8. člen ZPŠOIRSP

Tožnik je ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi, v bistvenem podal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ se je v zadostni meri opredelil le do ugovora o kršitvi prepovedi reformatio in peius, medtem ko obširnih konkretnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo v upravnem postopku izvedenih dokazov in na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje, ni vsebinsko obravnaval in se do njih ni konkretno opredelil. V tej zvezi je zgolj splošno navedel, da se strinja z razlogi, ki so narekovali odločitev prvostopenjskega organa in se nanje sklicuje, kar pa po obrazloženem ne zadošča standardu, ki izhaja iz ZUP. Obenem sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjski organ svoje dokazne presoje ni obrazložil tako, da bi bilo s tem tožnikove konkretne, v pritožbi in tožbi podane očitke mogoče zavrniti kot neutemeljene.

Tožničina prošnja za priznanje odškodnine, vložena dne 20. 6. 2018, ni bila vložena v predpisanem roku, ki se je iztekel za tožnico 18. 6. 2017.

Obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot v katerikoli običajni odškodninski pravdi. Tožnik ni uspel izkazati niti premoženjske niti nepremoženjske škode, ki bi presegala povprečno škodo, kakršna je nastala vsem t. i. izbrisanim in ki je zajeta s pavšalno odškodnino v upravnem postopku.

Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v tem obdobju dalje ni izpolnjen, ker v primeru tožnika niso podani razlogi za upravičeno odsotnost, ki so določeni v tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da če neka oseba ni pridobila vizuma, to ni razlog upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena citiranega zakona. Upravičen razlog bi bil, če bi bila oseba zavrnjena pri vstopu v Republiko Slovenijo. Tožnik pa tudi po koncu vojne takoj vizuma niti ni poskušal pridobivati, kasneje pa ga je dobil. Ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da bi mu vojne razmere preprečevale, da bi se lahko vrnil v Republiko Slovenijo in v njej živel, saj bi se tudi v primeru, če bi se mobilizacija štela kot razlog upravičene odsotnosti, lahko po koncu vojne vrnil. Sodišče tudi ni moglo slediti navedbam tožeče stranke na glavni obravnavi, da je tožnik Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa, saj je na zaslišanju v upravnem postopku povedal, da je Slovenijo zapustil prostovoljno in da je to, da je izbrisan, izvedel iz medijev nekje 1992.

Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejst

Rok za vložitev zahteve za uveljavljanje odškodnine je določen v 8. členu ZPŠOIRSP in je tipičen materialni rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja odškodnino kot materialno pravico, določeno v ZPŠOIRSP. Ne gre za sui generis rok, kot meni tožnik. Da gre za materialni rok, izhaja tudi iz enotnega stališča upravno sodne prakse (npr. I U 2526/17, I U 1713/18). Vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča v primeru zamude materialnega roka, za kar gre v konkretnem primeru. V nasprotju s procesnimi roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank, je bil rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva materialni rok, določen v materialnem pravu, tj. ZPŠOIRSP in se je nanašal na samo (materialno) upravičenje tožnika.

ZPŠOIRSP je razmerju do OZ specialni predpis. ZPŠOIRSP ureja vprašanje teka in izteka materialnih rokov, vendar ne ureja računanja rokov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu, zato je traba v zvezi z računanjem rokov v obravnavani zadevi uporabiti relevantne določbe OZ. Materialni rok, katerega zadnji dan pade na nedeljo, se izteče na prvi naslednji delavnik, čeprav nedelja z nobenim zakonom formalno ni določena kot dan, na katerega se ne dela. Zoper sklep št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 v skladu s šestim odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP je bila dovoljena pritožba, ki pa je po podatkih iz upravnega spisa tožnica sploh ni vložila. Obravnavani sklep je torej postal pravnomočen dne 14. 7. 2017. Ker zoper obravnavani sklep pritožba ni bila vložena, je sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

ZPŠOIRSP ureja vprašanje teka in izteka materialnih rokov, vendar ne ureja računanja rokov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni (v obravnavanem primeru je to ZPŠOIRSP), uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. Iz tega sledi, da je v zvezi z računanjem rokov v obravnavani zadevi treba uporabiti relevantne določbe OZ. Zadnji dan za vložitev zahteve po ZPŠOIRSP (18. 6. 2017) je sovpadel z nedeljo, zato je tožnica zahtevo, vloženo prvi naslednji delavnik (v ponedeljek, 19. 6. 2017), pravočasno vložila.

Rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, je materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine. Stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi tega zakona. Ta rok se je iztekel tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, kar je glede na to, da se je ta zakon začel uporabljati 18. 6. 2014, nedelja dne 18. 6. 2017. Nedelja je dan, ko se v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ po zakonu ne dela, zato se materialni rok, katerega zadnji dan je nedelja, izteče na prvi naslednji delavnik. To velja tudi za obravnavani primer, ko je bil zadnji dan triletnega roka za vložitev zahteve nedelja, kar pomeni, da glede na določbo tretjega odstavka 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, to je ponedeljek 19. 6. 2017.

