132. člen ZUP

Odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice se ne nanaša na tretjo pritožnico, zavrženje tožbe tretje pritožnice pa se ne nanaša na prvo in drugo pritožnico, zato pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanje ne nanaša, saj s to pritožbo ne zahtevajo varstva svojega pravnega položaja. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo enake razloge za zavrženje. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je bil postopek ureditve mej in parcelacije uveden in voden za večje število zemljišč in je bilo zato v postopku udeleženih več strank ter izdana ena odločba ne pomeni, da je ta odločba enovita in zato kot pravno veljavna in učinkovita obvelja le kot celota. Udeležba večjega števila strank, to je lastnikov posameznih zemljišč, v postopku ureditve mej in parcelacije večjega števila zemljišč pomeni zgolj formalno sosporništvo, ki je po svoji vsebini (le) združitev več upravnih zadev v en upravni postopek (prvi

Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno. Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji. Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz in

Aktivno legitimiran za vložitev zahteve po 1. odstavku 216. člena ZGO-1 je lastnik objekta, v primeru večstanovanjske stavbe pa eden od njenih solastnikov oziroma lastnik posameznega dela stavbe. Pri slednjem to pomeni, da imajo pravico udeleževati se postopka tudi tisti solastniki stavbe, ki take zahteve sicer niso vložili.

Stranka, ki je z izjavo svoj zahtevek umaknila, lahko svojo izjavo o umiku naknadno prekliče. Upravni organ je bil zato vlagateljema dolžan omogočiti, da izjavi o umiku pojasnita, ta pojasnila pa je bil upravni organ v postopku denacionalizacije tudi dolžan obravnavati.

Ker je tožena stranka svojo odločitev sprejela tudi na podlagi poročil o stanju v izvorni državi prosilcev, ki jih ni predočila tožnikom, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbi in vrnilo zadevo toženi stranki, da izvede redni ugotovitveni postopek, čeprav tak napotek izrecno ne izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Odločba se lahko prevede v jezik prosilca le v njenih bistvenih delih. Čeprav je sodišče vse prošnje tožnikov združilo v en postopek, bo lahko vsak polnoletni tožnik v ponovljenem postopku nastopal samostojno, kot to izrecno določa tudi 1. odstavek 132. člena ZUP.

Če je vloga o umiku zahteve za denacionalizacijo toliko nejasna, da se ne da ugotoviti, na katere parcelne številke se nanaša, bi upravni organ moral pred ustavitvijo postopka glede na določbe 68. člena ZUP (1986) pozvati tožnika, da pojasni, v katerem obsegu je svojo zahtevo umaknil.