UPRS Sodba III U 200/2021-16

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali FURS) je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-6903/2021-1 z dne 21. 4. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), sklenila, da se zoper tožnico kot dolžnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 21. 4. 2021 glavnico 15.558,71 EUR, zamudne obresti 4.007,41 EUR in stroške sklepa 10,00 EUR, skupaj 19.576,12 EUR (1. točka izreka); da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri A., d.d. (2. točka izreka); da A., d.d. opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena tega zakona, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (3. točka izreka); in da A., d.d. na dan prejema sklepa zarubi tožničina denarna sredstva do višine dolga po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi in jih prenese na tam navedeni podračun ter od glavnic, označenih v tabeli, obračuna in plača tudi nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 22. 4. 2021 do dneva plačila posamezne obveznosti (4. točka izreka). Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožnici, tej pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi z zamudnimi obrestmi do vključno dneva plačila dolga (5. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnica, njena pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (6. in 7. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, in sicer 143. člen ZDavP-2, in pojasnil, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, zato je bilo treba zoper njo začeti davčno izvršbo. V nadaljevanju navaja določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na zaračunavanje zamudnih obresti (prvi, tretji in četrti odstavek 96. člena ZDavP-2) ter denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi (drugi odstavek 166. člena v zvezi s 159. in 160. členom ZDavP-2). Sklicuje se še na tretji in četrti odstavek 93. člena, prvi odstavek 94. člena, prvi odstavek 152. člena, tretji odstavek 157. člena, 168. člen in prvi odstavek 170. člena, vse ZDavP-2, ter na 66. člen Pravilnika o izvajanju ZDavP-2.

3Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo. V pritožbenem postopku je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-499-29-211/2021-2 z dne 30. 8. 2021 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), izpodbijani sklep v 4. točki izreka spremenilo tako, da se za obveznosti pod zap. št. 38 - 325 tabele izvršilni naslov pravilno glasi: "Odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL, št. DT 4250-4305/2017-19 z dne 15. 11. 2017", in nadalje odločilo, da ostane v preostalem delu izrek izpodbijanega sklepa nespremenjen (1. točka izreka). Pritožbo zoper izpodbijani sklep je kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka).

4Drugostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da na podlagi odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, št. 4250-4305/2017-19 z dne 15. 11. 2017 (v nadaljevanju odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 15. 11. 2017), na podlagi katere so bili tožnici odmerjeni prispevki od 1. 4. 2016 do 31. 7. 2017, ugotavlja, da je FURS napačno navedela številko in datum izdaje izvršilnega naslova za sporne obveznosti, navedene v tabeli 4. točke izreka pod zap.št. 38 - 325, zato je v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) po uradni dolžnosti v tem delu spremenil 4. točko izreka izpodbijanega sklepa. Hkrati ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2, iz pritožbenih navedb in iz knjigovodske kartice pa ne izhaja, da bi bile terjane obveznosti v času od izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane. To pomeni, da je postopek davčne izvršbe utemeljen, pritožba zoper izpodbijani sklep pa je neutemeljena.

5V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, da so ji bili prispevki obračunani neupravičeno, saj podjetje ni opravljalo dejavnosti in v njem ni bila zaposlena, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je imela tožnica po podatkih prvostopenjskega organa v obdobju od 1. 4. 2016 do 21. 12. 2018 lastnost zavarovanke na podlagi 040 - kot družbenica in poslovodna oseba družbe B., d.o.o. in je bila iz tega naslova dolžna predlagati obračune prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (OPSVL obrazce) ter plačevati prispevke. V spornem obdobju je bila obvezno zavarovana na podlagi lastništva te družbe, kar je razvidno iz poslovnega registra ePRS Ajpes. Obenem drugostopenjski organ še pojasni, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov (sedmi odstavek 157. člena ZdavP-2), v konkretnem primeru odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 15. 11. 2017, in tudi ne obračunov prispevkov za socialno varnost za mesece avgust 2017 do december 2018. V predmetnem postopku se presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato tožnica ne more uspeti z navedbami, da so obračuni in odmerna odločba nepravilni. S pritožbo zoper izpodbijani sklep je mogoče ugovarjati le vsebini izpodbijanega sklepa, ki se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. V zvezi s tožničino pritožbeno navedbo, da družba ni poslovala in ni ustvarjala prihodkov, v njej pa tudi ni bila zaposlena, drugostopenjski organ pojasni, da je bila tožnica prispevke za socialno varnost dolžna plačevati na podlagi lastništva družbe v spornem obdobju, na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja socialnega zavarovanja (16. in 145. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-2) in davčnega postopka, in ne iz naslova prihodkov podjetja ali delovnega razmerja. Slabo finančno stanje ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mora izvrševalec sklepa, ko sklep izvršuje, upoštevati izvzetja in omejitve, ki jih določa zakonska ureditev (159. in 160. člen v povezavi s 166. členom ZDavP-2). V zvezi s prošnjo tožnice za ustavitev postopka davčne izvršbe, pa pojasni, da je za to v skladu s 155. členom ZDavP-2 pristojen prvostopenjski organ.

