10. člen ZVO-1A

Ker je odpadna embalaža genus in ker ni mogoče vnaprej opredeliti kdaj in koliko odpadne embalaže pozneje nastane iz embalaže, ki jo na trg dajo proizvajalci embalaže, s katerimi ima posamezna DROE sklenjeno pogodbo, državi ni mogoče očitati, da je ravnala nerazumno, samovoljno ali arbitrarno, ko je v Uredbi določila obveznost DROE, da morajo prevzeti vso odpadno embalažo. Država tudi ni omejevala višine embalažnine in jo je DROE prosto določala, sama pa tudi ni bila zavezana kriti vseh stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki je izvirala iz embalaže, ki so jo na trg dale njene stranke, saj so del stroškov krili končni uporabniki (zbiranje embalaže s strani komunalnih podjetij). Zato državi ni mogoče očitati, da je z določitvijo te obveznosti, kljub izključitvi malih proizvajalcev iz sistema, huje kršila ustavne pravice oziroma temeljne civilizacijske standarde na škodo DROE. Načelo razširjene odgovornosti proizvajalca je bilo na področju odpadkov in odpadne embalaže zapovedano z direktivo (EU) 2018/851 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih.

Določb ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da bi bilo treba z odvozom nezakonito odloženih odpadkov čakati do izdaje inšpekcijske odločbe. Tožeča stranka je sama odstranila nezakonito odložene odpadke, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nastalo škodo v (prisojeni) višini nastalih stroškov na odškodninski pravni podlagi. Po pravilih odškodninskega prava ima oškodovanec pravico do izbire med odškodninskima zahtevkoma. Zoper odgovorno osebo lahko uveljavlja bodisi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja bodisi zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Pravico izbire med tema alternativnima obveznostma (terjatvama) ima oškodovanec (upnik).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do dne 23. 4. 2021 upoštevala pravila prej veljavne Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in pojasnila, za kakšno odpadno embalažo gre, torej ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tožeča stranka bi morala imeti možnost biti vabljena, da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranki sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda ob

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Določbe 20. člena ZVO-1 (kot so spremenjene s 15. členom ZIURKOE) urejajo obveznosti proizvajalcev izdelkov v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki v primeru skupnega izpolnjevanja obveznosti glede ravnanja z odpadki te svoje obveznosti prenesejo na družbo z ravnanjem z odpadno embalažo. To pomeni, da na podlagi te določbe tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izvajajo v imenu (torej namesto) proizvajalca izdelkov, ne pa v svojem imenu. Stališče toženke, da je družbi za ravnanje z odpadno embalažo mogoče nalagati tudi obveznosti, ki presegajo obveznosti iz sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti (torej tiste, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov), nima pravne podlage niti v določbi d. točke prvega odstavka 8. a člena Direktive o odpadkih, ki določa, da morajo države članice v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalca zagotoviti enako obravnavo proizvajalca proizvodov, ne glede na izvor ali velikost proizvodov brez nalaganja nesorazmernega nalaganja bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji z majhnimi količinami proizvodov. Ni mogoče nalagati obveznosti za prevzemanje

Logično sosledje je, da tožeča stranka zagotovi prevzemanje sveč pri upravljavcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžna zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. Tam pa nato sveče prevzame (zbere, 10. točka 3. člena Uredbe o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečam) zbiralec, tožena stranka. Za ta prevzem oziroma oddajo pa ji tožeča stranka ne sme več zaračunavati stroškov, saj je po petem odstavku 9. člena oddaja sveč brezplačna. Smiselno torej po presoji Vrhovnega sodišča po Uredbi za fazo do prevzema sveč nosi stroške, torej tudi stroške prevoza, izvajalec javne službe, v obravnavanem sporu tožeča stranka.

Z omrežnino se pokrivajo stroški amortizacije sistema, stroški zavarovanja in stroški odškodnine. V javnem interesu je, da se infrastrukturni sistemi najmanj vzdržujejo v enakem stanju, zato zahteva, da tisti, ki okolje obremenjujejo z odpadnimi vodami, nosijo stroške vzdrževanja sistemov odvajanja in čiščenja odpadnih voda, ni pretirana in je tudi v skladu s temeljnim načelom iz 10. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), to je načelom plačila za obremenjevanje. Sklep Občine temelji na dejanskih podatkih o stroških in porabi vode oziroma proizvajanju odpadnih voda (glede na razmerje med porabo za gospodinjstva in porabo za industrijo ter glede na delež posamezne industrijske družbe).