UPRS Sodba III U 45/2022-7

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-13/2010-3340-3 z dne 28. 1. 2022, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju tudi ministrstvo ali tožena stranka) je s sklepom, št. 490-13/2010-3340-3 z dne 28. 1. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), sklenilo, da se odstopljena zahteva tožnice za denacionalizacije "nepremičnin, vpisanih v vl. št. 000 k.o. Piran" ustavi (1. točka izreka), ter da stranka sama nosi svoje stroške in da stroški organa niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

2Ministrstvo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je 27. 6. 2002 in nato še 23. 12. 2010 od Upravne enote Piran (v nadaljevanju UE Piran) prejelo v reševanje zahtevo tožnice za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 000 k.o. Piran, ker so bile te nepremičnine z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Piran razglašene za kulturni in zgodovinski spomenik. Ministrstvo pojasnjuje, da je, ker v zadevi od prejema odstopljene tožničine zahteve za denacionalizacijo od tožnice ni prejelo nobenega pisanja, dne 12. 1. 2022 njeni pooblaščenki poslalo dopis, v katerem je tožnico pozvalo, da se v roku 7 dni izjavi, ali je zanjo zadeva zaključena, s čimer bi se o tem izdal sklep o ustavitvi postopka. Ker ministrstvo na poziv, ki je bil tožničini pooblaščenki vročen 17. 1. 2022, v danem roku ter vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni prejelo odgovora, je postopek, s sklicevanjem na prvi odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ustavilo. Ministrstvo je s sklicevanjem na prvi odstavek 113. člena ZUP odločilo še, da tožnica sama nosi stroške postopka ter navedlo, da stroški organa niso bili zaznamovani in da je izpodbijani sklep po 71. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) takse prost.

3Tožnica je zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu. Predlagala je, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Tožnica navaja, da je v letu 1992 vložila zahtevek za denacionalizacijo, UE Piran pa je njeno zahtevo z odločbo z dne 10. 6. 2009 zavrnila. Ta odločba je bila po pritožbi tožnice z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 2. 2. 2010 odpravljena. Tožnica navaja, da je UE Piran tožničino zahtevo za denacionalizacijo odstopila v reševanje Ministrstvu za kulturo z dopisom z dne 23. 12. 2010. Ministrstvo za kulturo je nato dne 12. 1. 2022 poslalo dopis, ki ga je naslovilo na tožnico in posebej še na njeno pooblaščenko. Tožnica navaja, da je tožena stranka v dopisu z dne 12. 1. 2022, ki je bil tožničini pooblaščenki vročen 17. 1. 2022, tožnici pa 28. 1. 2022, navedla, da je med njenimi spisi tudi obravnavana zadeva, ki ji je bila odstopljena v reševanje s strani UE Piran, tožnico povprašala, ali je zadeva zanjo zaključena, ter določila 7 dnevni rok za odgovor. Tožnica pojasnjuje, da njena pooblaščenka odgovora na ta dopis ni podala in ga je poslala tožnici v izjasnitev, saj ni razpolagala s podatki o dejanskem stanju zadeve. Tožnica je nato odgovor na navedeni dopis podala v roku, dne 2. 2. 2022. Tožnica toženi stranki očita, da je izdala izpodbijani sklep še preden ji je bil vročen dopis z dne 12. 1. 2022 in pred potekom roka za odgovor nanj.

4Tožnica nadaljnje meni, da je dopis z dne 12. 1. 2022 brez pravne in dejanske podlage ter da je nerazumljiv, saj je tožena stranka imela predmetno zadevo v reševanju od leta 2010, o njej pa očitno še ni odločila. Njeno povpraševanje, če naj bi nek drug organ o zadevi že odločil, zato ni razumljivo. Tožnica tudi meni, da za takšen poziv ni podlage niti v ZDen niti v ZUP, v katerem tudi ni podlage za ustavitev postopka, ker tožnica na tak "informativen" dopis z dne 12. 1. 2022 ni odgovorila. Tožnica, ob sklicevanju na 22. in 23. člen Ustave ter odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000, navaja, da bi morala tožena stranka tožničino zahtevo za denacionalizacijo obravnavati in o njej vsebinsko (meritorno) odločati, ne pa da je zadevo ustavila. To bi bilo po tožničinem mnenju skladno tudi z načelom enakega varstva pravic, torej, da tožena stranka zadevo obravnava vsebinsko, tako kot ostale denacionalizacijske zadeve.

5Tožnica navaja tudi, da ni izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 135. člena ZUP, ki bi toženi stranki omogočal izdajo sklepa o ustavitvi postopka, saj tožnica zahteve za denacionalizacijo ni umaknila. Tožnica meni, da v ZUP ni podlage za dopis tožene stranke z dne 12. 1. 2022 in tudi ni podlage, da bi se na podlagi takega dopisa tožničina zahteva za denacionalizacijo lahko štela za umaknjeno. Dodaja, da dopis niti ni vseboval opozorila, da bo, v primeru, da odgovor na dopis ne bo podan, postopek ustavljen. Tožnica meni, da gre pri izdaji izpodbijanega sklepa za očitno samovoljo tožene stranke, ki nima zakonske in ustavne pravne podlage, dopis z dne 12. 1. 2022 pa je lahko zgolj informativne narave in ne more imeti pravnih posledic, kot jih določa izpodbijani sklep.

6Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se odstopljena zahteva tožnice za denacionalizacije "nepremičnin, vpisanih v vl. št. 000 k.o. Piran" ustavi. Tožena stranka kot pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa navaja prvi odstavek 135. člena ZUP v povezavi z njenim dopisom z dne 12. 1. 2022. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožena stranka imela pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa.

9Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka.

10Na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1986 (v nadaljevanju ZUP/86), če ta zakon ne določa drugače. V 324. členu ZUP pa je določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86. Glede na to, da je bila tožničina zahteva za denacionalizacijo vložena v letu 1992, ko je veljal ZUP/86, bi tožena stranka pri odločanju morala uporabiti določbe ZUP/86. Kljub temu, pa njena uporaba sedaj veljavnega ZUP na zadevo ne vpliva, saj tako ZUP/86 kot tudi ZUP v določbah, ki so relevantne za odločitev v obravnavanem primeru, določata enako.

11Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP). Tožena stranka pa se na izjavo o umiku zahteve ne sklicuje. Sklicevanje tožene stranke, da tožnica na njen dopis z dne 12. 1. 2022, s katerim jo je povpraševala, ali je obravnavana zadeva zanjo zaključena, v postavljenem 7 dnevnem roku ni odgovorila, po zakonu za ustavitev postopka ne zadostuje (prvi in drugi odstavek 132. člena ZUP/86, 136. člen ZUP). Ker izrecne izjave tožnice o umiku zahteve za denacionalizacijo ni bilo, bi tožena stranka morala nadaljevati z meritornim reševanjem zahteve za denacionalizacijo. Ker ni ravnala tako, je kršila pravila postopka, kršitve pa so bistvene, saj so vplivale na odločitev v zadevi.¹

12Ob upoštevanju vsega povedanega sodišče presoja, da izpodbijani sklep ni pravilen in ni skladen z določbami ZUP/86 niti z določbami ZUP, na katere se sklicuje. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje.

13Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetniška družba. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Primerjaj s sodbo in sklepom tega sodišča I U 672/2012 z dne 3. 4. 2013.