6Tožnica je zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem je drugostopenjski organ odločitev prvostopenjskega organa potrdil in pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil, in zoper 1. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ spremenil 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, vložila tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da izpodbija izvršilni naslov, saj temeljijo odmere prispevkov na nepreverjenih materialnih dokazih. Sodišču predlaga, naj njenemu zahtevku ugodi in zahteva umik davčne izvršbe, saj so navedbe toženke zmotne in nepopolne, brez dokazov, zaradi česar je prišlo do bistvenih kršitev določb materialnega prava. Zahteva tudi vrnitev denarja, za katerega trdi, da ji je bil nezakonito vzet iz transakcijskega računa, na katerega prejema pokojnino.

7Navaja, da tožbo vlaga na podlagi materialnih dokazov, ki so bili do sedaj spregledani brez obrazložitve. Zatrjuje, da se je davčna izvršba opravila proti njej osebno, ki pa ni dolžnica, zaradi česar tudi izvršilni naslov ni pravi. V maju 2020 je prejela obvestilo, da je bil sestavljen Rubežni in cenilni zapisnik na sedežu FURS Koper. Ker je na prijavljenem naslovu ni bilo, so proti njej začeli postopek davčne izvršbe. Iz priloženega dopisa FURS Koper z dne 29. 5. 2020 izhaja, da je zaprosila za dvig listin in dokumentacije, ki se nanašajo na izterjavo proti njej. Ob osebnem obisku na FURS Koper je prejela seznam izpisanih terjatev kot neplačanih prispevkov za socialno zavarovanje za čas od 21. 9. 2017 do 22. 1. 2019, obenem tudi Rubežni in cenilni zapisnik, iz katerega izhaja, da pri rubežu ni bila prisotna. Dne 11. 5. 2021 je na FURS Koper vložila pritožbo z dokazi, da ni dolžnica in da je bila proti njej neupravičeno vložena davčna izvršba. Materialne dokaze je prejela tudi od CSD Koper, ki je njen primer reševalo od leta 2016 dalje, saj je ostala brez strehe nad glavo, brez dohodkov in brez možnosti nadaljevati poslovanje v podjetju. Iz priloženega potrdila CSD izhaja, da je bila prejemnica denarne socialne pomoči za čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018. Dne 31. 5. 2021 je na FURS Koper poslala zahtevo za umik sklepa o davčni izvršbi na njena denarna sredstva, glede katere še ni prejela odgovora. Iz priloženega potrdila ZZZS OE Koper o odjavi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja z dne 20. 5. 2016 izhaja, da je od dne 1. 5. 2016 pri CSD Koper uveljavljala pravico do vseh socialnih zavarovanj. Podlaga za zavarovanje je bila šifra 048, in to ni šifra, ki jo navaja FURS. Zatrjuje, da ni bila nikoli zavarovana pod šifro 040, sploh pa ne v v letih 2017 in 2018. V času od 1. 10. 2018 do konca leta 2019 je bila v osebnem stečaju. Njeno podjetje je bilo prve dni v letu 2019 v redni likvidaciji. Sklicuje se še na 76. in 77. člen ZDavP-2.

8Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis obravnave zadeve, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da izpodbijanje pravilnosti izvršilnega naslova v pritožbi oziroma tožbi zoper sklep o davčni izvršbi ni možno (sodbe UPRS, št. I U 341/2018-12 z dne 11. 9. 2018, št. I U 2373/2018-11 z dne 19. 5. 2020, št. I U 2227/2018-9 z dne 6. 10. 2020).

