3. člen ZPŠOIRSP

Tožnik je ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi, v bistvenem podal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ se je v zadostni meri opredelil le do ugovora o kršitvi prepovedi reformatio in peius, medtem ko obširnih konkretnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo v upravnem postopku izvedenih dokazov in na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje, ni vsebinsko obravnaval in se do njih ni konkretno opredelil. V tej zvezi je zgolj splošno navedel, da se strinja z razlogi, ki so narekovali odločitev prvostopenjskega organa in se nanje sklicuje, kar pa po obrazloženem ne zadošča standardu, ki izhaja iz ZUP. Obenem sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjski organ svoje dokazne presoje ni obrazložil tako, da bi bilo s tem tožnikove konkretne, v pritožbi in tožbi podane očitke mogoče zavrniti kot neutemeljene.

Ker je upravni organ kljub tem izjavam ugotovil, da tožnica ni zapustila Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer dejstev, ki govorijo v prid vlogi tožnice, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). Tožena stranka ni odgovorila na argument, da je bila tožničinemu možu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožničinega moža in tožnice z vidika ZUSDDD. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnice, ji je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku.

Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejst

Za ponovni vpis tožnika bi moral poskrbeti upravni organ, ko je prejel dopis ministrstva, s katerim mu je bilo sporočeno, da je Vrhovno sodišče RS odpravilo odločbo o zavrnitvi sprejema tožnika v državljanstvo RS in mu naložilo naj zaradi uskladitve evidenc obvesti RSP in Urad za tujce. Tožnik se ni mogel sam ponovno vpisati v RSP, saj za to ni imel podlage in je ostal izbrisan.

V upravnem postopku je bilo na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovljeno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in da je po izbrisu dne 19. 10. 1992 zaprosila za sprejem v državljanstvo RS na podlagi ZDRS ter je bila njena vloga z odločbo z dne 31. 8. 1993 zavrnjena in je zavrnilna odločba postala pravnomočna dne 12. 4. 1994. Glede na navedene odločilne okoliščine je pravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da tožnici pripada denarna odškodnina za obdobje 25 zaključenih mesecev. Merila za določitev denarne odškodnine, določena v 7. členu ZPŠOIRSP, so bila po presoji sodišča v konkretnem primeru pravilno uporabljena.

Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da ročno vodene evidence popravka ali izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva na dan 25. oziroma 26. 2. 1992 ne izkazujejo in da je tudi iz računalniško vodene evidence registra stalnega prebivalstva razvidna odjava stalnega prebivališča dne 28. 1. 1996 in ne na dan 25. oziroma 26. 2. 1992, da popravkov datumov prijav in odjav stalnega prebivališča v računalniško vodeni evidenci ni, morebitno brisanje podatkov pa bi bilo v računalniško vodeni evidenci razvidno. Iz ZPŠOIRSP ne izhaja, da bi bil upravni organ pri odločanju o zahtevku za določitev denarne odškodnine vezan na dopolnilno odločbo, zato sodišče meni, da lahko samostojno ugotavlja na podlagi uradnih evidenc, v katerem časovnem obdobju je trajalo stanje izbrisa. Če bi tožnik v februarju 1992 res izgubil pravico do stalnega prebivališča, bi moral pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, ni pa zabeleženo, da bi ga pridobil, ampak zgolj to, da je dne 11. 3. 1992 prijavil začasno prebivališče. Tudi to kaže na dejstvo, da tožnik 25. 2. 1992 ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Naslednje, kar kaže na to dejstvo, pa je to, da je pravočas