VDSS Sklep Psp 192/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače zaradi neizpolnjenosti procesne predpostavke po 63. členu ZDSS-1.

2Zoper sklep se pritožuje tožnik. Ker se je odločil, da bo spoštoval odločbo toženca z dne 21. 2. 2024, se je vrnil na delo ter imel stroške prevoza na in z dela na relaciji Ankaran - Ljubljana - Ankaran ter stroške malice, ki mu jih toženec ni priznal, čeprav mu je kasneje za nazaj priznal začasno nezmožnost. Toženec ni upošteval, da se je vrnil na delo ter ni upošteval tožnikove trditve, da bo spoštoval odločbo o štiriurnem delovniku. Delodajalec mu je za opravljeno delo izplačal plači za mesec marec 2024 in november 2023, nato pa moral na osnovi naknadnih odločb toženca za nazaj obračunati, za ta obdobja priznano bolniško odsotnost. Zaradi tega je moral vrniti razliko med že plačanimi plačami in nižjo bolniško, oškodovan je bil tudi za stroške prevoza in malice. Toženec mu je tudi dodatno odobril letni dopust. In ravno to razliko zahteva v tem sporu. Ne razume, zakaj ni dopusten spor na sodišču, saj je pri tožencu neuspešno pisno poskušal doseči odpravo opisanih nepravilnosti. Od toženca je zahteval odpravo odločbe za veljavnost 41 dni nazaj, s čimer bi bile odpravljene vse nepravilnosti in ne bi prišlo do oškodovanja. Na sodišče je zadevo predložil toženec in ne tožnik. Tožbe ni vložil sam. Ni mu jasno, zakaj bo moral ponovno od toženca terjati oškodovanje s plačilom odvetniških storitev in zakaj je pristojno sodišče. Dostavil je pet odločb in ne eno. Tožba se nanaša na vse izdane odločbe z veljavnostjo za nazaj oziroma na zavrnitev bolniške in napotitev na delo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti in je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

5Zmotno je tožnikovo vztrajanje, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Socialni spori so skladno s prvim odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna sodišča. Upoštevajoč prvi odstavek 63. člena ZDSS-1 mora tožnik v socialnem sporu uveljavljati, da so bile z izpodbijanim aktom kršene njegove pravice ali pravne koristi zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v zakonitem roku.

6Glede na predloženo dokončno odločbo, na kar pravilno opozarja sodišče v 3. točki obrazložitve in na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2024 oblikovan tožbeni zahtevek,¹ lahko sodišče presoja zgolj priznanje začasne nezmožnosti v relevantnem obdobju. Iz prilog A1-A5 sodnega spisa je razvidno, da gre za odločbe, s katerimi je bilo odločeno o začasni nezmožnosti tožnika. Z odločbo z dne 21. 2. 2024 je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo od 13. 2. 2024 do 29. 2. 2024, od 1. 3. 2024 do 16. 4. 2024 pa je bil tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno zaradi bolezni. Zdravstvena komisija je tožnikovi pritožbi ugodila in tožniku z odločbo dne 25. 3. 2024 priznala začasno nezmožnost zaradi bolezni še za obdobje od 1. 3. 2024 do 16. 4. 2024. S to odločbo je bilo glede na tožnikove pritožbene navedbe,² njegovi pritožbi ugodeno. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2024 pojasnil, da mu je bil po 16. 4. 2024 ponovno priznan bolniški stalež. Iz drugih predloženih odločb³ pa izhaja, da je bilo tudi v teh odločbah odločeno o začasni nezmožnosti tožnika za obdobja od 1. 11. 2023 do 31. 12. 2023 in ne o nadomestilu plače, do katerega bi bil tožnik upravičen.

7Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.⁴ Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.

8Ostale pritožbene navedbe za odločitev pritožbenega sodišča niso relevantne in odgovor nanje ni potreben (prvi odstavek 360. člena ZPP), relevantne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Ker tudi ni podana nobena upoštevna kršitev, na katere skladno s 350. členom ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP.

¹ Odprava dokončne odločbe toženca ... z dne 25. 3. 2024 v zvezi z odločbo ... z dne 21. 2. 2024 in da se tožniku prizna razlika med nadomestilom plače za čas začasne nezmožnosti za delo in plačo (l. št. 15).
² Da se mu zdravstveno stanje ni izboljšalo in da si prizadeva, da čim prej sanira zdravstveno stanje, da se vrne na delovno mesto.
³ Priloga A3 - odločba toženca z dne 16. 10. 2023, A4 - odločba toženca z dne 13. 11. 2023, A5 - odločba toženca z dne 8. 12. 2023.
⁴ Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 21/2023 izpostavi, da je toženec pristojen le za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.