9Toženka se sklicuje še na prvi odstavek 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter navaja, da po drugem odstavku 408. člena tega zakona odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena. V skladu z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (tako tudi sodba UPRS, št. I U 1926/2019-11 z dne 15. 10. 2020). Iz tega razloga so terjatve, ki se terjajo v izpodbijanem sklepu, izvzete iz odpusta obveznosti oziroma odpust obveznosti nanje ne učinkuje. Toženka še dodaja, da tožnica dejstva odpusta obveznosti v povezavi z osebnim stečajem v pritožbenem postopku ni navajala, v tožbi pa ni obrazložila, zakaj tega ni navedla že v pritožbenem postopku, zaradi česar gre v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za nedovoljeno tožbeno novoto.

10Tožnica se je na odgovor toženke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2022. Navaja, da se toženka sklicuje na sodno prakso, ki v konkretni zadevi nima pravnega učinka ter omenja odpust obveznosti, čeprav v tožbi osebni stečaj ni niti omenjen, niti se nanj v tožbi ne sklicuje, zaradi česar so navedbe toženke kontradiktorne. Izterjava, ki izhaja iz sklepa o davčni izvršbi, se nanaša na čas od 21. 9. 2017 do 22. 1. 2019. Dne 8. 1. 2019 je sklep o izbrisu podjetja B., d.o.o. postal pravnomočen, davčna izvršba pa se nanaša tudi na čas od 8. 1. 2019 do 22. 1. 2019, ko podjetje ni več obstajalo. Iz podatkov Ajpes izhaja, da podjetje B., d.o.o. ne posluje in nima zaposlenih že od leta 2016 dalje. Od 1. 5. 2016 do 31. 12. 2018 je prejemala denarno socialno pomoč. Dne 31. 5. 2021 je na FURS Koper poslala zahtevo za umik davčne izvršbe, v kateri se je sklicevala na novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki velja od 27. 3. 2021 dalje in ureja varstvo dolžnika v primerih, ko so podani opravičeni razlogi za odlog in umik izvršbe. Iz bančnega izpiska C. je opazila, da so ji od pokojnine v višini 393,93 EUR rubili 60,51 EUR, ker jim je FURS Koper poslala sklep o davčni izvršbi, četudi za to nima pravne podlage. Sklicevanje na zakon še ni pogoj za davčno izvršbo.

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožničinih pritožbenih navedb. Sodišče ugotavlja, da je toženka svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tožničin očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13Kot določa 143. člen ZDavP-2, začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (prvi odstavek). Davčna izvršba se začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek). Za davek se po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 štejejo tudi stroški postopka pobiranja davkov, če ni s tem zakonom določeno drugače. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki je izvršljiv. To izhaja tudi iz drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, ki opredeljuje izvršilne naslove. Izvršilni naslov je po 1. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 med drugim izvršljiva odločba o odmeri davka, po 2. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 pa je izvršilni naslov tudi izvršljiv obračun davka. V 151. členu ZDavP-2 je določeno, kaj mora vsebovati izrek sklepa o davčni izvršbi, in sicer: osebno ime in naslov dolžnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov oziroma sedež ponudnika plačilnih storitev.

14Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo zoper tožnico na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti iz naslova odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 15. 11. 2017 (prvostopenjski organ je napačno navedel št. odločbe in datum izdaje odločbe, kar je v svoji odločbi popravil drugostopenjski organ) in obračuna prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL za obdobje avgust 2017 do december 2018, kar vse so izvršilni naslovi (in so navedeni v tabeli 4. točke izreka izpodbijanega sklepa). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti izvršilni naslovi izvršljivi, pri vsakem od izvršilnih naslovov je navedena višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Iz izreka izpodbijanega sklepa tudi sledi, da se sklep nanaša na tožnico, vsebuje še predmet davčne izvršbe ter stroške davčne izvršbe, čemur tožnica, tako kot tudi obrazloženosti sklepa kot takšni, v tožbi ne ugovarja. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2.

15Glede na zakonsko ureditev je za izdajo (ter posledično za presojo pravilnosti in zakonitosti) izpodbijanega sklepa ključno: 1.) da je v času njegove izdaje obstajala tožnici izdana odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 15. 11. 2017 in obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL za obdobje avgust 2017 do december 2018, kar so izvršilni naslovi; 2.) da so ti izvršilni naslovi postali izvršljivi pred izdajo izpodbijanega sklepa in 3.) da po teh izvršilnih naslovih dolgovane obveznosti v času do izdaje izpodbijanega sklepa niso bile poravnane.