Vložitev vloge v predpisanem roku je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval.

Upravna organa sta ugotovila, da tožnica ob začetku uporabe ZPŠOIRSP ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje oziroma za sprejem v državljanstvo RS, o kateri še ni pravnomočno odločeno. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica zahtevek za določitev denarne odškodnine podala dne 26. 4. 2018, to je po preteku triletnega roka, ki se je iztekel z dnem 18. 6. 2017, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je zahtevek tožnice za določitev denarne odškodnine zavrgel kot prepozen, ravnal pravilno.

Iz vidika upravno pravnega področja je iztek materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve, naj se določi denarna odškodnina z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin izbrisanim, specifičen primer, ki predstavlja izjemo, saj ima v osnovi civilno pravno naravo in ga je potrebno obravnavati v skladu s pravili za obligacijska razmerja. Ker je zadnji dan za vložitev zahteve po ZPŠOIRSP (18. 6. 2017) sovpadel z nedeljo, je upravičenec z zahtevo, vloženo prvi naslednji delovni dan (v ponedeljek, 19. 6. 2017) pravočasno uveljavljal svojo pravico v upravnem postopku.

Ker je upravni organ, kljub izjavam prič in tožnika, ugotovil, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer dejstev, ki sicer govorijo v prid tožnikovi vlogi, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). Tožena stranka ni odgovorila na argument, kako to, da je bila očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožnikovega očeta in tožnika z vidika ZUSDDD, kajti če je organ v zvezi s tožnikovim očetom priznal, da je Slovenijo zapustil zaradi izbrisa, to posledično pomeni, da je bil tožnik, ki je bil v času izbrisa star komaj 1 mesec, v enakem položaju, kot je bil njegov oče. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnika, mu je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku.

Tožnik je že v pritožbi ugovarjal, da je imel dovoljenje za stalno prebivanje, ker je v Sloveniji živel z družino in delal 10 let, predložil pa je tudi kopijo odločbe z dne 8. 7. 1993, s katero mu je organ pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznal pravico dodatka za pomoč in postrežbo na mesec in sicer od dne 6. 5. 1993 dalje, ter kopijo odločbe istega organa o priznanju pravice do invalidske pokojnine. Evidence, na katere se opira tožena stranka v postopkih (družinskih članov), niso nujno zanesljive oziroma zadostno dokazno sredstvo, ampak je treba tako ugotovljena dejstva oceniti skupaj z navedbami in dokazi, ki jih predloži stranka po seznanitvi z relevantnimi ugotovitvami upravnega organa iz evidenc in na tej podlagi narediti celovito dokazno oceno. Poleg tega je Upravno sodišče tudi v sodbi zadevi I U 2080/2014 ugotovilo, da razlike med vsebinami dopisov in izdanih potrdil pristojnih organov v zvezi z okoliščinami izbrisa iz registra kažejo na to, da se ključnih dejstev ne da ugotoviti zgolj s sklicevanjem na uradne evidence, saj se le te razlikujejo glede na izdane odločbe.

Po 1. členu ZPŠOIRSP ta zakon ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe ZTuj, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Zakon torej velja izključno za osebe, ki so bile iz registra stalnega prebivalstva izbrisane na podlagi določb ZTuj. Skladno z navedenim pa tožeča stranka, ki je bila iz registra stalnega prebivalstva nesporno izbrisana na podlagi ZENO, preden so zanjo pričele veljati določbe ZTuj, ni upravičenka do povračila škode na podlagi določb ZPŠOIRSP.

Tožnica ni v tožbi, niti v pritožbi kakorkoli argumentirano oporekala ugotovljenim dejstvom, da si nikoli ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in da ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, kar povedano z drugimi besedami obenem tudi pomeni, da ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom ZPŠOIRSP, da bi bila upravičena do zahtevane odškodnine na podlagi 1. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

Tožnik ni nikoli vložil ne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD in tudi nikoli ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njegovi prošnji kumulativno izpolnjeni.

Iz podatkov uradnih evidenc izhaja, da je tožnik prvič prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji šele z dnem 17. 5. 2000, pred tem pa je imel prijavljeno le začasno prebivališče na več različnih naslovih v Republiki Sloveniji. Ker tožnik torej vse do 17. 5. 2000 v Sloveniji ni še nikoli imel prijavljenega stalnega prebivališča, to pomeni, da tudi ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonskih pogojev po določilih 1. in 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

Postavlja se vprašanje, zakaj je v dopisih navedeno, da je bil tožnik izbrisan dne 30. 7. 1992, iz potrdil pa izhaja, da je imel stalno prebivališče v Sloveniji do 13. 4. 1992. Pri takih podatkih ni mogoče trditi, da se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi uradnih podatkov oziroma na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila stranka v svoji zahtevi, zaradi česar ni bilo pogojev za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku.