VSL Sodba I Cpg 452/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka ter v delu I. točke izreka, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 3.908,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2021 dalje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 3.908,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2021 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke 1.056,03 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožbeno sodišče je glede obsega pritožbenega izpodbijanja štelo, da tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Domneva se namreč, da se obseg izpodbijanja pokriva s pritožnikovim pritožbenim interesom.¹

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so vozniki tožene stranke na parceli 0001 k. o. ... v maju 2021 (20. 5. 2021) nezakonito odložili blato iz čistilne naprave. Inšpekcijska odločba za odstranitev blata ni bila izdana, saj je tožnica blato že sama odstranila. Odvoz je naročila pri JKP B. d. o. o., zanj pa je odvoz blata in sanacijo območja opravilo podjetje A., d. o. o. Tožeča stranka je JKP B. plačala račun za odvoz in razgradnjo odpadnega blata ter dezinfekcijo površine z apnom v skupni višini 4.472,24 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnica s C. C. za nakup parcele 0001 k. o. ... dne 19. 5. 2021 sklenila kupoprodajno pogodbo, v zemljiško knjigo pa se je kot lastnica zemljišča vknjižila 26. 7. 2021. Na tej parceli je imela tožnica že pred tem (od leta 2012) vknjiženo stavbno pravico za gradnjo protipoplavnega obrambnega nasipa, zaradi česar C. C. nepremičnine ni imel v posesti, ni je uporabljal, niti užival, temveč je imel na njej golo lastninsko pravico.

7Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo. Oprlo se je na pravno podlago iz 10. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), po katerem povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja, vključno s stroški izvedbe preprečevalnih in sanacijskih ukrepov v primeru okoljske škode. Sklenilo je, da v navedenem členu opredeljeno načelo plačila za obremenjevanje okolja pomeni implementacijo načela "povzročitelj onesnaževanja plača" (polluter pays principle), ki je eno temeljnih načel moderne politike varstva okolja in izhaja iz 174. člena Sporazuma, ki ustanavlja Evropsko skupnost. Skladno z navedenim načelom tožeča stranka ni čakala na proceduro po 157.a členu ZVO-1, temveč je odpadke po svojih izvajalcih nemudoma odstranila, saj je na območju močno smrdelo. Ob zavedanju, da je do onesnaženja prišlo na območju stičišča treh vodotokov, je tožnica postopala v duhu ZVO-1 ter sama ažurno poskrbela za odvoz odpadkov in sanacijo onesnaženega območja. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka kot onesnaževalka za tožbeni zahtevek pasivno legitimirana, ne glede na to, da je tožeča stranka blato odstranila, še preden je bila izdana inšpekcijska odločba.

8Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Odškodninska odgovornost je tista vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Splošne predpostavke odškodninske odgovornosti so: (1) protipravnost, ki izbira iz sfere odgovorne osebe, (2) vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe, (3) škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe povzroči protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica, ki izvira iz sfere odgovorne osebe ter (4) krivda povzročitelja škode. Škoda v najširšem pomenu je vsak negativen poseg v pravno sfero drugega, ki je začrtana s pravicami, katerih imetnik je ta subjekt.²

9Tožeča stranka je v tožbi navedla dejansko podlago, ki utemeljuje presojo tožbenega zahtevka na podlagi 131. člena OZ.³ Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za presojo toženega zahtevka na odškodninski pravni podlagi. Iz dejanske podlage sodbe izhaja protipravno ravnanje tožene stranke, saj je ta na zemljišču 0001 k. o. ... po svojih voznikih nezakonito odložila odpadno blato iz čistilne naprave, ki ga je prepovedano odlagati v naravi. Tožeči stranki je nastala škoda v priznani višini stroškov, plačanih za opravljeno storitev odvoza in sanacije nezakonitega odlagališča. Prav tako je podana vzročna zveza med dejanjem tožene stranke in nastalo škodo, saj je tožeči stranki škoda nastala prav zaradi odstranitve nezakonito odloženega komunalnega blata. Tožena stranka je za nastalo škodo odgovorna, saj ni poskrbela za ustrezno ravnanje z odpadki.

10Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na 10. člen in 157. a člen ZVO-1, v zvezi s čimer navaja, da povzročitelj obremenitve krije zgolj stroške predpisanih ukrepov, ukrep odstranitve odpadkov pa v tem primeru z inšpekcijsko odločbo ni bil nikomur naložen. Po presoji pritožbenega sodišča ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da oškodovanec ne bi smel sam izvesti ukrepov v primeru nezakonito odloženih odpadkov. Namen določbe 157.a člena ZVO-1 je v tem, da se odredi ukrepanje in določi zavezanca za izvedbo ukrepov v primeru, če povzročitelj obremenitve ni znan, lastnik zemljišča pa nezakonito odloženih odpadkov ne odstrani sam. Določbi 10. in 157.a člena ZVO-1 ne dajeta podlage za sklep, da bi bilo treba z odvozom nezakonito odloženih odpadkov čakati do izdaje inšpekcijske odločbe. Toženka pa ne more uspeti niti s trditvijo, da je samopomoč dovoljena zgolj izjemoma, saj v tej zadevi ne gre za posestno pravdo (31. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ).

11Po presoji pritožbenega sodišča ni pravno relevantna pritožbena trditev, da bi bil na podlagi petega odstavka 157.a člena ZVO-1 zavezanec za odstranitev blata iz zemljiške parcele št. 0001 C. C., kot zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine. Predmet tega spora ni odločanje o odstranitvi odpadkov, temveč o povrnitvi stroškov za njihov odvoz. Glede povrnitve stroškov po prvem in drugem odstavku 157.a člena ZVO-1 velja (torej če je bila odstranitev odpadkov naložena z inšpekcijsko odločbo), da nosi lastnik zemljišča oziroma njegov posestnik stroške odstranitve odpadkov (četrti odstavek 157.a člena ZVO-1) samo v primeru, če povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov ni odkrit. Če je povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov odkrit, je zavezan za vračilo stroškov občini ali državi (četrti odstavek 157. a člena ZVO-1).