16Tožnica ne prereka, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajala njej izdana odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 15. 11. 2017 in obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL za obdobje avgust 2017 do december 2018. Prav tako ne zatrjuje, da bi te obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnala, kot tudi ne, da bi bili datumi izvršljivosti izvršilnih naslovov v izpodbijanem sklepu napačno ugotovljeni. Že prvostopenjski organ je v svoji obrazložitvi navedel tudi pravno podlago za tek nadaljnjih zamudnih obresti, čemur tožnica ne ugovarja, prav tako ne ugovarja odmerjenemu znesku stroškov postopka.

17Tožnica v tožbi izrecno navaja, da izpodbija izvršilni naslov, kar v nadaljevanju tudi vsebinsko utemeljuje. Meni, da je bila proti njej neupravičeno začeta davčna izvršba ter da ni dolžnica, zaradi česar izvršilni naslov ni pravi. Zatrjuje, da podjetje B., d.o.o. že od leta 2016 dalje ne posluje, prav tako tudi nima zaposlenih.

18Sodišče pojasnjuje, da po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo (in posledično tudi s tožbo) zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v konkretnem primeru odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 15. 11. 2017 in obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL za obdobje avgust 2017 do december 2018. Takšno je tudi stališče sodne prakse (prim. npr. sodbe Upravnega sodišča III U 109/2021-20 z dne 24. 4. 2024, I U 309/2021-9 z dne 28. 11. 2023, I U 973/2021-11 z dne 25. 4. 2023, II U 412/2020-8 z dne 23. 3. 2023, I U 2227/2018-9 z dne 6. 10. 2020, I U 2373/2018-11 z dne 19. 5. 2020, I U 341/2018-12 z dne 11. 9. 2018, in druge). To pomeni, da za odločitev v postopku, niso pomembne navedbe in dokazi, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov, saj sodišče ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, niti ne preverjati njegovega postopka izdaje niti podatkov o njegovi izvršljivosti, še manj pa ima pravico umakniti davčno izvršbo, kot to v tožbi zahteva tožnica. Na podlagi 43. člena ZIZ lahko predlog za izvršbo v izvršilnem postopku umakne le upnik. Izvršilni naslovi so bili v obravnavani zadevi izdani v drugih postopkih, v okviru katerih je imela tožnica možnost, da zoper te izvršilne naslove uporabi pravna sredstva. Predmet izvršilnega postopka je (le) izvršba z izvršilnim naslovom že ugotovljene in neplačane obveznosti. V pritožbenem oziroma sodnem postopku, v katerem se izpodbija sklep o davčni izvršbi, se torej presoja zgolj pravilnost in zakonitost takega sklepa, zato se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, in ne ugovori zoper izvršilne naslove. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 za izvedbo postopka davčne izvršbe ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, d0ločene v 151. členu navedenega zakona, ne presoja pa izvršilnih naslovov.

19Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje vse pogoje po ZDavP-2, ki so zahtevani za izdajo tega sklepa, prav tako je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi. V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo vezan. Vsi tožbeni ugovori se nanašajo na izpodbijanje izvršilnih naslovov, teh pa tožnica ne more izpodbijati, saj so postali pravnomočni in izvršljivi. Tožbenih ugovorov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo in bi se nanašali na samo vsebino izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pa tožnica ni podala.

20V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bila tožnica v spornem obdobju prejemnica denarne socialne pomoči, sodišče pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Upravnega sodišča (npr. sodba I U 1804/2016-11 z dne 16. 1. 2018) slabo premoženjsko stanje davčnega dolžnika ne more vplivati na odločitev, da davčni organ začne postopek prisilne izterjave davčnega dolga. Tako kot navaja toženka v drugostopenjski odločbi, je slabo finančno stanje davčnega dolžnika lahko ovira za izvršitev sklepa o davčni izvršbi, saj mora izvrševalec sklepa, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa ZDavP-2. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki jih je toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevala. Določbi 159. in 160. člena ZDavP-2 določata denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec. Po določbi 3. točke prvega odstavka 159. člena ZDavP-2 so iz davčne izvršbe tako izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke.

21Sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu in je zato tožničino tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

22Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o tožbi v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj za zadevo relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno (tj. da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajala tožnici izdana odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 15. 11. 2017 in obračuni prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače - OPSVL za obdobje avgust 2017 do december 2018, kar so izvršilni naslovi; da so navedeni izvršilni naslovi postali izvršljivi pred izdajo izpodbijanega sklepa; in da po teh izvršilnih naslovih dolgovane obveznosti v času do izdaje izpodbijanega sklepa niso bile poravnane). Dejstev, ki so po obrazloženem bistvena za izdajo izpodbijanega sklepa, tožnica ni prerekala.