34. člen ZZVZZ

Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.

Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.

V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za začetek prekluzivnega roka za vložitev tožbe šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa ali trenutek, ko se je iztekel 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Tožnik zmotno vztraja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Določilo 275. člena ZPP omogoča, da kadar sodišče meni, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko predsednik senata z odločitvijo o tem počaka tudi do prejema odgovora na tožbo oziroma to stori v pripravljalnem postopku. Določila ZPP načelno omogočajo odločanje o procesnih predpostavkah glede predmeta po predhodnem preizkusu tožbe, če pa gre za kompleksnejša vprašanja, lahko sodišče o teh odloča tudi v nadaljevanju postopka. Tožnik ne zatrjuje, da o upravnem pisanju, ki mu je bilo vročeno v hišni predalček ni bil obveščen, temveč le, da je bil z njim seznanjen kasneje. Opravljene poizvedbe sodišča pri UE D. in UE B. potrjujejo, da je imel tožnik v času vročanja obeh izpodbijanih odločb stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje na naslovu C. cesta 33, D

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 7. 6. 2023 do 30. 6. 2023 zaradi poškodbe pri delu, od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 pa začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in da je bil tožnik do 27. 6. 2023 v delovnem razmerju. Ker je delovno razmerje tožniku po tem datumu prenehalo, zdravstvena komisija njegove morebitne začasne nezmožnosti za delo od 28. 7. 2023 dalje ni ugotavljala.

Za odločitev v zadevi je odločilno vprašanje, ali je bila tožnica ne samo v času od 22. 10. 2022 do 21. 11. 2022 temveč tudi po navedenem datumu zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. Ne glede na to, da v času po 21. 11. 2022 ni bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa bi ugotovitev, ali je bila v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, lahko vplivala na odločitev v delovnem sporu glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja. Da je pri odločanju o priznanju t. i. "administrativnega staleža" pomembno tudi vprašanje, ali je zavarovanec v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sprožil delovni spor, je pritožbeno sodišče opozorilo tudi že v drugi zadevi.

Sodišče je ugotovilo, da niso izkazani kumulativno zahtevani elementi civilnega delikta, ki bi lahko predstavljali podlago za povračilo stroškov predsodnega postopka. V konkretni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje toženca, ne glede na tožnikovo opisovanje poteka predhodnih postopkov priznanja začasne nezmožnosti za tožnika v daljšem obdobju. Kot pravilno opozarja sodišče, odločitve toženca v škodo tožnika niso predstavljale zlorabe javnih pooblastil pri izvajanju funkcije toženca, ki bi jo lahko opredelili v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnosti. Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču toženca, da po prenehanju opravljanja samostojne gospodarske dejavnosti ob izpolnjenosti dejanskega stana tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ tožniku kot zavarovancu ob priznanem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu za ta čas ne pripada denarno nadomestilo. Ključno v tem socialnem sporu je, da je tožnik zavarovanec, ki je bil v času trajanja bolniškega staleža zaradi poš

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, oprto na izvedenskem mnenju, da je bil tožnik nezmožen za delo tudi v času od 7. 9. 2021 do 16. 1. 2021 in je zato delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do navedenega dne.

Toženka, ki po ZOA zagotavlja storitev osebne asistence uporabnikom, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka je dokazala, da za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj ji je po zahtevi za njeno zamenjavo s strani dotedanje uporabnice poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna. S tem je potreba po opravljanju dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot podlago za odločitev o datumu zaključka delovnega razmerja tožnice veljavno odločbo ZZZS, ki je opredelila, do kdaj je tožnica upravičeno odsotna z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe. Varstvo po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 se namreč izteče z iztekom roka, ki ga določa veljavna odločba ZZZS, njene veljavnosti pa v individualnem delovnem sporu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izpodbijati.

Toženka je že ob podaji pisne obdolžitve imela vse ključne podatke glede očitanega pridobitnega dela tožnice v času bolniškega staleža, torej je bila seznanjena z vsemi bistvenimi elementi tožničine kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njeno presojo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka, ki je že v oktobru 2019 ugotovila razlog, zaradi katerega je tožnici podala izredno odpoved, le-to dne 19. 12. 2019 podala po poteku 30-dnevnega zakonskega roka. Ker se pri odločitvi o sodni razvezi praviloma upoštevajo okoliščine, ki so nastopile po prenehanju delovnega razmerja, v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati bistvene okoliščine, tj. da je tožnica 5. 11. 2020 odšla na Portugalsko oziroma da se je odločila za trajno preselitev na Portugalsko, kjer od novembra 2020 neprekinjeno živi.

Tožnik začasne nezmožnosti za delo ni uveljavljal v časovnih obdobjih in na način, kot se zanjo iz medicinskih razlogov zaradi zdravljenja in priznavanja staleža po naravi stvari pričakuje.

Kot je opozorilo že sodišče v 2. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče RS izdalo svetovalno mnenje z opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021. V svetovalnem mnenju je zavzelo stališče, da delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju določbe 34. člena ZZVZZ 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil OZZ ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo. Prvostopno sodišče je tožbo ponovno zavrglo ter se pri tem v obrazložitvi sklicevalo na argumente, ki jih je že pojasnilo v predhodno izdanem sklepu o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020, o katerem je VDSS že odločalo s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020.

Izda se svetovalno mnenje: Delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju na določbe 34. člena ZZVZZ, 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo.

V spornem primeru tožniku ni bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in s tem ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka zaradi (kot to navaja v pritožbi) zaključenega zdravljenja, zaključila bolniški stalež. Nedvomno je namreč, da je bil tožnik tudi zaradi poškodbe pri delu še vedno nezmožen za delo, saj kot je to odločilo sodišče prve stopnje v zadevi V Ps 551/2018, je poškodba pri delu vplivala na tožnikovo invalidnost v višini 60 %. Na invalidnost pa je vplivala tudi bolezen (sladkorna tip 1), kar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 358. člena ZPP II. točko izreka spremenilo tako, da je natančneje določilo vzrok začasne nezmožnosti za delo, in sicer tako, da je vzrok poleg poškodbe pri delu v višini 60 %, tudi bolezen v višini 40 %.

Ne drži navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka upoštevati, da bi tožeča stranka mogla in morala v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljati znižanje svojih obveznosti za nadomestila, ki jih je njen delavec prejel od tožene stranke in je torej v posledici opustitve tožeče stranke ta del izostal iz izreka sodbe delovnega sodišča. V razveljavitvenem sklepu I Cpg 224/2017 z dne 21. 6. 2018 je višje sodišče izpostavilo, da je v primeru, ko izrek pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni vseboval upravičenja tožeči stranki, da odšteje že izplačana nadomestila s strani tožene stranke, tožeča stranka nedvomno izpolnila nekaj, kar je bila tudi dolžna plačati. Četudi torej tožeča stranka ugovora znižanja njenih obveznosti v sodbi delovnega sodišča ni uveljavljala in do njega v izreku sodbe delovnega sodišča ni prišlo, to tožene stranke ne more razbremeniti njene odgovornosti povračila izplačanega nadomestila tožeči stranki, katere podlaga je neposredno v zakonu. Zakonodaja namreč te opustitve ne sankcionira z izgubo delodajalčeve pravice, zato ta okoliščina ne more biti pravno relevantna. Glede argumenta, da bi tožena strank

Na podlagi prvega odstavka 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila) zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Glede na to, da je tožniku že med trajanjem začasne nezmožnosti za delo prenehalo delovno razmerje, je za odločitev v zadevi bistvena tudi določba tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ, kjer je določeno, da če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Tožnik očitno uveljavlja ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi priznanja pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Glede na že omenjeno določbo pa v primeru, kot je predmetni, nadomestilo pripada le v primeru, če bi bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi posledic poškodbe pri delu. Tožnikov pravni interes je torej izkazan le v primeru ugotovitve, da je začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, saj bi bil le v tem primeru upravičen do nadomestila.

Ker je sodno socialni spor po 81. in 82. členu ZDSS-1 spor polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku in jo je mogoče uveljavljati s tožbenim zahtevkom. Če o pravici, pravni koristi ali obveznosti s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1).

Čeprav obrazec prijave poškodbe ni bil v celoti izpolnjen, je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedi tožnika in prič ter tudi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je vzrok bolniškega staleža v obravnavnem obdobju poškodba pri delu. Po sodni praksi namreč odsotnost formalnega listinskega dokaza, tudi izpolnjenega obrazca ER-8, samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, torej tudi z izpovedbami prič oziroma medicinsko dokumentacijo.

Odprave upravnih odločb v gospodarskem sporu, v katerem je predmet odločanja povračilni zahtevek in za katerega veljajo pravila ZPP (ki takšnega pravnega sredstva ne predvideva), ni mogoče zahtevati. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni upravičena do povračila izplačanega nadomestila plače, saj ni sporno, da je bil delavec v kritičnem obdobju v delovnem razmerju pri tožeči stranki (to razmerje je bilo vzpostavljeno s sodbo delovnega sodišča) in da mu je tožeča stranka izplačala nadomestila plače.

Sodni izvedenec je na podlagi celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu ter po opravljenem osebnem pregledu tožnice menil, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna opravljati svoje delo. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovne objektivne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožnik je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, saj leptospiroza sodi med bolezni. Sodišče prve stopnje pa je napačno štelo kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo bolezen in ne poškodbe pri delu v smislu 3. alineje 66. člena ZPIZ-2, čeprav je pravilno ugotovilo, da se je tožnik s to boleznijo okužil med opravljanjem dela v službi. Gre za obolenje, ki je posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela. Takšno obolenje pa se, skladno s 3. alinejo 66. člena ZPIZ-2, šteje za poškodbo pri delu.