnosti, v pravdnem postopku navajati ustrezna dejstva in predlagati dokaze. Vprašanje, kje je tožnica nameravala bivati oziroma kje je bilo središče njenih življenjskih interesov, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomembno za presojo vprašanja vzročne zveze in ga je sodišče prve stopnje tako tudi obravnavalo.

34Pritožba trdi, da so brezpredmetna navajanja [sodišča], kaj za tožnico pomeni zaprtje meje, da naj bi ilegalno živela na Švedskem in da je pred zaključkom azilnega postopka v Avstriji to državo zapustila. Dokazna ocena tožničine izpovedbe v zvezi s pomenom izraza "zaprte meje" je le eden od mnogih gradnikov dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki niti ni najpomembnejši. Zato pritožba z izoliranim izpostavljanjem vprašanja, ali je tožnica razumela pomen tega izraza in kako ga je razumela, ne more uspeti. Tudi dejstvo, ali je v Avstriji in na Švedskem bivala zakonito ali ne, ni odločilno,⁶ je pa indično pomembno dejstvo, da je tožnica več let živela v drugih evropskih državah (in niti ni skušala priti v Slovenijo), kar kaže na to, da v Sloveniji ni imela interesa živeti. Prav tako je pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da je bila tožničina prostovoljna odločitev (ali pa odločitev njenega moža in njene družine) - nikakor pa ne posledica ravnanj organov Republike Slovenije - da bo več let živela v BIH oziroma potovala v druge evropske države.

35Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica v vlogah sploh ni zatrjevala, da bi se želela vrniti v Slovenijo, pa bi ji bilo to preprečeno, temveč je o tem šele izpovedala na zaslišanju, izpovedba stranke pa ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Da so pritožbene trditve o domnevni tožničini želji po vrnitvi (iz drugih evropskih držav) v Slovenijo neresnične in prirejene potrebam postopkov, pa kaže tudi navedba v tožbi (zadnji odstavek na 12. strani), da je bilo "za tožnico in njeno družino to [diskriminacija Romov v BIH) tudi eden od razlogov, da so konec leta 2010 ponovno pobegnili v Slovenijo in tu zaprosili za azil." Torej ne bo držalo, da bi si tožnica ves čas želela v Slovenijo, pa bi ji bilo to zaradi izbrisa onemogočeno, temveč si je očitno želela v druge evropske države; šele, ko si ni uspela urediti statusa v nobeni od njih in ko je hkrati trpela diskriminacijo v BIH, se je odločila, da bo odšla v Slovenijo. Nadaljnja navedba v tožbi (16. stran), da bi, če ne bi bila izbrisana, "s starši lahko od leta 1992 še naprej živela v Sloveniji ..." je očitno neresnična, saj je tožnica s starši še pred letom 1992 in pred izbrisom prostovoljno odšla iz Slovenije.

36Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je tožnica za izbris izvedela šele novembra 2011 in nadalje utemeljilo, da če bi tožnica (oziroma njen pooblaščenec) za izbris vedela, bi lahko hkrati z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito vložila tudi vlogo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji,⁷ pa tega ni(sta) storila. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da so pogoji za priznanje mednarodne zaščite drugačni; seveda se s tem stališčem pritožbeno sodišče strinja, vendar pa okoliščina, da tožnica, ko je zaprosila za mednarodno zaščito, ni hkrati zaprosila tudi za dovolitev bivanja po 1. členu ZUSDDD,⁸ indično, posredno kaže na to, da tožnica tedaj za svoj status izbrisane ni vedela, zato tudi ni mogla trpeti škode zaradi izbrisa.

37Tožnica v pritožbi navaja, da četudi formalno ni vedela za izbris, pa je (že, ko je bivala v drugih evropskih državah) vedela, da se v Slovenijo ne more vrniti. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh trditev ni obrazložila. V vlogi z dne 11. 9. 2019 (ki je vložena že po prvem naroku in zato prepozna), je navedla le, da ji je bil "zaradi izbrisa zakonit povratek v Slovenijo onemogočen." Pri tem ni pojasnila (in tudi v pritožbi ne pojasni), na podlagi česa naj bi vedela, da ne sme v Slovenijo, če obenem ni vedela za izbris.

Glede premoženjske škode:

38Sodišče prve stopnje je v zvezi s premoženjsko škodo pravilno in skrbno obrazložilo, kakšna je podlaga za priznanje denarne socialne pomoči, da se ta pomoč izplačuje praviloma le za obdobje šestih mesecev in z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih šestih mesecev (29., 30. in 36. točka obrazložitve), nadalje pa (prav tam), da je za pridobitev te pomoči treba predložiti tudi dokazila o prejemkih vseh družinskih članov, saj se denarna socialna pomoč določi za celotno družino, upoštevaje vse prihodke družine. Na te pravilne razloge o pravnih podlagah za pridobitev denarne socialne pomoči se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

39Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica ni podala nobenih trditev o dohodkih družine (npr. o tem, koliko naj bi njen mož zaslužil s prodajo starega železa), čeprav je toženka v več vlogah opozarjala na to, kakšni so pogoji za dodelitev denarne socialne pomoči. Res je, da gre za časovno odmaknjeno obdobje in da tožnica v zvezi s tem bržkone ni mogla pridobiti listinskih dokazov, vendar jo to ne odvezuje dolžnosti, da postavi vsaj okvirne trditve o prihodkih družine. Že iz tega razloga je bila tožba, kar se tiče premoženjske škode, nesklepčna. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je po prostem preudarku določilo utemeljen znesek pavšalne mesečne odškodnine iz naslova neizplačane denarne socialne pomoči, ravnalo v korist in ne v škodo tožnice. Tožnica pa v zvezi z dohodki družine (od česar je odvisno, ali je sploh upravičena do denarne socialne pomoči ali ne) ni postavila nikakršnih, niti okvirnih zneskovnih trditev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ji iz tega naslova pripada višja odškodnina.

40Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo zahtevane odškodnine za otroke, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe (41. točka) razvidno, da je sodišče upoštevalo tudi to. Zneski, ki jih tožnica navaja v pritožbi, ne morejo spremeniti te odločitve, saj je za odločitev o tem, ali tožnici oziroma njeni družini sploh pripada pravica do denarne socialne pomoči, v kakšni višini in za katero obdobje, treba predložiti (in najprej zatrjevati) podatke o prihodkih družine, česar pa tožnica sploh ni navedla.

41Navedbe, da sodišče ne enači tožnice z drugimi državljani Slovenije in da ne pojasni, zakaj bi njenim otrokom pripadala nižja odškodnina kot državljanom Slovenije, ki pridobivajo denarno socialno pomoč, so nerazumljive in neutemeljene, saj, kot že pojasnjeno, je za uspeh v odškodninski pravdi po ZPŠOIRSP (tako glede premoženjske kot nepremoženjske škode) treba podati ustrezne trditve v skladu s splošnimi načeli odškodninskega in civilnega procesnega prava. Odškodnina po ZPŠOIRSP v pravdi ni avtomatizem, kot si zmotno predstavlja tožnica.

Glede nepremoženjske škode:

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo tudi vprašanje nepremoženjske škode. Ne drži, da sodišče ne bi upoštevalo tožničinih navedb in izpovedb, saj iz 35. točke obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da jih je upoštevalo (ni jih prezrlo), vendar jih je dokazno ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je upravičena do povečane odškodnine. Dokazne ocene pritožba ne more omajati s ponavljanjem trditev, da je tožnica zaradi izbrisa psihično trpela v času, ko ni živela v Sloveniji, v katero se zaradi izbrisa ni mogla vrniti, da je v BIH živela v neživljenjskih razmerah, bila diskriminirana in jo je bilo strah, kaj bo z njo in njenimi otroki. Tožničine trditve o njenem duševnem trpljenju so bile skope, zaradi spreminjanja izpovedb je tožnica ustvarila vtis neiskrenosti, zato je presoja prvostopenjskega sodišča, da ni uspela izkazati nadpovprečnega trpljenja, torej večjega oziroma hujšega, kot so ga trpeli povprečni izbrisani, pravilna. Iz drugih primerov sodne prakse, kjer je bila izbrisanim v pravdah prisojena dodatna odškodnina, je razvidno, da so bila njihova trpljenja večja oziroma obsežnejša, trajala so dlje časa, številni izbrisani so npr. trpeli razne psihične motnje, bili so ločeni od svojcev, nekaterim so razpadle družine in podobno, kar pa pri tožnici ni niti zatrjevano.

42V zvezi s Crohnovo boleznijo sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica zgolj zatrjevala, da je zbolela za to boleznijo, ni pa podala nikakršnih trditev, kakšno trpljenje je prestajala in katera oblika nepremoženjske škode ji je zaradi tega nastala. Pritožbeno sodišče lahko zgolj ugiba, da bi pri tem lahko šlo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter morda zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar tožnica o tem ni postavila nobenih trditev, kakršne so sicer potrebne v zvezi z uveljavljanjem nepremoženjske škode v katerikoli odškodninski pravdi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni postavilo izvedenca gastroenterologa.

Sklepno:

43Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ustrezno obrazložena. Ker niso podani niti izrecno uveljavljeni niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

44Ker je tožnica s pritožbo propadla, toženka pa je nanjo vsebinsko odgovorila, je tožnica na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za odgovor (1625 točk ali 975 EUR) in 2 % materialnih stroškov (19,50 EUR).

¹ Dejansko ne gre za primarni in podredni zahtevek, saj sta oba zahtevka denarna in je drugi (domnevno podredni) zahtevek vključujoči.
² Uradni list RS, št. 99/2013 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPŠOIRSP.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁵ Zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z ugovori toženke, da naj bi tožnica v upravnem postopku lažno prikazala čas in razlog odhoda iz Slovenije, zaradi česar naj sploh ne bi izpolnjevala pogojev za status izbrisane.
⁶ Je pa pomembno v toliko, ker posredno negira pritožbene navedbe, da "v Sloveniji ne moreš živeti drugače kot na podlagi zakona;" če je tožnica lahko (več let) živela v drugih evropskih državah brez zakonite podlage, je logičen zaključek, da bi lahko tudi v Sloveniji, če bi želela.
⁷ Uradni list RS, št. 61/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUSDDD.
⁸ Pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje po navedenem členu so drugačni - milejši kot pa v postopku mednarodne zaščite, saj nezakonito izbrisani osebi ni treba izkazovati nobenih dodatnih pogojev (npr. ogroženosti), razen dejstva, da je bil nezakonito izbrisan.