12V tem primeru je tožeča stranka sama odstranila nezakonito odložene odpadke, ne da bi bila predhodno izdana inšpekcijska odločba, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nastalo škodo v (prisojeni) višini nastalih stroškov na podlagi 131. člena OZ. Tožena stranka je pasivno legitimirana v tem sporu, saj je odgovorna za nastalo škodo, ker so vozniki njenih tovornjakov odložili blato na parceli št. 0001 k. o. .... Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da naj bi bil naročnik zasutja C. C., ki naj bi pritožnikovemu vozniku pokazal, kam na parcelo naj se odpadki odložijo z namenom, da se parcela zasuje. Te pritožbene navedbe so prepozne in zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz teh pritožbenih navedb pa sicer izhaja, da se nanašajo na zasutje parcele z gradbenim materialom, kar ni predmet tega spora.

13Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na pravila poslovodstva brez naročila, saj tožeča stranka tožbenega zahtevka ni uveljavljala na tej pravni podlagi, temveč je uveljavljala odškodninski tožbeni zahtevek. Iz navedenega razloga ni pravno relevantno pritožbeno sklicevanje na določbo 199. člena OZ, po katerem se sme kdo nepoklicani lotiti tujega posla samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. S trditvami, da niso izpolnjeni elementi nujne gestije, zato pritožnik ne more uspeti. Po povedanem za odločitev v tej zadevi tudi ni bistveno, ali je odloženo blato iz čistilnih naprav komunalnih odpadnih vod predstavljalo nevaren ali nenevaren odpadek, prav tako tudi ne, ali je zaradi odloženega blata nastajala okoljska škoda, ali pa do okoljske škode ni prišlo.

14Kot izhaja iz povedanega v tej zadevi ni bistveno, ali je bila takojšnja sanacija nujna za preprečitev nastanka škode. Iz tega razloga ugotovitve sodišča prve stopnje, da je že nastajala okoljska škoda, da vsako odlaganje komunalnega blata spreminja hranilno vrednost zaledja oziroma naravno okolje ter da se je škoda nanašala na bližnje vodotoke, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Bistvena kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj očitana kršitev 243. člena ZPP (ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekologije ter je navedene okoliščine ugotavljalo z zaslišanjem priče D. D.), na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Ker ne gre za pravno odločilna dejstva v tem sporu, tudi načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje ni bilo kršeno. Izpodbijana sodba niti ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožnik sodbi sodišča prve stopnje ne očita napačnega povzemanja vsebine listinskega gradiva (izvedenskega mnenja dr. E. E.), temveč podaja kritiko sprejete dokazne ocene, glede česar velja že povedano.

15Po pravilih odškodninskega prava ima oškodovanec pravico do izbire med odškodninskima zahtevkoma (četrti odstavek 164. člena OZ). Zoper odgovorno osebo lahko uveljavlja bodisi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja bodisi zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Pravico izbire med tema alternativnima obveznostma (terjatvama) ima oškodovanec (upnik).⁴ Gre torej za pravico oškodovanca, da sam vzpostavi prejšnje stanje in od odgovorne osebe zahteva plačilo denarne odškodnine.

16Kot bistveno je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno, da odlaganje dehidriranega blaga iz komunalnih čistilnih naprav za odpadne vode v naravi ni dovoljeno, temveč mora povzročitelj odpadkov zagotoviti predelavo odpadkov, ki se sežigajo. Tožeča stranka je imela na parceli 0001 k. o. ... že od leta 2012 stavbno pravico⁵ za izgradnjo protipoplavnega nasipa, zato so ji kot imetnici stvarne pravice na tuji stvari nastali stroški,⁶ povezani z zemljiščem. Od tožene stranke ima zato pravico zahtevati povrnitve škode, ki ji je nastala s plačilom računa za odvoz blata, saj je s plačilom nastalih stroškov odvoza odpadkov (27. 7. 2021) prišlo do zmanjšanja njenega premoženja.

17Pritožbene navedbe so po povedanem neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. čelna ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo stroške za odgovor na pritožbo po 1. točki tar. št. 22 Odvetniške tarife (OT) v višini 375 točk, administrativne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 % ter 22 % DDV, skupaj pa znašajo 279,99 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku petnajst dni.

¹ J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 412, 413.
² N. Plavšak, M. Juhart in R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 522.
³ Kot izhaja iz navedb tožeče stranke na 5. strani tožbe tč. IV: "Zaradi škodljivega ravnanja tožene stranke (nezakonitega odlaganja odpadkov na parcelah tožnice) je nastala škoda tožeči stranki in okolju, saj se je na parcelah tožeče stranke nahajalo nesanirano blato iz čistilnih naprav, ki ga je tam odložila tožeča stranka. Tožeča stranka je neposredno zaradi odstranitve tega blata utrpela navadno škodo v obliki stroškov izvedbe te sanacije v višini 4.472,24 EUR. Podani so torej vsi elementi civilnega delikta: toženkino škodljivo ravnanje, škoda, vzročna zveza, in tudi odgovornost tožene stranke (kateri niti ne oporeka, še manj pa jo dokaže)."
⁴ N. Plavšak, M. Juhart in R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 612.
⁵ Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).
⁶ M. Juhart, V. M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrančur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 672.